Tiskane izdaje
Sanacija slovenskih državnih bank ni zaključena, v zadnjem času se je začel postopek prodaje Abanke, o odložitvi prodaje NLB potekajo pogajanja med slovensko vlado in Brusljem, prodaja slabih terjatev saniranih bank prek DUTB ali neposredno se nadaljuje. Dosedanji izkupiček prodaj v primerjavi s stroški sanacije je skromen, davkoplačevalcem obeta povratek le okoli tretjine vloženih sredstev, dobičke pri tem pobirajo razni finančni špekulanti iz davčnih oaz, zato nekateri upravičeno imenujejo to sanacijo »rop stoletja«.
Podrobneje sem potek sanacije pojasnil v članku v Delu 21. septembra, vendar zgodbi še ni videti konca. Pred preiskovalno komisijo DZ o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu se vrstijo zaslišanja glavnih akterjev te zgodbe, še ustavno sodišče se ukvarja s tem, ali lahko Računsko sodišče preiskuje, kako je bila sanacija izvajana v Banki Slovenije (BS), tako da se bo v bližnji prihodnosti prelilo še kar nekaj črnila na to temo.
Vsa problematika je večplastna. Da bi jo bolje razumeli, predvsem pa reševali s čim manj materialne izgube in duševne bolečine, jo poglejmo z več časovnih vidikov.
Zgodovinski vidik
Osnovna vzroka za izgube v bančnem sistemu sta najprej pretirano investiranje in divja privatizacija na podlagi tujih kreditov, kar je potekalo pod Janševo vlado v letih 2004 do 2008, po sprejetju Slovenije v elitni evropski klub držav z evrom kot valuto. Razmere je zaostrila še uvožena finančna kriza, ko se je izkazalo, da novodobni slovenski tajkuni niso dorasli situaciji in so privatizirane družbe pod težo bančnih kreditov druga za drugo omagale, posledično pa so se v bankah nabirali slabi krediti.
Situacije ni razrešila naslednja, Pahorjeva vlada, ki bi z odločno akcijo, podobno kot so naredili Američani z Wall Streetom in avtomobilskimi proizvajalci že leta 2008/2009, lahko škodo omejila. Obratno, k tekočim finančnim problemom je dodala še Teš 6 in delni prevzem grškega dolga ter podvojila dolg države in pri prvem resnem poskusu izvajanja strukturnih reform na referendumu pogorela.
Nasledila jo je druga Janševa vlada, ki je pod takrat modernim evropskim diktatom politike varčevanja zategnila pas tudi doma in tako z vrnitvijo nazaj v recesijo dokončno potopila slovenske banke ter zaradi nepriljubljenosti svojih ukrepov predčasno končala svoj mandat. Je pa začela pripravo sistemskih ukrepov za sanacijo bank prek tako imenovane slabe banke (DUTB).
Sledila je vlada Alenke Bratušek, ki je nadaljevala delo Janševe vlade in pod grožnjo trojke ter po diktatu evropske komisije (EK) in ob odločilni vlogi BS oblikovala scenarij sanacije slovenskih državnih bank, kot ga doživljamo še danes in ki nam bo, kot je videti, pobral še kakšni dve do tri milijarde davkoplačevalskega denarja.
Zadnja vlada dr. Mira Cerarja sicer ni neposredno odgovorna za dogajanje na tem področju, vendar z nadaljevanjem razprodaje slovenskega premoženja prek SDH in DUTB potencialno škodo take bančne sanacije spreminja v dejansko. V plus ji lahko štejemo le zaustavitev prodaje NLB, pa še ta ni dokončna. Upajmo tudi, da ji bo uspelo doseči, da Računsko sodišče lahko pregleda, kako je Banka Slovenije izpeljala bančno sanacijo z denarjem davkoplačevalcev in lastnikov podrejenih obveznic.
Vsa ta kolobocija je povzročila ogromno škodo Sloveniji, tako neposredno kot posredno prek izgube potencialnega BDP, ki se po ocenah strokovnjakov giblje med 10 milijardami, kot je izračunal prof. Jože Mencinger, prek 30 do 36 milijard po oceni g. Kordeža in moje malenkosti do 88 milijard evrov, kot ocenjuje dr. Egon Zakrajšek. In dokler vsi odgovorni za to polomijo, to so vodilni oblastniki od 2004. dalje, ne bodo politično končali na smetišču zgodovine, razčiščevanja ne bo. Že dobro znane delitve na domobrance in partizane se bodo samo razširile še na to, kdo je kriv za tako bančno luknjo in njeno škodljivo sanacijo.
Sedanjost
Kar nam zdaj preostane, je, da škodo, nastalo v preteklosti, pragmatično omilimo. Preostalo državno premoženje, ki nam s hitro prodajo ne bi povrnilo stroškov sanacije bank, raje zaenkrat obdržimo in ga poskušajmo čim bolj usposobiti za normalno dobičkonosno poslovanje. To zajema državni banki NLB in Abanko, delno Gorenjsko banko ter preostalo premoženje DUTB, ki zajema poleg 200 milijonov vrednih nepremičnin še deleže delujočih družb, vrednih 100 milijonov, s področja turizma (Sava, Istrabenz, Thermana Laško) in proizvodnje (Mariborska livarna, Alpina, Litostroj, Beti, Papirnica Goričane, Unior, Farme Ihan, Gratel itd.). Večina preostalega premoženja DUTB je v kreditih (po nominalni vrednosti 4,2 milijarde, po ocenjeni vrednosti pa 772 milijonov oziroma 18,5 odstotka), večinoma v družbah v stečaju, kjer bo poplačilo minimalno, nekaj pa je terjatev do problematičnih družb, ki bi s prestrukturiranjem precej povečale vrednost in s tem izkupiček pri prodaji. Za kaj takega pa bo treba spremeniti način delovanja DUTB in delno SDH, ki se morata preobraziti iz samopostrežnega avtomata za razprodajo državnega premoženja v njihovega vsebinskega sanatorja.
