Resničnost ali utvara

Tako me vedno, zdaj v času županskih volitev pa še posebno, prevevajo takšne misli. Pa ne, da bi imel »apriori« kaj proti županom ali, bog ne daj, proti politikom, gre za popolnoma nekaj drugega; gre preprosto za to, da imam dovolj tega predvolilnega preigravanja med županskimi kandidati in mešetarjenja s strankami ter preštevanja, katera stranka bo imela več županov, vse drugo pa je zanje drugotnega pomena. To se je izkazovalo že pred prvim volilnim krog ali pa zdaj, ko sta bila v posameznih občinah v igri le še dva kandidata. Prav tako me kot občana, ki mu ni vseeno, kaj se v moji in drugih občinah dogaja, moti, da se v medijih nenehno poudarja, da je župan politična funkcija, kot da je občinska uprava, ki jo vodi, ena sama politika, ne pa strokovna institucija, ki mora skrbeti predvsem za splošne ljudske interese, kako bodo ljudje – občani – živeli in kako bodo čim bolj demokratično le-to tudi uveljavljali in na lastni koži doživljali. Po mojem globokem prepričanju je župan absolutno in popolnoma strokovna funkcija, ki mu mora biti v prvi vrsti ter tudi edini cilj in interes, kako svojim občanom in ne nazadnje tudi volivcem zagotoviti čim boljše pogoje za življenje in delo.

Ob vsem tem se mi postavlja povsem logično vprašanje, zakaj pa nihče ne omenja, da so tudi predsedniki krajevnih ali četrtnih skupnosti po večjih mestih politiki in zanje ni prav nobenega občutnega političnega interesa? Odgovor je preprost in jasen, vsaj za podpisanega; zato, ker je tam veliko manj denarja in toliko več konkretnega dela, pa še občanom so vsi sodelujoči bolj na očeh in s tem bolj pod neposrednim nadzorom. Skratka, na občinah se obrača veliko več denarja, zato je tudi interes političnih strank večji in bolj silovit.

S tem neposredno povezano in zelo zanimivo je tudi opazovanje pri kandidiranju za občinske župane in mestne svete na eni strani ter v svete krajevnih skupnosti in za njihove predsednike. Odgovor je zelo preprost: za občinske funkcije je zelo veliko zanimanje in povpraševanje, medtem ko se za krajevne skupnosti večinoma z veliko težavo zbere dovolj kandidatov. Pogosto se dogaja, da je na kandidatni listi toliko članov, kolikor jih mora biti izvoljenih.

Posebno poglavje pri županskih volitvah so podpore strank za njihovo izvolitev, ki pa ima večinoma svojo ceno. Ta stvar se izrazi šele pozneje, ko se določen župan nekoliko uveljavi, še posebno pa, ko se začnejo različna kadrovanja v občinskih upravah. Takrat politične stranke obnovijo pritiske na novoizvoljene župane in zahtevajo določeno protiuslugo za njihovo podporo ob volitvah. Zaradi tega pogosto nastajajo različne kadrovske kuhinje in kadrovanja, ki z razpisnimi pogoji niso posebej povezana, skratka, župani so prisiljeni za protiuslugo kadrovati po strankarskih merilih, ki s poštenostjo nimajo veliko skupnega. Samo da je naš, je geslo.

Župan, kaj to je in kdo je lahko?

Beseda župan se je pri nas po osamosvojitvi zelo hitro uveljavila. Morda je na prvi pogled za manj pozorne malo nenavadna (župan na čelu občine!), vendar ima svoj zgodovinski pomen. Koren ima v besedi »župa«, ki je kot krajevna organizacijska enota v času fevdalizma pri staroslovanih pomenila del kneževine, ki jo je sestavljala skupnost prebivalcev ene večje ali običajno več vasi. Tisti, ki je to župo vodil, se je imenoval župan. Podobnega izvora sta tudi besedi župnija in župnik.

V 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja je bil v naših krajih župan predstojnik tako mestne kot tudi vaške občine (Slovar slovenskega knjižnega jezika). Na Madžarskem pa je župa-nija več kot pri nas občina, na primer Železna županija itd.

Po tej zgodovinski logiki, kjer se skupnost več mest, vasi, krajev ali zaselkov imenuje občina, bi se prvi njen človek moral imenovati občan, pa se ne, in ostajamo pri že uveljavljenem imenu župan.

V tem času, ko se je pri nas in v svetu županovanje, kot najvišja izvršna in oblastna občinska funkcija vse bolj uveljavljala, so se hkrati, najprej spontano, pozneje pa tudi uradno, začela oblikovati določena pravila. Pri tem je šlo po eni strani za tako imenovano delovno področje župana z vsemi pristojnostmi in odgovornostmi, po drugi strani pa predvsem za to, kakšen mora biti, katere pozitivne psihofizične lastnosti ter znanja in usposobljenosti mora imeti, da za to funkcijo sploh lahko kandidira. Morda bo zanimivo malo pogledati, kakšen naj bi bil župan, kakršnega vidimo občani, njegovi volivci, kakšna merila so se medtem zanj pri nas izoblikovala in kako se temu v nekaterih sosednjih državah »streže«.

