Reševanje ameriške demokracije pred namišljenim kraljem

Iz Združenih držav se vračam v Evropo z jasnim zaključkom: ameriški demokrati (z malo začetnico) imajo 400 dni časa, da začnejo reševati ameriško demokracijo. Če bodo jesenske vmesne volitve prinesle kongres, ki bo začel omejevati predsednika Donalda Trumpa, bo na voljo še sedemsto dni za pripravo mirnega prenosa izvršilne oblasti, ki bo edini zagotovil prihodnost te demokracije. Operacija Rešite ameriško demokracijo, prva in druga faza.

Histerična hiperbola? Rad bi verjel, da je tako. Toda med sedmimi tedni, ki sem jih to poletje preživel v ZDA, me je vsak dan pretresla hitrost in izvršilna brutalnost Trumpovega napada na tisto, kar se je zdelo ustaljena norma ameriške demokracije, ter obupna šibkost upora proti temu napadu. Vse več je mednarodnih dokazov, da je liberalno demokracijo, ko je izničena, zelo težko obnoviti. Uničenje je precej lažje kot gradnja.

Zato morajo vsi demokrati, ne glede na stranko ali ideologijo, upati, da bodo demokrati na vmesnih volitvah 3. novembra 2026 spet prevzeli nadzor nad predstavniškim domom. Ne zaradi politike demokratov, ki je zmedena, ali njihovega sedanjega vodstva, ki je kaotično, ampak preprosto zato, ker ameriška demokracija potrebuje kongres, z ustavo določeni glavni nadzorni organ predsedniške moči, ki bo ponovno začel opravljati svojo nalogo. To se ne bo zgodilo, dokler bodo oba domova nadzorovali republikanci, ki jim dominira in jih zastrašuje Trump.

Veliko se je govorilo o primerjavah z drugimi avtoritarnimi prevzemi oblasti, od Evrope v 30. letih prejšnjega stoletja do Madžarske Viktorja Orbána. Vendar me najbolj presenečajo posebnosti ameriškega primera. Naj navedem le štiri: pretirana izvršilna oblast, kronično manipuliranje z volilnimi okrožji, endemično nasilje in način, kako bodoči avtoritarni voditelj lahko izkorišča intenzivno kapitalistično konkurenco, ki prežema vsa področja ameriškega življenja.

Nevarnost čezmernega izvršilnega nadzora je obstajala že od samega začetka. Revolucionarni vojni heroj Patrick Henry (»svoboda ali smrt«) je na ratifikacijski konvenciji v Virginiji leta 1788 glasoval proti ustavi prav zato, ker je menil, da bi ta kriminalnemu predsedniku omogočila, da »si drzne potegovati za ameriški prestol«. Skozi celotno 20. stoletje so predsedniki obeh strank širili »izvršilno oblast«, ki je v drugem členu te ustave slabo opredeljena. V zadnjem času je konservativno vrhovno sodišče podprlo »teorijo enotne izvršilne oblasti«, ki so jo razvili desničarski pravni teoretiki. In zdaj je Trumpova administracija – v nasprotju z letom 2017 dobro pripravljena – izkoristila vsak centimeter in vsako gubo sedanje izvršilne oblasti, pa tudi preprosto kršila zakon in se upirala sodiščem, da bi jo ustavila.

Tom Ginsburg, vodilni ameriški primerjalni ustavni pravnik, trdi, da je največja pomanjkljivost ameriške ustave ta, da daje državnim zakonodajnim organom pooblastila za določanje volilnih okrajev. Izraz gerrymandering (prilagajanje mej volilnih okrajev na način, ki v večinskem volilnem sistemu vladajoči stranski prinese večji volilni izkupiček, op. ur.) je bil skovan že leta 1812. V zadnjem času je strankarsko prilagajanje med volilnimi okraji postalo bolj ekstremno, saj se je ameriška politika bolj polarizirala. Leta 2019 je vrhovno sodišče razglasilo, da ne more popraviti niti najočitnejšega strankarskega političnega gerrymanderinga (le tistega na podlagi rasnih meril). Zdaj se je na neposredno zahtevo Trumpa Teksas lotil spreminjanja volilnih okrajev, da bi republikancem zagotovil pet dodatnih sedežev na vmesnih volitvah, na kar je Kalifornija odgovorila, da bo s protigerrymanderingom zagotovila pet dodatnih sedežev demokratom. Ni več niti najmanjšega videza nepristranskosti glede najosnovnejšega postopka demokracije.