Problema bosta dva, najprej, da se morata DUTB in SDH kadrovsko usposobiti za kaj takega (kar jim po njihovih besedah zaenkrat z razpisi slabo uspeva), drugi pa je dogovor z EK, ki še naprej trmasto vztraja pri hitri prodaji državnih bank, ki so bile deležne državne pomoči.
Če bo EK še naprej vztrajala pri taki prodaji bank, da si stroškov sanacije ne bomo povrnili, in bo prisilno prodala del NLB, kot grozi, jo bo treba v imenu slovenskih davkoplačevalcev tožiti za nastalo škodo. Pa naj enkrat kaj plača, ne da prek neracionalne in vsiljene bančne sanacije samo troši denar davkoplačevalcev in lastnikov podrejenih obveznic. Ob tem lahko predsedniku evropske komisije Junckerju in njegovi komisarki za konkurenčnost Verstagnovi pojasnimo, da je toleriranje davčnih oaz, kakršna je Luksemburg, v srcu EU bistveno bolj škodljivo za konkurenčnost v evropskem gospodarstvu, kot je naša sanacija lastnih bank. Očitno za nas, male in pridne, veljajo čisto druga evropska pravila kot za druge, vplivnejše, bogatejše. To je še en dokaz, da v Evropi vladajo predvsem interesi velikega kapitala, ki vidi v nas v glavnem potencialno molzno kravo, in ne enakopravno članico Evropske unije.
Prihodnost
Nujno je, da svoja stališča do konkurenčnosti in sanacije lastnih bank odločno predstavimo še pred bližnjim dogovarjanjem o pridruževanju jedru EU in ob tem ne pristajamo na razna izsiljevanja, ki bi nas spravila v podrejen položaj neke »banana republike«. Bodoča usoda naše države, tudi suverenost, bo odvisna predvsem od naše ekonomske moči. Ustvarjalci te moči so naši izvozniki, ki jim v mednarodni konkurenci uspeva povečevati prodajo in tako ustvarjajo podlago za nadpovprečno rast BDP (v EU), ki nam zagotavlja približevanje razvitim in blagostanje naših državljanov na dolgi rok. Vendar taka uspešnost ni sama po sebi razumljiva in zagotovljena.
Iz dneva v dan lahko opazujemo, kako neusmiljena je bitka za tržne deleže in kako se veliki poslužujejo tudi umazanih trikov, da dosežejo prevlado. Samo spomnimo se Grčije pa naše bančne sanacije, zdaj se podobno dogaja na Hrvaškem z Agrokorjem. Da ne govorimo o davčnem utajevanju oziroma, lepše rečeno, davčnem optimiranju, ki je pri velikih korporacijah (Apple, Amazon, Google, različni finančni skladi, pred kratkim še VW) prej pravilo kot izjema. Tako utajeni kapital iz davčnih oaz se potem pojavlja kot špekulantski igralec v raznih »sanacijah«, tudi naši.
V EU in pri nas bi morali prepovedati kakršnokoli poslovanje in kupovanje družb takim špekulantom iz davčnih oaz ali jih vsaj dodatno obdavčiti, dokler se cel sistem davčnih oaz z enotno zakonodajo v EU ne ukine, ne pa da jim s prodajo svojih družb (skladom Apollo in York) še pomagamo pri pranju davčno utajenega premoženja. Nadalje, favoriziranje svojih firm in gospodarstva se je razpaslo tudi pri velikih državah, glej Trumpov slogan »America first«, celo Nemčija pripravlja zaščitno zakonodajo, ki bi preprečila prodajo visokotehnoloških firm Kitajcem.
Ker smo mi in naši izvozniki mali igralci na svetovnem trgu in tako še bolj občutljivi za nepošteno bitko s konkurenco, bi morala država aktivno podpirati in ščititi naše izvoznike in preostalo gospodarstvo. To pomeni, da se mora vlada dobro spoznati na gospodarske zadeve (tega ob prevladi pravnikov v politiki ni čutiti) in da nima predsodkov, da takrat, ko je treba, tudi posreduje na trgih, da zaščiti naše ekonomske interese. Kot zdaj v primeru Mercatorja ali prodaje bank po bagatelni ceni. Za kaj takega pa mora biti najprej pripravljena, da se obnaša kot pravi, odgovorni lastnik, ki ščiti svoje davkoplačevalce, in imeti ustrezna orodja, kot sta znanje in predvsem kapital. Močna državna banka in močan demografski rezervni sklad bi pri tem lahko bila v veliko pomoč. Ni samo bodeča žica primerno orodje, s katerim naj bi se obranili pred tujimi plenilskimi hordami. Še boljši je lastni denar.
Drago Babič, univ. dipl. inž. kemije
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
