Rešitve za podnebje in delovna mesta
Bolj kot kdajkoli je danes čas, da dosežemo nov evropski dogovor.
Odpri galerijo
Bolj kot kdajkoli je zdaj čas, da dosežemo nov evropski dogovor o podnebju in delovnih mestih. FOTO: Frederick Florin/Afp
Predsednici evropske komisije von der Leyen ter voditeljem vlad in držav članic Evropske unije
Naša družba se spopada z izjemnim šokom. Prednostna naloga je seveda reševati življenja in delovna mesta, a zaradi krize ne bi smeli pozabiti na klimatske spremembe. Bolj kot kdajkoli je zdaj čas, da dosežemo nov evropski dogovor o podnebju in delovnih mestih.
Zadnji tedni so bili zelo zlovešči, a vendar smo vsi imeli tekočo vodo v naših domovih, na delovnih mestih in v bolnišnicah. Kaj bi se zgodilo, če bi se podnebne razmere v 15 ali 20 letih tako poslabšale, da bi v velikih mestih zaloge vode presahnile za nekaj mesecev?
Evropski zeleni dogovor je najboljša pot, da dosežemo resnične spremembe, ki jih Evropa potrebuje, če naj okreva po krizi zaradi covida-19, spodbudi milijone delovnih mest in ustvari kar najodpornejše gospodarstvo. A če naj se to zgodi, potrebuje Zeleni dogovor realno financiranje.
Smo študenti, klimatologi, ekonomisti, predstavniki sindikatov, podjetniki in izvoljeni predstavniki na lokalni, nacionalni in evropski ravni, (nekdanji) člani parlamentov in (nekdanji) premierji in ministri, državljani iz zelo različnih okolij. Prepričani smo, da ekološki prehod ni samo vprašanje preživetja, temveč tudi moralna obveza in priložnost za Evropo, da se med okrevanjem po krizi zaradi covida-19 spet najde.
Izredne podnebne razmere zahtevajo, da izoliramo vse stavbe, okrepimo javni prevoz in obnovljive vire energije, preobrazimo naš kmetijski model, zaščitimo biotsko raznovrstnost, zaščitimo in očistimo gozdove in morja ter razvijemo politike obnove in popravil. Vsi ti projekti se spopadajo z enako težavo: kdo jih bo plačal?
Ko je evropska komisija razdelovala scenarij, kako doseči cilj 40-odstotnega zmanjšanja emisij do leta 2030, je ocenila, da »da bodo za doseganje sedanjih podnebnih in energetskih ciljev do leta 2030 potrebne dodatne letne naložbe v vrednosti 260 milijard evrov« (poročilo o Evropkem zelenem dogovoru, december 2019). Že leta 2016 je bilo ocenjeno, da bo od leta 2021 treba dodatno investirati 529 milijard evrov (javnih in zasebnih sredstev) na leto – a je ta ocena temeljila na takratnem scenariju o 47-odstotnem zmanjšanju emisij leta 2030. Skladno z višjimi cilji moramo danes ustrezno zvišati tudi vlaganja.
Zaveze evropske komisije za financiranje Evropskega zelenega dogovora so precej nižje od teh vsot – Investicijski načrt za trajnostno Evropo namenja približno sto milijard evrov na leto; kar pa je še bolj skrb vzbujajoče, ni povsem gotovo, da bodo ta sredstva res sproščena. Zelenemu dogovoru je bilo do zdaj namenjenih veliko premalo finančnih sredstev (od dvakrat do kar desekrat premalo!), da bi sploh lahko bil uspešen. Če naj doseže obljubljeno, mora imeti sredstva.
Če naj zmagamo v podnebnem boju, vas najresneje pozivamo, da v načrt okrevanja, ki ste ga napovedali, vključite verodostojne rešitve za financiranje realnega Zelenega dogovora – in da prepoznate podnebno izredno stanje.
Da bi ustrezno izkoristila trenutek in opozorila mednarodno javnost, se mora EU poenotiti o zvišanem cilju za leto 2030, skladno z znanostjo, pravičnostjo in ciljem iz pariškega sporazuma o 1,5 stopinje Celzija – in to veliko pred 26. sejo podnebne konference Združenih narodov (COP26). Če naj se države članice o tem strinjajo, je treba ugotoviti, od kod sredstva za ta prehod.
