Reforme, Golob in »leva« kritika

Vlada Roberta Goloba je zagnala veliko sistemskih sprememb, tudi tako velike, kot smo jih doživljali v devetdesetih letih kot »tranzicijske« oziroma socialne reforme. Pogled nanje veliko pove tudi o sedanjih Golobovih reformah, saj se lotevajo vrzeli v sistemih blaginje, ki so nastale takrat in zdaj čakajo na boljše čase. Tranzicija je pustila nerešena vprašanja, na katera odgovarjamo.

»Tranzicija« je označevala globoke posege v temelje gospodarskih in političnih sistemov ter globoko zarezala v socialne države vseh tranzicijskih družb (več o tem v pregledni študiji Srna Mandič, 2012).

Kako globoke so dileme, ki ob takšnih spremembah nastanejo, pokažeta dve tedanji ključni vprašanji. Prvič, zakaj tranzicija? Začetni odgovori so segali od tistih, da gre preprosto za propad socializma in dohitevanje razvitih evropskih družb, do tistih, ki so opozarjali na kompleksnost in nedomišljenost sprememb; Adam Przeworski (1991) jih je označil za »skok v neznano, ki sta ga sprožila obup in upanje, ne pa preverjeni načrti«. In drugo vprašanje: zakaj krčenje države blaginje in socialnih izdatkov? Razlage so bile različne. Po eni strani je, na primer, János Kornai (1997) dokazoval, da je bil socialistični sistem blaginje s svojimi univerzalnimi socialnimi pravicami preprosto preveč obsežen in nevzdržen za raven razvitosti socialističnih držav. Nasprotno od tega strukturnega razloga je Zsuzsa Ferge (2001) izpostavila tovrstne (zdaj bi rekli neoliberalne) pritiske mednarodnih svetovalnih ustanov ter menila, da je krčenje države blaginje treba zaradi stroškov tranzicije, to je »socialni strošek tranzicije«, ki se prevali na ranljive dele prebivalstva.

Delavska koalicija: Pokojninska reforma je prevara vseh generacij

Najbolj ustaljena razlaga tranzicije in nujnosti kleščenja države blaginje (jedrnato povzeta po Dimitriju Philipovu in Jürgenu Dorbritzu, 2004) je bila, da je to urejen proces, v katerem si sledijo politične, gospodarske in socialne transformacije v več fazah, skozi katere gredo tranzicijske države vsaka v svojem tempu. Najprej preobrat političnega sistema v parlamentarno demokracijo. Nato strukturni rez in obdobje gospodarskega šoka, ko se podre socialistično gospodarstvo, trg še ne deluje popolno, sistem blaginje pa je šele v reorganizaciji; v to obdobje sodita množično osiromašenje in brezposelnost. Sledi faza konsolidacije, ko se stabilizirata politični sistem in tržno gospodarstvo. Na koncu pride še zadnja faza – »trajni pozitivni dvig«, ko je politični sistem integriran v EU, tržno gospodarstvo okrepljeno, sistem blaginje pa bolje razvit.

Kako je potekalo in kam privedlo?

Kljub na začetku prevladujoči optimistični reformni in privatizacijski retoriki so vse tranzicijske države zaznavale drastičen upad proizvodnje in BDP, visoko rast brezposelnosti, znižanje ravni plač in številna nova tveganja, ki jim zmanjšani socialni transferji in druge vrste pomoči niso bili kos, zaradi česar je evropska komisija (leta 2004) še desetletje in pol pozneje opozarjala na širjenje revščine in ranljivih skupin prebivalstva.

Analitiki, ki so spremljali potek reform, so naleteli na raznovrstnost in parcialnost uvidov. En najodmevnejših celostnih vpogledov je velika empirična študija, s katero sta Claus Offe in Susanne Fuchs (2007) izpostavila skupne značilnosti poteka in rezultatov socialnih reform tranzicijskih držav. Strnemo jih v štiri in pripomnimo, da so veljale tudi za Slovenijo.

