Tiskane izdaje
Tako kot številne njegove rojake je po prvi svetovni vojni tudi mojega nonota doletelo rusko ujetništvo. »Velika je Rusija, res velika,« je rad ponavljal moj nono Rudolf, kleni vojak in dosmrtni častilec rajnke Avstro-Ogrske. Ob redkih priložnostih, ko je omenjal svoje rusko ujetništvo, je največkrat omenil le še mraz in lakoto, »strašno lakoto«, drugega pa ne.
O Rusih je zelo malo govoril tudi moj oče Viktor, primorski partizan in tako kot vsakdo s Trnovske planote zelo zaveden Slovenec. »Od jezika sem še kaj razumel, tista čudna pisava pa me je ubijala,« je rad potožil o časih, ko so ga v prvih letih po vojni za častnika vzgajali ruski vojaški inštruktorji. Po Titovem zgodovinskem uporu Stalinu leta 1948 so bili ruski inštruktorji, vojaški in vseh drugih vrst, dobesedno čez noč izgnani iz Jugoslavije. Vrnili se niso nikoli več. Nono in oče sta bila zadovoljna, da so odšli. Nono zato, ker so Rusi pripomogli k uničenju njemu najljubše, cesarsko-kraljeve države, oče pa zato, ker mu za častniška napredovanja ni bilo več treba brati knjig v ruščini in cirilici.
Trgovsko na zahod,
Ni naključje, da so te tri države v natanko tem vrstnem redu tudi zdaj ključne partnerice Slovenije, naša blagovna menjava z njimi pa dosega skoraj polovico naše menjave z EU, kjer opravimo več kot tri četrtine celotne blagovne menjave s svetom. Še več, Slovenija je zdaj del ekskluzivne skupine vsega štirih članic EU – še Nizozemska, Irska in Slovaška –, ki se lahko pohvalijo, da imajo trgovinski presežek z Nemčijo. Smo pa od nedavna Slovenci še v neki drugi skupini držav, a je ta pravo nasprotje prej omenjeni skupini. Velika Gallupova raziskava javnega mnenja v 66 državah sveta, objavljena ob robu letošnje münchenske varnostne konference, je Slovenijo uvrstila v zelo neverjetno skupino tistih članic Nato – skupaj s Turčijo, Bolgarijo in Grčijo – ki jim je kot vojaška zaveznica bližja Rusija kot države Nata.
Slovenci nikoli nismo živeli s temi narodi in z njimi nismo imeli tradicionalnih povezav. Tudi zdaj, in na srečo, živimo v močno različnih družbenih stvarnostih, a si z njimi kljub temu delimo večinsko javno mnenje, ki je bliže Rusiji kot zahodu. Če odmislimo zadržke, ki jih je treba imeti ob raziskavah javnega mnenja in tudi ohraniti določen dvom, lahko ugotovimo, da imajo takšne raziskave lahko velik vpliv na pripravo svetovnih politik. Ali, kot bi rekel že Machiavelli; niso pomembna dejstva, ampak efekti. To pa pomeni, da bi za Slovenijo lahko nastale politične posledice, predvsem bo lahko omajana verodostojnost javno deklarirane ambicije Slovenije, da ostane v trdem jedru nastajajoče Evropske unije dveh hitrosti. So časi, ko lahko velja pregovor, da prijazno jagnje pri dveh materah sesa, in so časi, ko lahko zaradi vztrajanja pri sedenju na dveh stolih pademo vmes.
