Razosebljeni v epidemiji

Preventivni epidemični omejitveni ukrepi starostnike vsekakor prizadenejo.

Objavljeno
14. maj 2020 06.00
Posodobljeno
14. maj 2020 06.00
Dom starejših občanov - DSO Kamnik. FOTO: Jure Eržen/delo
Prim. dr. Zlata Remškar, dr. med.
Prim. dr. Zlata Remškar, dr. med.
Četrtega maja 2020 smo začeli v Sloveniji rahljati dva meseca uveljavljene ukrepe za zajezitev širjenja covidne epidemije v državi z upanjem, da se ne bo dva do tri tedne stanje spet poslabšalo.

Retrogradno nedvomno lahko ugotovimo, da smo bili v Sloveniji do zdaj splošno dokaj uspešni pri omejevanju epidemije.
Uhajala nam je z vajeti le v nekaterih domovih za starostnike.

Javnost je celo posumila, da okuženi starostniki niso bili vedno deležni celostnega zdravstvenega obravnavanja oziroma da so bili ukrepi za zajezitev širjenja okužbe v domovih nezadostni.

Vzporedno se je tudi vsej Sloveniji razkrilo, da so danes domsko oskrbovani starostniki poli morbidni ter zaradi bolezni in starostnega upadanja v večini potrebni delne ali polne stalne pomoči pri vsakdanjih dnevnih aktivnostih. Le deset odstotkov naj bi bilo takšnih v domovih, kot smo v tem času slišali, da so še povsem samostojni v dnevnih aktivnostih. V praksi smo se tudi soočili s kroničnim kadrovskim pomanjkanjem v naših domovih, ki jo že leta poznamo in do sedaj nismo ničesar ukrenili, da bi stanje izboljšali.

image
Prim. dr. Zlata Remškar, dr. med.
Še zlasti bi se morali bolj osvestiti, da starostnikom čas mineva drugače kot mlajšim ljudem. Poznano je, da psihofizična neaktivnost zelo hitro ireverzibilno pospeši starostnikov upad življenjskih funkcij in stopnjuje njegovo odvisnost od drugih.

Poglejmo primer.

Znankina mati je svojcem poročala, da dva meseca ni zapustila svoje sobe in je ta čas preživljala popolnoma sama. To je za 86-letno gospo dolgo obdobje. Do zdaj je bila samostojna v osnovnih dnevnih aktivnostih in je potrebovala pomoč drugih le pri telesni higieni oziroma tuširanju ali kopanju. Potožila je, da so ji v času karantene hrano prinesli do sobe. Gibala se je lahko le po sobi. Kar zatrdela je postala, je povedala hčeri. Televizija, knjige in telefon ji niso nadomestili živega medčloveškega stika. Na srečo ima soba balkon, s katerega je opazovala naravo. Sedaj so sicer začeli jesti spet v jedilnici, a morajo upoštevati medsebojno razdaljo. Ker je nekoliko naglušna, je pogovor s sosedom pri mizi otežen.

Zelo pogreša, kot je potožila, stik s hčerjo. Po novem je sicer odrejeno, da bo v prihodnje stik mogoč, a omejen na pol ure dvakrat na teden po predhodnem telefonskem dogovoru hčere za obisk matere v domu. Priboljške, ki jih bo prinesla hči, ugotavlja starostnica, si bo lahko privoščila šele čez tri dni. Hči je na žalost še ne bo mogla odpeljati za konec tedna iz doma k sebi domov, kar sta večkrat naredili in jo je vsakič poživilo. Zelo ji je zmanjšalo monotonost vsakdanov. Tudi čustveno jo je nahranilo za vrnitev v domsko oskrbo.

S kakšno pravico ob umirjanju epidemije z omejitvenimi ukrepi še naprej tako radikalno posegamo v življenje starostnikov?


Prav tako hči pogreša mater. Zaveda se krhkosti materi preostalega časa. Kakšna bo, ko se bosta po osmih tednih srečali? Ne bo ji mogla, na primer, izpolniti za ženske pomembne želje, da bi ji ob obisku uredila lase in nohte.

Preventivni epidemični omejitveni ukrepi starostnike, kot vidimo, vsekakor prizadenejo.

So res smiselne vse predhodno naštete omejitve? Bi jih morda ob umirjanju epidemije lahko bolj prilagodili starostnikom?

Starostnik je, kot vidimo, v svoji starostni krhkosti ob epidemiji nekako razosebljen in mora sprejeti vse, kar odločijo »mlajši«.

Predvsem bi se tisti, ki odločajo, morali zavedati, da sta dva meseca življenja starostnika ekvivalentna morda pol leta ali več življenja mlajšega človeka. S kakšno pravico ob umirjanju epidemije z omejitvenimi ukrepi še naprej tako radikalno posegamo v življenje starostnikov? Res razmišljamo o starostnikovem dobrem ali le o nevarnostih epidemije za nas druge?

S čim bi razložili, na primer, zavrnitev sprejema na covid pozitivnih, »neprizadetih« 40 starostnikov iz Doma v Ljutomeru v ptujsko bolnišnico? Med epidemijo smo dopustili, kot vidimo, kopičenje okuženih starostnikov v nekaterih domovih z dnevno opazovanim pojavljanjem na novo okuženih med njimi.

Sedaj pa ob sproščanju epidemičnih ukrepov taka zadržanost pri režimu obiskov svojcev v domovih.

Menim, da starostnikov ne bi smeli izenačevati z ostalo populacijo. Nedvomno jim vsi želimo vse dobro, a jim naši ukrepi, kot jih je opisala 86-letnica, lahko škodijo.

Obstaja vtis nekakšne dvojne morale naše družbe, ki na videz kaže skrb za starostnike, a ob aktivni epidemiji dopusti kopičenje okuženih starostnikov v domovih ter starostnike tudi ob umirjanju epidemije s svojimi ukrepi še naprej razoseblja, ker ne upošteva njihove najpomembnejše specifičnosti: to je drugačne dimenzije časa v še odmerjenem jim življenju.