Dr. Srna Mandič, znanstvena svetnica, svobodna upokojenka. FOTO: Roman Šipić

Prvič, sledilo je izrazito krčenje socialnih izdatkov za državo blaginje. Drugič, deklarirani cilji teh sprememb so vključevali prelom s centraliziranim, uniformiranim in paternalističnim socialističnim sistemom blaginje; z modernizacijo in pluralizacijo bi enovit javni storitveni sektor nadomestila mešanica različnih ponudnikov iz tržnega sektorja in civilne družbe z nevladnimi organizacijami. Tretjič, obsežni »distribucijskih boji«, ko prerazdeljevanje prispevkov in ugodnosti med različnimi skupinami in podskupinami sproži interesne konflikte; tako so v javni diskusiji prevladala trenutna, kratkoročna in posamezna interesna vprašanja, dolgoročna sistemska vprašanja, tudi demografija, pa so ostala v ozadju. Četrtič, posttranzicijske države niso razvile kakšnega novega in konsistentnega modela države blaginje, ampak ideološko brezoblično ter ekonomsko in politično nestabilno mešanico ukrepov, s katerimi poskušajo uravnovesiti notranje in zunanje pritiske.

Sistemi blaginje so se po področjih in državah razvijali različno, zaradi moči strankarskih in interesnih konfliktov tudi nekonsistentno skozi čas; ob priporočilih in delnih spodbudah z evropske ravni so ohranili veliko nacionalne avtonomije, razvoja »evropske socialne politike« in njenega socialnega stebra pa (še) ni bilo.

Družina in nebodigatreba področja      

Sčasoma se je v posttranzicijskih sistemih blaginje izkristalizirala še ena skupna značilnost: krepitev vloge družine in sorodstva. S tem ko je država opuščala nekatere dele oskrbe in jih prepuščala drugim, pogosto predragim ali še nerazvitim ponudnikom, ter se je namesto univerzalizma uveljavilo načelo posameznikove lastne odgovornosti, je na družino in sorodstvo padlo več socialnih bremen (Chiara Saraceno, 2010). S tem se je počasi spreminjala meja med javnim in zasebnim, najizraziteje na tistih področjih države blaginje, ki so zagotavljala storitve (ne denarnih transferjev), še posebno pri stanovanjski preskrbi in oskrbi starejših.

Kako je stanovanjska preskrba v tranziciji doživela radikalno zmanjšanje javnih virov (organizacijskih, finančnih in tudi samih najemnih stanovanj), je spremljala obširna literatura o stanovanjskih reformah in identificirala tudi posledice – radikalno zmanjšana dostopnost cenovno dosegljivih stanovanj za nova gospodinjstva, odvisnost od pomoči sorodstva, podaljšano bivanje pri starših (Maria Iacovou, 2011).

Levica ruši levico, toda pokojninska reforma je past tudi za opozicijo

Drugo področje, ki ga je tranzicija radikalno prizadela, je oskrba starejših, predvsem dolgotrajna oskrba. Poleg vseh tranzicijskih pritiskov na »socialo« in poleg marginalizacije ob ognjevitih distributivnih bojih drugod, je dolgotrajna oskrba v težjem položaju tudi zato, ker je relativno nova in vstopa na dnevni red politike šele v zadnjem času. Sodi med tako imenovana »nova tveganja« (Klaus Armingeon in Giuliano Bonoli, 2006) v nasprotju s tako imenovanimi »starimi tveganji«, kot so brezposelnost, revščina, invalidnost in podobno, ki so jih klasični programi povojne države blaginje že vključili. Dolgotrajna oskrba je postala aktualna zaradi opaznih posledic staranja prebivalstva in večjih potreb po njihovi vse dolgotrajnejši oskrbi; zahteva vključitev v sistem blaginje in zmanjševanje vse težjega bremena družine pri skrbi, negi (neplačano skrbstveno delo najpogosteje žensk) ter plačevanju storitev (domska namestitev, oskrba na domu, specifične zahteve dolgotrajne oskrbe).

Kje so naše reforme in naša politika?

