Privolimo v trpljenje, ne pa v omalovaževanje

Nimam facebooka, twitterja, spletne strani, ne pišem bloga, ne pišem za internetne revije, niti na papirju ne objavljam več, a to ne pomeni, da mi je lahko molčati. Gre predvsem za samozaposlene v kulturi in za cenzus, ki ga umetnik ne sme preseči, če naj bo upravičen do prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje.

Delavnice za izboljšave

Ministrstvo za kulturo je pred koncem leta sprejelo zakon o samozaposlenih v kulturi. Stanovska društva so protestirala, časa za ugovor je bilo manj kot dva tedna in izborili smo si podaljšanje termina za pripravo amandmajev. Veselili smo se priložnosti za dialog. Ministrstvo je celo sestavilo delovno skupino, ki naj bi koordinirala predloge. Dogajale so se delavnice, na katerih smo »različni poklici« staknili glave in predlagali izboljšave. To, kar so na ministrstvu napisali med delavnim časom, smo mi popravljali tedne in tedne. Sedemindvajsetega februarja je bil zadnji dan za dostavo naših predlogov. Imeli smo še zadnji »dialog«. Dobili smo seznam predlogov, ki smo jih na hitro, časa je bilo samo eno uro, malce preleteli. In se razšli. Kaj se je zgodilo, kaj se bo zgodilo?

Nobenega zagotovila ni, da bo katera pripomba upoštevana, ko bodo zakon spreminjali. Ko ga bodo in če sploh! Nobene časovne omejitve. Nobene obljube, da bo sploh kdo kaj od tega našega sestavljanja predlogov kdaj prebral. V vladi ne vidimo nikogar, ki bi se hotel zavzeti za nas. Minister za kulturo je nemočen. Spet se pojavlja ime razvpitega ekonomista, ki je predlagal, da mora vsa umetnost prestati test trga. In spet je več in več ljudi na njegovi strani. On se verjetno privoščljivo smehlja nekje v širnem svetu. Je pa res, da so mladi umetniki tako ogroženi, skoraj prestrašeni, da ne povzdignejo glasu. Šepa tudi solidarnost, to je sodobni globalni trend. »Stanu se svojega spomni, trpi brez miru,« je rekel pesnik, ki tudi ni živel od pisanja.

Ja, privolimo v »trpljenje«, tudi na nemir, ne pa v omalovaževanje in podcenjevanje!

Morala bi biti tiho, saj sem že upokojena, nisem več na grbi ministrstva za kulturo – vse to se me ne tiče? Hvaležna sem, da sem lahko imela status samostojne kulturne delavke, ko nisem bila nikjer zaposlena. Pa vendar, tiče se me, tako kot se tiče vsakogar, saj gre za odnos do umetnosti in za preživetje umetnikov zdajšnjih in naslednjih generacij.

Po 30 letih v svobodnem poklicu mi je bila dodeljena pokojnina (510 evrov). Hvaležna sem. Vem, mnogi upokojenci imajo manj. Ne pritožujem se. Imela sem svobodo, ki jo je treba vračunati in je neprecenljiva. Sram me je, da imam večjo pokojnino kot delavka, ki je bila štirideset let sključena nad tekočim trakom. A želim, da bi tudi umetniki, ki zdaj potrebujejo status samozaposlenih v kulturi, imeli razlog za hvaležnost.

Težko bi preživela, če ne bi bila poročena z novinarjem, po katerem dobivam vdovsko pokojnino in ki me je pravzaprav vseskozi sponzoriral. Namreč plačani prispevki še niso denar za kruh! Tega si morajo umetniki še vedno zaslužiti s svojim delom. Nekateri so bolj iznajdljivi, nekateri delajo nekaj, kar se bolje prodaja, nekateri tulijo v veter.

Zadnja dva meseca članice in člani stanovskih društev na področju umetnosti opozarjamo na nesprejemljive poteze ministrstva za kulturo. Knjižnično nadomestilo, avtorske pravice, nedosegljivi pogoji za potrditev statusa samostojnega umetnika, nujno razlikovanje med poklici samozaposlenih in tako dalje. Kako lahko samega sebe zaposluješ, kdo ti plača bolniško, imaš lahko dopust, lahko od prihodkov odštevaš stroške, kakšne pogoje za delo potrebuje kipar, kakšne pisatelj? Ali je izobraževanje, potovanje, širjenje obzorja všteto v strošek? Kako je z umetniki, ki so hkrati dejavni na več kot enem področju?

Sploh ne pridemo več do tega, da bi se pogovarjali o umetnosti, o ustvarjalnosti, o načrtih, potovanjih, gostovanjih, festivalih.

Naj delajo, samo služiti ne smejo

To, da sem upokojena, še ne pomeni, da ničesar več ne ustvarjam. A ne smem delati preveč, ker mi lahko zamrznejo pokojnino. Smešno, pravzaprav, saj ni revij, kjer bi sploh lahko objavljala. Pesniki večinoma izdajajo zbirke v samozaložbi ali pri majhnih založbah, ki jim namesto honorarja ponudijo paket knjig. Teh knjig ne smejo prodajati, ker nimajo elektronske blagajne. Elektronske blagajne ne morejo imeti, če so samozaposleni v kulturi. Dnevni časopisi ne sprejemajo prispevkov zunanjih sodelavcev, notranji sodelavci pa so večinoma samozaposleni, zaposleni v drugih ustanovah, imajo s. p.

Ko na primer vidimo pahljačo fotografov na kakšni prireditvi, se ne zavedamo, da bodo samo trije od dvanajstih imeli možnost objaviti fotografijo, plačani bodo samo za eno, ki bo morda objavljena, posneli pa jih bodo več sto, računalniško jih bodo obdelovali do jutra in potem čakali na izid časopisa, potem pa še celo večnost na honorar. Ena fotografija v reviji je vredna 30 evrov. Fotograf je študiral, kupil je nekaj aparatov, imeti mora računalnik, fotografira pa na dogodkih, kjer je omejen čas, ko sme fotografirati.