S ciljem drastičnega zmanjšanja naše porabe fosilnih goriv ustaviti vse subvencije in investicije za fosilna goriva. Evropski podnebni zakon mora privesti do tega, da bo vsem državam članicam prepovedal nadaljevanje subvencioniranja fosilnih goriv. Zagotoviti mora tudi, da bodo vse banke (zasebne in javne) in zavarovalnice, ki poslujejo v Evropi, transparentne glede svojih aktivnosti in da bodo poskrbele za postopno ustavitev fosilnih vlaganj. Leta 2010 je Barack Obama z zakonom o spoštovanju davčnih predpisov v zvezi z računi v tujini (FATCA) zaprl trg ZDA za banke, ki ameriškim davčnim oblastem niso mogle zagotoviti polne transparentnosti. Za spopad s podnebnimi spremembami potrebujemo podnebni zakon FATCA, ki bo na trg EU dovolil le bankam in zavarovalnicam, ki so svoja vlaganja preusmerile tako, da so skladna s podnebnim izrednim stanjem.
Evropska centralna banka je od leta 2015 ustvarila 2600 milijard evrov. Le 11 odstotkov tega orjaškega zneska denarja je šlo v realno ekonomijo, velika večina pa je bila porabljena za špekulacije. Leta 2020 bo poleg več sto milijard, namenjenih spopadanju s krizo zaradi covida-19, ECB ustvarila dodatnih 240 milijard evrov. Bistveno je, da je ta denar vložen v podnebje in delovna mesta. Te milijarde morajo omogočiti EU banko za podnebje in biotsko raznovrstnost, ki bo zagotovila brezobrestna posojila vsaki državi članici (do dveh odstotkov njenega BDP vsako leto za 30 let, to je 300 milijard evrov).
Če naj vsaka družina, vsako malo podjetje in vsako območje res vlaga v globoko brezogljično preobrazbo, zgolj brezobrestna posojila ne bodo dovolj, saj je vračilo omejeno ali negotovo. Za doseganje katalitičnega učinka je treba posojila dopolnjevati z javnimi subvencijami. Povprečna davčna stopnja za korporacije se je v Evropi v zadnjih štiridesetih letih znižala za polovico (s 45 odstotkov na 19 odstotkov). Petodstotni evropski davek na dobiček velikih družb (primeren njihovemu ogljičnemu odtisu) bi, v kombinaciji z drugimi lastnimi sredstvi, zagotovil dodatnih sto milijard evrov na leto za polnjenje realnega proračuna EU za podnebje in biotsko raznovrstnost. Teh dodatnih sto milijard evrov bi nam omogočilo, da bi se prag evropskega podnebnega proračuna zvišal nad 50 odstotkov, kar bi pomagalo tako javnemu kot zasebnemu prehodu.
Te tri rešitve bi zagotovile dovolj denarja za financiranje pravičnega prehoda, ki bi bil pošten za delavce, skupnosti in državljane. Omogočile bi, da Zeleni dogovor ustvari več kot pet milijonov delovnih mest v Evropi in izboljša življenjske pogoje milijonov družin ter okrepi vlaganja v brezogljično gospodarstvo. Soočeni s podnebnimi izrednimi razmerami si moramo vsi, ne glede na naša politična prepričanja, prizadevati za njegov uspeh.
Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je julija lani izjavila, da so jo navdihnili »strast, prepričanje in energija več milijonov mladih ljudi, ki so povzdignili svoj glas na ulicah in našli pot do naših src«. Dodala je, da je »naloga naše generacije, da jih ne razočaramo«.
Evropska unija se je rodila s premogom in jeklom. Spet se lahko rodi z evropskim dogovorom za podnebje in delovna mesta.
Izvirnik poziva, ki se mu je v samo tednu dni pridružilo milijon ljudi, je na voljo na spletni strani GreenResiliencePact.eu/Call, navedeni so tudi viri za podatke iz tega poziva. Med podpisniki so številni klimatologi, okoljski aktivisti, umetniki, profesorji, znanstveniki, Nobelova nagrajenca Jacques Dubochet in Gérard Mourou, nekdanji in sedanji politiki, med njimi nekdanji evropski komisar za okolje Janez Potočnik, evropski poslanci Tanja Fajon, Irena Joveva, Milan Brglez ...