Nobena evropska družba se ne more primerjati z ZDA glede vsesplošne prisotnosti nasilja. To poletje skoraj ni bilo dneva, da ne bi večerne novice poročale o najmanj enem nasilnem zločinu, vključno s še enim grozovitim streljanjem v šoli. Amerika ima več pištol kot prebivalcev. Francija obožuje svoje psevdorevolucionarno politično gledališče, ZDA pa so 6. januarja 2021 doživele napad množice na Kapitol. Zdaj je bil ustreljen desničarski aktivist Charlie Kirk. Preden je bila znana identiteta morilca, je Elon Musk dejal, da je »levica stranka umorov«, Trump pa je krivdo pripisal sovražnemu govoru »radikalne levice«. Bil bi čudež, če bi se ZDA izognile spirali političnega nasilja, kot smo jo nazadnje videli v 60. letih prejšnjega stoletja. To bi lahko bil izgovor za Trumpa, da uveljavi Zakon o uporu iz leta 1807, na ameriške ulice pošlje več vojakov in še naprej izkorišča domnevno izredno stanje.

Medtem pa univerzam, poslovnim voditeljem, odvetniškim pisarnam, medijskim platformam in tehnološkim veljakom ni uspelo sprožiti kolektivnega odziva. Ali so se umaknili, se ponižno poravnali kot Columbia University in odvetniška pisarna Paul Weiss ali pa so se prilizovali predsedniku kot Mark Zuckerberg. Zakaj? Ker vsi sledijo logiki ostrega prostega trga in se bojijo ciljnih povračilnih ukrepov. Nikoli si nisem predstavljal, da bom videl, kako se strah tako hitro in daleč širi po ZDA.

Če k temu dodamo še poskuse diskvalificiranja ali zastraševanja volivcev ter Trumpovo grožnjo, da bo prepovedal glasovanje po pošti, resnično dvomim, da bodo novembrske vmesne volitve popolnoma svobodne in poštene. Naloga demokratov vseh strank je, da v največji možni meri zagotovijo, da bodo. Naloga Demokratov (z veliko začetnico) je, da na njih kljub vsem oviram zmagajo.

Ključ do tega bodo verjetno še vedno osnovne življenjske potrebe. Prav v gospodarstvu se skriva paradoksalno upanje. Že zdaj lahko opazimo, da Trumpove carine vplivajo na višje cene. Število delovnih mest se zmanjšuje. Trumpov »veliki, čudoviti zakon« bo še dodatno povečal že tako osupljiv državni dolg v višini 37 bilijonov dolarjev. Že lani je servisiranje tega dolga stalo več kot celoten obrambni proračun v višini 830 milijard dolarjev. Toda dokler se dolžniška kriza dejansko ne zgodi, takšna makroekonomska tveganja ostajajo za večino volivcev oddaljena in abstraktna, podobno kot napovedi zmanjšane rasti BDP niso imele velikega vpliva na razpravo o referendumu o brexitu.

Zato je najpomembnejše vprašanje, ali bodo negativne gospodarske posledice Trumpove politike opazne za navadne volivce pred vmesnimi volitvami. Eden od pronicljivih političnih opazovalcev mi je namignil, da bi Trump, ki ima na voljo veliko prihodkov iz novih carin, pred volitvami lahko razdelil denar volivcem, morda kot nadomestilo za »začasne težave« prehoda na gospodarstvo Maga. To bi bil klasičen populistični korak.

Najpomembnejša naloga za demokrate v prihodnjih štiristo dneh torej je, da volivcem predočijo te gospodarske stroške. Demokrati ne bodo zmagali samo z govorjenjem o obrambi demokracije, čeprav je to pomembno, kaj šele z vpletenostjo v »kulturne vojne«. Slediti morajo nasvetu Jamesa Carvilla in se neizprosno osredotočiti na vprašanja, ki zadevajo vsakdanje življenje. S tem bodo tudi pokazali, da jim je resnično mar za navadne delavce in Američane iz srednjega razreda, katerih podporo so izgubili v zadnjih 30 letih.

Potem sledi druga faza: predsedniške volitve leta 2028. A za zdaj zadostujejo izzivi, ki jih prinaša današnji čas. Kljub vsem resnim grožnjam demokraciji v ZDA za zdaj še vedno velja prvo pravilo demokratične politike: zmagaj na naslednjih volitvah.

***

Timothy Garton Ash, zgodovinar, profesor evropskih študij na Oxfordu.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.