Katoliška cerkev življenjsko odvisna od svojega izvajanja nadzora nad ljudmi

V slovenski register cerkva in drugih verskih skupnosti je pod številko ena vpisana Katoliška cerkev (KC), kar dokazuje, da je pravna entiteta. KC je kot ustanova sistemskega paternalizma življenjsko odvisna od svoje sposobnosti izvajati nadzor nad ljudmi. Z laičnimi pokopališči je izgubila kontrolo nad mrtvimi, izgubila je matično službo in kontrolo nad življenjskimi mejniki, uzakonitev splava ji je vzela kontrolo nad začetkom življenja. Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) ji jemlje kontrolo nad končanjem življenja in nad življenjsko bilanco, zato ga čuti kot grožnjo svojemu obstoju.

Po sedmem členu slovenske ustave so država in verske skupnosti ločene. Po najpreprostejši razlagi to pomeni, da se nobena verska skupnost ne sme vmešavati v delovanje države – in obratno, tudi država se ne sme vmešavati v delovanje verske skupnosti. Toda kakor je to načelo navidezno preprosto, jasne pravne razmejitve še vedno nimamo. Zakon o verski svobodi marsikaj pove o tem, v kaj se ne sme vmešavati država, in hkrati določa finančno pomoč države verski skupnosti, kar laično lahko razumemo kot »dobrodošlo vmešavanje«. Vendar v obratni smeri zakon o verski svobodi ne pove ničesar o tem, v kaj od tistega delovanja, ki pripada državi, ne sme posegati verska skupnost. Zato ne preseneča, da marsikdo iz katoliške verske skupnosti razume ustavno ločitev verske skupnosti in države zgolj tako, da se država ne sme vmešavati v KC. To seveda ustvarja napačno predstavo, da ima KC proste roke pri poseganju v delovanje države.

Dovolj je pometanja pod preprogo, Cerkev je bolna

In medtem ko so posegi KC v delovanje države omejeni zakonsko zelo neoprijemljivo, imamo zaradi bogate in stoletne zgodovine takih posegov zanje ustaljen izraz klerikalizem. Gre za vmešavanje duhovščine v državno politiko in javno življenje, s katerim poskuša povečati svojo moč in vpliv v javnih zadevah. Klerikalizem ima različne oblike, tu nas zanimata politični in družbeni klerikalizem. Pri prvem si duhovščina prizadeva, da bi vplivala na državno politiko, zakonodajo in javno upravo. Pri tem cerkvene institucije neposredno lobirajo za določene zakone. Posredno pa uporabljajo versko avtoriteto za usmerjanje volivcev, oblikovanje javnega mnenja ali pritisk na politične odločevalce. Družbeni klerikalizem pa poskuša krepiti vpliv duhovščine na družbene institucije, izobraževanje, kulturo in moralne norme. Eno od delovnih sredstev klerikalizma je razvnemanje verskih čustev volivk in volivcev v dušebrižništvo, pri katerem cilj posvečuje način doseganja cilja.

Andrej Pleterski, soavtor ZPPKŽ. FOTO: Voranc Vogel/Delo

ZPPKŽ rešuje pereč družbeni problem na državotvoren način. Praksa kaže, da posameznik lahko varno avtonomno odločitev o koncu svojega življenja uresniči samo s pomočjo drugih ljudi v zakonskih okvirih, ki jih omogoča demokratična država. Slovenija bo z uveljavitvijo ZPPKŽ prva država na svetu, kjer bo pomoč pri končanju življenja uzakonjena kot pravica, ki jo omogoča država in ne samo kot možnost sočutnega dejanja po izbiri zdravnikov, kot je drugod. To krepi pripadnost taki državi. Zato ZPPKŽ nedvomno spada na področje delovanja države. Delovanje KC proti ZPPKŽ, ki ne posega v versko skupnost in z ničimer ne obvezuje njenih pripadnikov, je zato že samo po sebi poseg v delovanje države. Pri teh posegih gre za več stopenj razvoja.

Visoki cerkveni dostojanstveniki so najprej začeli avtoritativno javno moralizirati proti zakonu. Ko se je bližal zakonodajni postopek v državnem zboru, so se povezali z drugimi abrahamskimi religijami ter pozivali poslanke in poslance, naj zakona ne sprejmejo. Širokosrčna razlaga tega ravnanja pravi, da so zgolj izrazili svoje državljansko mnenje in ostali na svoji strani meje z državo.