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Naša družba se spopada z izjemnim šokom. Prednostna naloga je seveda reševati življenja in delovna mesta, a zaradi krize ne bi smeli pozabiti na klimatske spremembe. Bolj kot kdajkoli je zdaj čas, da dosežemo nov evropski dogovor o podnebju in delovnih mestih.
Zadnji tedni so bili zelo zlovešči, a vendar smo vsi imeli tekočo vodo v naših domovih, na delovnih mestih in v bolnišnicah. Kaj bi se zgodilo, če bi se podnebne razmere v 15 ali 20 letih tako poslabšale, da bi v velikih mestih zaloge vode presahnile za nekaj mesecev?
Evropski zeleni dogovor je najboljša pot, da dosežemo resnične spremembe, ki jih Evropa potrebuje, če naj okreva po krizi zaradi covida-19, spodbudi milijone delovnih mest in ustvari kar najodpornejše gospodarstvo. A če naj se to zgodi, potrebuje Zeleni dogovor realno financiranje.
Smo študenti, klimatologi, ekonomisti, predstavniki sindikatov, podjetniki in izvoljeni predstavniki na lokalni, nacionalni in evropski ravni, (nekdanji) člani parlamentov in (nekdanji) premierji in ministri, državljani iz zelo različnih okolij. Prepričani smo, da ekološki prehod ni samo vprašanje preživetja, temveč tudi moralna obveza in priložnost za Evropo, da se med okrevanjem po krizi zaradi covida-19 spet najde.
Izredne podnebne razmere zahtevajo, da izoliramo vse stavbe, okrepimo javni prevoz in obnovljive vire energije, preobrazimo naš kmetijski model, zaščitimo biotsko raznovrstnost, zaščitimo in očistimo gozdove in morja ter razvijemo politike obnove in popravil. Vsi ti projekti se spopadajo z enako težavo: kdo jih bo plačal?
Ko je evropska komisija razdelovala scenarij, kako doseči cilj 40-odstotnega zmanjšanja emisij do leta 2030, je ocenila, da »da bodo za doseganje sedanjih podnebnih in energetskih ciljev do leta 2030 potrebne dodatne letne naložbe v vrednosti 260 milijard evrov« (poročilo o Evropkem zelenem dogovoru, december 2019). Že leta 2016 je bilo ocenjeno, da bo od leta 2021 treba dodatno investirati 529 milijard evrov (javnih in zasebnih sredstev) na leto – a je ta ocena temeljila na takratnem scenariju o 47-odstotnem zmanjšanju emisij leta 2030. Skladno z višjimi cilji moramo danes ustrezno zvišati tudi vlaganja.
Zaveze evropske komisije za financiranje Evropskega zelenega dogovora so precej nižje od teh vsot – Investicijski načrt za trajnostno Evropo namenja približno sto milijard evrov na leto; kar pa je še bolj skrb vzbujajoče, ni povsem gotovo, da bodo ta sredstva res sproščena. Zelenemu dogovoru je bilo do zdaj namenjenih veliko premalo finančnih sredstev (od dvakrat do kar desekrat premalo!), da bi sploh lahko bil uspešen. Če naj doseže obljubljeno, mora imeti sredstva.
Če naj zmagamo v podnebnem boju, vas najresneje pozivamo, da v načrt okrevanja, ki ste ga napovedali, vključite verodostojne rešitve za financiranje realnega Zelenega dogovora – in da prepoznate podnebno izredno stanje.
Da bi ustrezno izkoristila trenutek in opozorila mednarodno javnost, se mora EU poenotiti o zvišanem cilju za leto 2030, skladno z znanostjo, pravičnostjo in ciljem iz pariškega sporazuma o 1,5 stopinje Celzija – in to veliko pred 26. sejo podnebne konference Združenih narodov (COP26). Če naj se države članice o tem strinjajo, je treba ugotoviti, od kod sredstva za ta prehod.
Za ta namen predlagamo tri rešitve, o katerih verjamemo, da lahko dosežejo široko soglasje.