Župan je v svetu zelo spoštovana in cenjena osebnost, vendar ne le zaradi svoje funkcije, ampak predvsem zaradi njegovih sposobnosti in dosežkov, pri katerih je funkcija le ena od podlag za njegovo osebno avtoriteto. To je zelo pomembna gospodarska, predstavniška ter tudi častna funkcija. V manjših občinah je poleg tega, lahko bi rekli še »garaška« funkcija. V velikih mestih in svetovnih prestolnicah pa župani niso le pomembni krajevni, ampak tudi državni dejavniki.

Župan je odgovoren za celotno poslovanje občinske uprave, vključno za gospodarno porabo proračunskega denarja, za vsestranski napredek, družbeni standard vseh občanov in njihovo zadovoljstvo. Če tudi ne naštevamo naprej, je jasno, da so županove pristojnosti in odgovornosti zelo velike ter da imajo njegove odločitve in poteze lahko zelo hitre pozitivne ali negativne učinke. Iz tega je seveda jasno, kakšen mora biti župan, da bo v celoti lahko kos tej zelo zahtevni družbeni vlogi. V tujini se je izoblikovalo nekaj takih meril:

• moralna neoporečnost ter velik ugled v svoji okolici, ki ga je pridobil z uspešnim delom in zglednim življenjem,

• nekaznovanost, predvsem na področju gospodarskega kriminala,

• v trenutku kandidiranja proti njemu ne sme teči noben kazenski postopek ali biti celo pravnomočno obsojen,

• primerna stopnja izobrazbe in strokovne usposobljenosti,

• pozitiven odnos do varovanja okolja ter

• krajevna pripadnost.

Izpolnjevanje teh sicer zelo pomembnih meril pa še ni dovolj. Posebej je treba poudariti, da mora biti kandidat za župana še zelo dober gospodar. To pa najbolje lahko dokaže z gospodarjenjem na prejšnjih delovnih mestih, z uspešnostjo svojega podjetja, če ga seveda ima. Najboljši dokaz za dobro gospodarjenje pa je njegovo osebno imetje. Poenostavljeno povedano, kdor nima dobro urejene lastne hiše ali stanovanja, primernega avtomobila in morda še česa, ta po vseh splošnih in ljudskih merilih ne more kandidirati za župana. Razume se, da je vse to pridobil s svojo pozitivno iznajdljivostjo, znanjem in poštenim delom. Tisti, ki vseh teh pogojev ne izpolnjuje, pri resnih strankah ne more biti uvrščen niti na kandidatno listo, kaj šele da bi bil izvoljen.

Močno verjamem, da ta merila veljajo tudi za naše županske kandidate, čeprav morda nikjer niso zapisana. Naši župani in županski kandidati morajo biti dobri menedžerji, kot temu sodobno rečemo, kar po naše pomeni, da imajo razvite organizacijske in vodstvene sposobnosti, da so dobri gospodarji, da so sposobni prevzemati odgovornosti za svoje delo in ravnaje, znajo dobro komunicirati, da so s svojim vedenjem prepričljivi, kultivirani in vsesplošno v tisti širši okolici ugledni občani in državljani. Šele po vsem tem in daleč zadaj, vsaj po skromnem prepričanju pisca tega prispevka, pride v poštev morebitna strankarska pripadnost.

Ugled naših županov

Žal in zares žal, kakšnega posebnega ugleda na splošno naši župni ne uživajo. Seveda je tudi nekaj izjem, kar potrjujejo tudi pogoste ponovne izvolitve. K temu neugledu sami največ pripomorejo, nekaj dodajo ljudske govorice, nekaj, kot je to že v navadi pa tudi mediji. Pred kratkim smo v enem od znanih slovenskih dnevnikov lahko zasledili naslednji zapis: »Iščem službo, grem tudi za župana.« Ljudstvo pa moti predvsem to, da je županski kandidat lahko vsakdo, »ki ima pet minut časa«. Seveda med takšnimi ni prav veliko izvoljenih.

Sicer pa so župani lahko tudi politiki, ki so, kot je znano, dobri, slabi in tisti vmes, o katerih je legendarni angleški predsednik Sir Winston Churchill zapisal: dober politik je tisti, ki zna veliko in prepričljivo obljubljati, in nato tisto, kar se ni uresničilo, tudi dobro zagovarjati, zakaj se to ni zgodilo.

Depolitizacija se je začela

Naši uradni volilni rezultati to potrjujejo, saj je od na novo izvoljenih kar 54 odstotkov neodvisnih, nestrankarskih županov, kar je polovica več, kot na volitvah pred štirimi leti; in začela se je spontano, od spodaj navzgor, bi lahko dejali.

––––––

Mag. Janez Zeni je svetovalec za organiziranost poslovanja in plačne sisteme.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.