Pri tem vprašanju bi bralec verjetno pričakoval kakšno ogorčeno besedo o nosilcih politike, saj da je politika »pač eno tako zasvinjano delo«, pravi nedavna Dnevnikova kolumna. Tu tudi opredeli umevno ravnanje do politikov, saj ti »v trenutku, ko so se odločili, da bodo šli v ta hlev gnoja z imenom politika, bi morali vedeti, da ven ne bodo prišli čisti. Po njih je in bo padala gnojnica z vseh strani.« Seveda ne pada sama od sebe, ampak jo vse bolj iščejo in ogorčeno špricajo mediji, žal več ne le »rumeni« in »opozicijski«, ampak vse bolj tudi – pogojno rečeno – »leva« kritična peresa. Medijsko poslanstvo obmetavanje z gnojem vseh politikov po vrsti? Saj so vsi enaki? Seveda, druga Dnevnikova kolumna na vprašanje »Koliko sta si različna Robert in Janez« odgovarja, da ju druži neverjetno veliko stvari (na primer poroka med mandatom, oba sta hitro užaljena ...). Podrobnosti in banalnosti, pa vendar ...!

Razliko med »Robertom in Janezom« pa je z vidika socialnih reform težko prezreti. Ob vsem spoštovanju mnogih, ki so v posttranzicijski napredek sistema blaginje vlagali ogromen trud in znanje, pa reforme sedanje vlade vseeno močno izstopajo. Lotili so se izjemnih sistemskih vrzeli, ki so nastale in ostale po tranziciji, prejšnje vlade pa so jih pustile vnemar. Že samo stanovanjsko področje in oskrba starejših, ki sta po tranziciji ostala najbolj zanemarjena, zahtevata ogromne sistemske posege, pravzaprav kar gradnjo novih sistemov. Že to, da so jima namenili sistemske vire (sredstva za zidavo javnih najemnih stanovanj ter zavarovanje za dolgotrajno oskrbo), je za Slovenijo zelo pomembno. Poleg novih pravil in vzorcev delovanja so tu še novi izvajalci in gradnja njihove mreže. Neprofitne stanovanjske organizacije za oskrbo z najemnimi stanovanji so kot mrtve črke na papirju vnemar ležale tri desetletja. Ženske (večinoma) ponavadi poleg izčrpavajoče službe zagotavljajo še celotno oskrbo onemoglemu svojcu, za prenekaterega je bil odhod v institucionalno domsko oskrbo edina alternativa, pa še ta pogosto finančno nedosegljiva. Spremembe prinašajo preusmeritev k priznanju, da stanovanjska in dolgotrajna oskrba nista le zasebni problem, ampak tudi družba prevzema del odgovornosti zanje, tudi z javnimi najemnimi stanovanji ter lajšanjem posameznikov finančnih in storitvenih bremen z zavarovanjem za dolgotrajno oskrbo in priznanjem (prej neformalnih) oskrbovalcev.

Zadeva seveda še ni zaključena in tudi ni brez problemov. Nasprotno, spremembe in odpravljanje velikega razvojnega zaostanka postavljata veliko upravičenih strokovnih, interesnih ter izvedbenih pomislekov in vprašanj, o katerih potrebujemo živahno in čim bolje informirano javno diskusijo. Tega je žal zelo malo in tudi z vladne strani prihaja veliko premalo spodbud za demokratično udeležbo v njej, predvsem pri vpletenih deležnikih.

Na naslednjih volitvah bomo odločali o tem, ali se bo smer začetih reform ohranila in se lahko izpopolnjevala. Odločali bomo, vprašanje pa je, koliko bomo o tem govorili, poleg vseh banalnosti, s katerim bodo mediji utegnili »gnojiti« naše predvolilne čase. Banalnost zla, kot je Hannah Arendt opredelila možen rezultat, ko se odklopi razmišljanje in se »le opravlja poklic«? Velja tudi pri polnjenju stolpcev in minutaže, če se polivanje gnojnice po političnih osebnostih razume kot poklicna medijska dolžnost?

Toda demokratična družba stoji in pade pri vlogi medijev, da odpirajo prostor ne le za kritično in informirano razpravo o pomembnih razvojnih vprašanjih, ampak tudi za priklic množice izboljšav pri izvajanju javnih politik in ukrepov, kar lahko prispevajo glasovi različnih deležnikov, predvsem uporabnikov. Za politike je to lahko celo težje breme od že navadnih pljuskov »gnojnice«.

***

Dr. Srna Mandič, znanstvena svetnica, svobodna upokojenka

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.