Podporniki pomoči pri prostovoljnem končanju življenja bodo Cerkev prijavili pristojnim organom

Naslednji korak so naredili, ko je bila sprejeta odločitev o posvetovalnem referendumu. Tedaj so usmerili proti ZPPKŽ volivke in volivce, ki so pripadniki njihove verske skupnosti. Za usmerjanje so izbrali palico izsiljevanja vernikov. Glasovanje za uzakonitev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja so razglasili za težak greh in nakazali, da tovrstnim grešnikom ni mesta pri cerkvenem bogoslužju. Tako resno usmerjanje volilnih glasov z namenom vplivati na rezultat postopka, ki je v domeni države, je bil klerikalni prestop meje. Pri tem je zanimiva izbira palice, ki kaže, da cerkveni vrh ne zaupa lastnim vernikom. Ljudje so to razumeli, čustva so bila obojestranska. Posledično se je zgodilo tudi obratno, mnogi so se odrekli mestu v cerkvah in referendum je potrdil uzakonitev. Nato je bil zakon sprejet.

KC ni hotela zamuditi nobene proceduralne možnosti, da zaustavi ZPPKŽ. Sprožila je zbiranje podpisov za razpis zakonodajnega referenduma. Zbiranje je dolgo potekalo slabo in tudi podpora Slovenske demokratske stranke, Nove Slovenije in Slovenske ljudske stranke ni obetala uspeha. Odločilen je bil poziv škofov k podpisovanju prek župnikov na nedeljski maši, da se je potem nabralo dovolj glasov za izvedbo zakonodajnega referenduma.

Izkušnja palice je bila dovolj poučna, da se je KC v referendumski kampanji odločila za dušebrižniški korenček, utrjevanje lepe samopodobe tistih, ki bodo glasovali proti zakonu. Glasovali bodo za življenje, za možnost vsakogar, da doživi očiščenje skozi trpljenje, da se zbliža s svojci, da doseže vrhunec svoje osebnostne rasti, da ima njegov konec nedoumljivo vlogo dokončne osmislitve življenja. Dušebrižniški pristop ne razume, da ga drugi ne marajo, ker ne delijo vrednot dušebrižnikov.

Ali bo referendum waterloo Katoliške cerkve v Sloveniji

Za spodbujanje dušebrižništva je KC posegla še v mistično razsežnost: namenske maše, pridige, posebno namensko molitev, verigo molilcev, post. Da ne bi bilo nobenega nesporazuma pri glasovanju je nadškof Stanislav Zore dodal še podobo glasovnice z obkroženim PROTI in pozval h glasovanju proti. Plakati, podobice, obljuba brezplačnega prevoza so pri tem samo tehnični okvir. Bolj neposredno klerikalno poseganje v referendumsko kampanjo bi si težko zamislili.

KC zgoraj opisane referendumske dejavnosti ne zanika, pričakovano pa trdi, da ne gre za vmešavanje v referendumsko kampanjo, ampak samo uresničuje svojo pravico in dolžnost, da vernikom pomaga pri oblikovanju vesti in spodbuja odgovoren odnos do življenja. Pri tem spregleduje, da njeno ravnanje podaljšuje neznosno trpljenje bolnikov, ki čakajo na uveljavitev ZPPKŽ in s tem hudo krni njihovo dostojanstvo. Zamolčuje, da se to ravnanje namenoma ne odvija samo v krogu verske skupnosti in ne vpliva samo na njene vernike, ampak si napadalno prizadeva, da bi oblikovala vest vsem državljankam in državljanom, kar številni razumemo kot kršitev sedmega člena ustave. Prizadevanje z vsemi sredstvi za oblikovanje vesti vseh je precej več kot samo javno izražanje vere in prepričanja, kar ji omogoča 3. člen zakona o verski svobodi, na katerega se sklicuje.

Ker pa KC že sama opozarja na zakon o verski svobodi, je pomembno, da je tam tudi 12. člen, ki pove, da se Cerkvi ali drugi verski skupnosti s sodno odločbo prepove delovanje, če s svojim delovanjem huje krši ustavo, ogroža pravice in svoboščine drugih oseb na način, s katerim hudo krni človekovo dostojanstvo. Zveni znano?

Prijava Nadškofije Ljubljana in nadškofa Zoreta Inšpektoratu RS za notranje zadeve zaradi kršitve zakona o volilni in refrendumski kampanji bo pokazala, ali obstaja zakonska meja med državo in KC. Če je ni, je mogoče sprejeti ustrezno novelo zakona o verski svobodi.

In za konec, vsekakor pa ne najmanj pomembno, velja pogledati, kaj misli o klerikalizmu najvišja moralna avtoriteta v Katoliški cerkvi. Nismo pozabili besed pokojnega papeža Frančiška: »Duh klerikalizma je zlo, ki je v Cerkvi prisotno tudi danes in katerega žrtev je ljudstvo.«

***

Andrej Pleterski, soavtor ZPPKŽ

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.