S ciljem drastičnega zmanjšanja naše porabe fosilnih goriv ustaviti vse subvencije in investicije za fosilna goriva. Evropski podnebni zakon mora privesti do tega, da bo vsem državam članicam prepovedal nadaljevanje subvencioniranja fosilnih goriv. Zagotoviti mora tudi, da bodo vse banke (zasebne in javne) in zavarovalnice, ki poslujejo v Evropi, transparentne glede svojih aktivnosti in da bodo poskrbele za postopno ustavitev fosilnih vlaganj. Leta 2010 je Barack Obama z zakonom o spoštovanju davčnih predpisov v zvezi z računi v tujini (FATCA) zaprl trg ZDA za banke, ki ameriškim davčnim oblastem niso mogle zagotoviti polne transparentnosti. Za spopad s podnebnimi spremembami potrebujemo podnebni zakon FATCA, ki bo na trg EU dovolil le bankam in zavarovalnicam, ki so svoja vlaganja preusmerile tako, da so skladna s podnebnim izrednim stanjem.
Evropska centralna banka je od leta 2015 ustvarila 2600 milijard evrov. Le 11 odstotkov tega orjaškega zneska denarja je šlo v realno ekonomijo, velika večina pa je bila porabljena za špekulacije. Leta 2020 bo poleg več sto milijard, namenjenih spopadanju s krizo zaradi covida-19, ECB ustvarila dodatnih 240 milijard evrov. Bistveno je, da je ta denar vložen v podnebje in delovna mesta. Te milijarde morajo omogočiti EU banko za podnebje in biotsko raznovrstnost, ki bo zagotovila brezobrestna posojila vsaki državi članici (do dveh odstotkov njenega BDP vsako leto za 30 let, to je 300 milijard evrov).
Če naj vsaka družina, vsako malo podjetje in vsako območje res vlaga v globoko brezogljično preobrazbo, zgolj brezobrestna posojila ne bodo dovolj, saj je vračilo omejeno ali negotovo. Za doseganje katalitičnega učinka je treba posojila dopolnjevati z javnimi subvencijami. Povprečna davčna stopnja za korporacije se je v Evropi v zadnjih štiridesetih letih znižala za polovico (s 45 odstotkov na 19 odstotkov). Petodstotni evropski davek na dobiček velikih družb (primeren njihovemu ogljičnemu odtisu) bi, v kombinaciji z drugimi lastnimi sredstvi, zagotovil dodatnih sto milijard evrov na leto za polnjenje realnega proračuna EU za podnebje in biotsko raznovrstnost. Teh dodatnih sto milijard evrov bi nam omogočilo, da bi se prag evropskega podnebnega proračuna zvišal nad 50 odstotkov, kar bi pomagalo tako javnemu kot zasebnemu prehodu.
Te tri rešitve bi zagotovile dovolj denarja za financiranje pravičnega prehoda, ki bi bil pošten za delavce, skupnosti in državljane. Omogočile bi, da Zeleni dogovor ustvari več kot pet milijonov delovnih mest v Evropi in izboljša življenjske pogoje milijonov družin ter okrepi vlaganja v brezogljično gospodarstvo. Soočeni s podnebnimi izrednimi razmerami si moramo vsi, ne glede na naša politična prepričanja, prizadevati za njegov uspeh.
Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je julija lani izjavila, da so jo navdihnili »strast, prepričanje in energija več milijonov mladih ljudi, ki so povzdignili svoj glas na ulicah in našli pot do naših src«. Dodala je, da je »naloga naše generacije, da jih ne razočaramo«.
Evropska unija se je rodila s premogom in jeklom. Spet se lahko rodi z evropskim dogovorom za podnebje in delovna mesta.
Izvirnik poziva, ki se mu je v samo tednu dni pridružilo milijon ljudi, je na voljo na spletni strani GreenResiliencePact.eu/Call, navedeni so tudi viri za podatke iz tega poziva. Med podpisniki so številni klimatologi, okoljski aktivisti, umetniki, profesorji, znanstveniki, Nobelova nagrajenca Jacques Dubochet in Gérard Mourou, nekdanji in sedanji politiki, med njimi nekdanji evropski komisar za okolje Janez Potočnik, evropski poslanci Tanja Fajon, Irena Joveva, Milan Brglez ...
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