Več samozavesti
A že Ivan Cankar je svaril pred poveličevanjem krvnega sorodstva in ugotavljal, kako je bližji »gorenjski kmet tirolskemu, goriški viničar pa furlanskemu«. In je imel prav. Slovenci si nismo bili z Rusi nikoli blizu tako kot Srbi ali Bolgari, imamo pa z Rusi isto vojaško zgodovino in številne žrtve. Epizodni dogodek, kakršen je bil osvoboditev Prekmurja, ki ga je osvobodila Rdeča armada, je bil z lansko postavitvijo spomenika padlim ruskim vojakom v Ljubljani povzdignjen med odločilne dogodke osvoboditve Slovenije, čeprav so Slovenijo z lastnimi žrtvami osvobodili slovenski partizani in slovenski narod. In kljub deklariranemu prijateljstvu in sporazumu, ki predvideva enako počastitev vseh žrtev, v Moskvi ni spomenika Slovencem, padlim na ruskem ozemlju. Slovenci, ki smo v obeh zadnjih vojnah zmagali predvsem sami, se, namesto da bi bili nase ponosni in samozavestni, raje prerekamo o tem, komu drugemu ali tretjemu podeliti zasluge za naše zmage in naše uspehe. V osamosvojitveni vojni, po kateri prvič v svoji zgodovino dobimo lastno državo, pa smo bili še sploh povsem prepuščeni samim sebi. Spomnimo se: proti naši osamosvojitev in uporu proti agresiji Jugoslovanske ljudske armade je bil ves svet, na čelu z Ameriko in Rusijo, takrat Sovjetsko zvezo.
Rusija je pomemben gospodarski partner Slovenije, a ne tako zelo, kot občasno pretiravajo mediji, ko napovedujejo milijardne posle, ki jih potem ni. Slovenija v svoji zgodovini še ni sklenila milijardnega posla, večmilijardna je bila samo slovenska bančna luknja. Menjava Slovenije z EU znaša 38 milijard evrov, z Rusijo pa vsega dobro milijardo evrov. Z menjavami z EU je povezana ogromna večina od 192.000 tisoč zaposlenih v slovenski izvozni industriji, ki je hrbtenica gospodarstva. Edino logično je, da k tako resnim gospodarskim interesom naroda sodijo tudi ustrezna politična zavezništva in pripadnost. Tudi pri dobavah plina Rusija nima več take teže kot nekoč, zaradi novih dobaviteljev in transportnih poti ter znižanja cen. A da je z Rusi vedno treba poslovati in sodelovati, čeprav ni lahko, je vedel že železni kancler Otto von Bismarck: »Kaj je skrivnost politike? Skleniti dober dogovor z Rusi!«
Jugoslavija, epizoda
In še smo tu, kjer smo vedno bili. Pripadnost Slovenije zahodu nikakor ni samoumevna, še najmanj zdaj, ko pred našimi očmi razpada EU, podobno, a hkrati drugače, kot je razpadala Jugoslavija. Razlika je že v tem, da po brexitu nihče ni poskusil z vojaško agresijo na Veliko Britanijo z namenom ohranitve EU.
Za naše majhno in izrazito izvozno gospodarstvo je EU vredna vsakršnih prizadevanj, da obstane, se stabilizira in se nekoč v prihodnosti še tesneje poveže. Razpad EU je trenutno predvsem želja tistih, ki napovedujejo vrnitev stare, klasične nacionalne države, ponovno uvedbo meja in carin, nacionalnih valut in protekcionizma domačih trgov.
A niso edini, razpada evropskega trga, ki je vodilno gospodarstvo sveta, si želijo tudi vplivni politični in poslovni krogi v Washingtonu, Moskvi in še kje. In to iz povsem preprostega vzroka: precej lažje se je pogajati z vsako evropsko državo posebej kot z vsemi skupaj. Posamezne članice bi spet lahko postale predmet delitve »interesnih sfer« med ZDA in Rusijo ter prav lahko se nam zgodita neka »nova Jalta« in neka »nova železna zavesa«, ki jo bodo velesile spet spustile naravnost skozi srce razdružene Evrope, tako kot so tisto od Stetina do Trsta. Od nas samih pa bo odvisno, na kateri strani zavese in v družbi katerih držav bi utegnili obstati tokrat.
Izkušnje za razprave o Evropi
Naša izkušnja življenja v Jugoslaviji in njenega razpada je pri tem lahko naravnost neprecenljiva, še posebno v razpravah o prihodnosti EU. Kdo zna bolje oceniti tveganja in pasti delovanja večnacionalne skupnosti kot prav tisti, ki smo to izkušnjo živeli in jo preživeli. Ali, kot bi rekel moj rajnki nono Rudolf, hudomušni pričevalec pogrebov in rojstev držav: »Države se menjajo kot gate, riti pa ostanejo.«
Vojko Volk,
slovenski diplomat
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