Zlati časi za poete so minili. Naši veliki pesniki po drugi svetovni vojni so bili direktorji založb, plačani uredniki revij, radijskih iger. Niso se »štempljali«. Lahko so prevzemali častna mesta v društvih, lahko so v službenem času sestankovali, lahko so celo hodili na festivale in konference, službe pa so jih čakale. Zdaj ni več tako.

Stanovska društva podeljujejo nagrade. Denar za nagrade je odvisen od radodarnosti sponzorjev. Veliko nagrad je kos papirja – ki ga je oblikoval oblikovalec, ponavadi brezplačno.

Samozaposleni niso brezposelni

Samozaposleni v kulturi ne smejo biti uspešni, saj jim ministrstvo za kulturo preneha plačevati sredstva za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, če presežejo cenzus. Cenzus je najvišja vsota, ki jo samozaposleni sme zaslužiti, preden mu ukinejo plačevanje zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Samozaposleni v kulturi so torej lahko samo neuspešni kulturni delavci, zaradi česar pomeni imeti status samozaposlenega pravzaprav dobivati socialno podporo. To je žaljivo. Samozaposleni niso brezposelni. Umetniki so večinoma deloholiki. Ustvarjanje ni hobi, ustvarjanje je način življenja. Poleg tega so umetniki, ki nimajo izobrazbe, veliko pa je takšnih, ki imajo doktorate. Zdelo bi se mi prav, da imajo višje izobraženi umetniki dovoljen višji cenzus. Res pa je, da so umetniki z doktorati lahko zelo neuspešni in celo slabi umetniki. To ponazarja, kako zapleteno je vse skupaj in kako neumestno je, da obstajajo hladne uravnilovke.

Koliko let se že pogajamo glede knjižničnega nadomestila! Gre za 25 odstotkov denarja, ki je namenjen knjižnicam, ali za 28 odstotkov denarja, ki je namenjen za nabavo knjižničnega gradiva? Ker smo se borili za 25 odstotkov, smo se pustili zaslepiti s številko 28 odstotkov. Odstotkov česa? V novem zakonu gre za 28 odstotkov denarja, namenjenega »usklajenemu razvoju knjižnične dejavnosti«, česar pa ni mogoče definirati ali ovrednotiti. Ni nam jasno, kaj to sploh pomeni. Lahko bi rekli, da gre za 28 odstotkov denarja, ki ostane od nakupa ključavnic za stranišča v javnih knjižnicah. Mimogrede – stranišča v knjižnicah so poseben problem.

Kako se potem lahko strinjamo? V knjižnicah je na stotine zaposlenih, imajo plače, dobivajo bolniške, pokojnine, dopuste, pisatelji, katerih knjige so jedro knjižnic, pa od tega nimajo nič. Ko pa prihajamo pisatelji nastopat v knjižnice, dobimo potne stroške ali nič – saj nam je to delo v veselje. Noben avtomehanik nam ne zamenja vijaka iz veselja.

Komisije in anonimni strokovnjaki

Eden od uglednih pisateljev se je te dni utemeljeno spraševal, »po kateri logiki je šlo v Cimos za ohranjanje 2000 (slovenskih) delovnih mest v zadnjih nekaj letih 140 milijonov evrov in po kateri logiki za 50 pisateljev ne mora iti (po glavi) proporcionalno trikrat manj? Po kateri logiki »smo« tujcem (Revoz od leta 2009 za 50 delovnih mest okoli 30 milijonov evrov, Julon za 46 delovnih mest 3,6 milijona evrov ...) namenili subvencije, pisateljem pa država, ki je »utemeljena na jeziku in knjigi«, ne more nameniti subvencij na nivoju fizičnih delavcev?

Človek res ne ve, v katera vrata naj se zaganja, da bi manj bolelo.

Treba je razmisliti tudi o transparentnosti dela komisij, ki dodeljujejo status samozaposlenih v kulturi. Nobena komisija se ne more spoznati na vse razsežnosti posameznih poklicev in na družbeno pomembnost posameznih umetnikov. Strokovni sodelavci komisij naj ne bi bili anonimni, naj bi se menjavali, naj bi prihajali z najrazličnejših področij in bilo naj bi jih čim več.

Slišim mnenja različnih ljudi, a prevladuje mnenje, da smo umetniki zajedalci, da moramo na trg, da ni razlike med vsega spoštovanja vrednim lučkarjem, ki je plačan na uro, in dramatikom, ki je igro morda pisal več let. Govori se o režiserju, ki je dobil za film milijon evrov, ne ve pa se, da so bili plačani tudi igralci, šoferji, lutkarji, maskerji, snemalci, ozvočevalci in mnogi drugi. Naši filmi so še vedno med najcenejšimi. Ko vidimo kip pred palačo, se ne zavedamo, da ga je tja nekdo pripeljal, da je kip nekdo vlil v bron, da je bron drag, da je kipar najprej študiral, potem še dolgo vadil kot začetnik, preden je dobil prvo naročilo, imeti mora studio, papir in svinčnik, glino za modeliranje, vosek za pripravo modela.

Ko pa Slovenci praznujemo, potrebujemo glasbenike, plesalce, pesnike, pevce, igralce, komike, tudi novinarje in komentatorje – ženske in moške, seveda. In po prazniku moramo blatiti edinega, ki reče bobu bob.

Rada bi samo, da je glede samozaposlenih v kulturi več poglobljenega razmisleka, manj opravljanja in obtoževanja in več podpore in razumevanja.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.