Še o slovenščini kot jeziku znanosti

Nespoštovanje slovenskega jezika kot temeljne nacionalne, družbene in tudi osebne vrednote je jezikovno odpadništvo.
Objavljeno
06. april 2016 23.23
Marko Jesenšek
Marko Jesenšek
Ploskanja vseh je deležna profesorica Silvija Borovnik (Delo, 31. 3. 2016) za odločno nasprotovanje poskusom, da bi se slovenski učni jezik nadomestil s tujim (angleškim), čeprav nam del slovenske univerzitetne elite v Predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu poskuša dopovedati, da je slovenski jezik cokla našega izobraževanja. Proč z njim! Internacionalizacija visokega šolstva da to zahteva od nas. Angleščina kot sveta resnica slovenskega visokega šolstva! To je sveto prepričanje predlagateljev novega zakona: njihova sveta dolžnost je umakniti slovenski jezik iz slovenskih visokošolskih predavalnic. O, sveta preproščina!

Predlog, da bi slovenski profesor v slovenskih predavalnica predaval slovenskim študentom v angleščini (= tujem jeziku!), je abotno razmišljanje, nevredno vsakega Slovenca, kaj šele slovenskega intelektualca in univerzitetnega predavatelja. Del slovenske univerzitetne elite pa slovenskemu jeziku ne priznava več velike načelne vrednosti. Angleščina je boljša, potrebnejša, primernejša. Tako jezikovno odpadništvo je treba preprečiti, preden bi se lahko uresničilo. Predlog spremembe 8. člena sedanjega Zakona je v nasprotju z Ustavo RS (11. člen določa: »Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina.«), Zakonom o javni rabi slovenščine (12. člen, določa: »Na območju Republike Slovenije vzgoja in izobraževanje v javno veljavnih programih, od predšolske stopnje do univerze, potekata v slovenščini.«) in Resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko. Slovenski študent ima na slovenski državni univerzi pravico poslušati predavanja v slovenskem jeziku! Predlagatelji povsem ignorirajo stroko, na primer argumente II. razreda SAZU, slovenistov in slavistov, Zveze društev Slavistično društvo Slovenije (na primer Razprave II. razreda SAZU XXII, Ljubljana 2014; moj članek Slovenščina kot učni jezik na slovenskih univerzah, Ljubljana 2014; Silvija Borovnik: O vlogi slovenščine kot jeziku znanosti, Slavia Centralis 2014; Nacionalni jeziki v visokem šolstvu, Ljubljana 2010; Ljubljanska izjava, Ljubljana 2010; Ada Vidovič Muha: Slovenščina kot jezik znanosti in univerze – da ali ne, Jezik in slovstvo 2007 ...).

Nepremišljen predlog

Predlog sprememb glede rabe učnega jezika na slovenskih univerzah je nepremišljen, sledi škodljivim globalizacijskim pritiskom in pod krinko »internacionalizacije« visokega šolstva meša znanje tujih jezikov (oziroma evropsko idejo večjezičnosti) s pravico do slovenskega učnega jezika. Dolgoročno je tako gledanje škodljivo za (1) identiteto Slovencev in za (2) kakovost visokega šolstva.

K 1 Predlog, da bi se lahko predavalo v tujem jeziku, če je v programe »vpisano večje število tujih študentov«, bi v praksi pomenilo, da bi slovenski profesor predaval 30 slovenskim študentom in 3 tujcem v angleščini (ker je 3 že lahko razumljeno kot »večje število tujcev«; v praksi pa se lahko zgodi, da so ti tujci iz neangleško govorečega prostora).

Predlog, da bi se lahko predavalo v tujem jeziku, če se »deli študijskih programov na visokošolskem zavodu izvajajo tudi v slovenskem jeziku«, bi v praksi pomenilo, da bi slovenski profesor v programu, ki ima na primer 45 ur predavanj, imel uro ali dve predavanj v slovenščini (»del študijskega programa«), preostalih 40 in več ur pa v tujem jeziku.

Zaradi takih možnih »izigravanj« Ustave RS in Zakona o javni rabi slovenščine predlagam, da se iz Zakona o visokem šolstvu NE črta šesti odstavek – ustanovitelju in financerju javnega visokošolskega zavoda morata ostati pravica in dolžnost, da ob poskusih, kakršen je Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu, zaščiti ustavne in temeljne pravice državljanov Slovenije, da se v RS na državnih univerzah izobražujejo (slovenski profesorji pa predavajo) v slovenskem jeziku. Te ustavne pravice slovenskim državljanom ne sme in ne more kršiti nihče; je nad »avtonomijo univerz« in sedanjih prizadevanj slovenske rektorske konference oziroma dela slovenske univerzitetne elite, zato odločitev o neslovenskem učnem jeziku na slovenskih javnih univerzah ne more in ne sme postati statutarna volja posameznih univerz.

K 2 Kakovost univerzitetnega izobraževanja v tujem jeziku praviloma močno pada. Slovenski profesor ne more v neslovenskem jeziku posredovati toliko in tako kakovostnih informacij kot v materinščini, slovenski študent pa že tako delno osiromašeno sporočilo sprejema težje in v manjši meri, kot bi ga v materinščini; krog je tako sklenjen in nobena »internacionalizacija visokega šolstva« ne more več popraviti škode, ki jo tako utrpi kakovost izobraževanja. Tega se še kako dobro zavedajo v Nemčiji − na primer nemška rektorska konferenca je izdala priporočilo* o rabi jezikov na nemških univerzah z vidika internacionalizacije; osnovno stališče je, da brez nemščine ne gre več niti na doktorskih študijah niti pri znanstvenih publikacijah, saj angleščine za tako zahtevno sporazumevanje ne znajo ne študenti ne učitelji dovolj dobro, da bi bila zagotovljena kakovost; za tuje učitelje in študente je obvezno učenje nemščine.

Dokument izhaja iz internacionalizacije in ugotavlja, da ima študij v tujem jeziku prednosti in slabosti. Zaradi ugotovljenih slabosti se priporoča, da je študij na prvi stopnji samo nemščina, na drugi stopnji pa tuji jezik le, če je zagotovljen tudi vzporedni študij v maternem jeziku. Na doktorskem študiju, kjer je tudi več tujih študentov, se od doktoranda pričakuje/zahteva, da se nauči nemško in da posluša tudi predavanja v nemščini. Zanimiv pa je tudi predlog, da morajo vsi študijski programi imeti predmet Tuji jeziki.

Jezikovno odpadništvo

Slovenski Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu je od takih izkušenj še zelo daleč. Ali je res treba, da se učimo na lastnih napakah? Nam nemška izkušnja ni dovolj dobra šola? Tudi nizozemske jezikovne zablode (še) niso dovolj: »Pri vpeljavi angleščine v visokošolski študij bi se morali poučiti o negativnih posledicah tega početja iz podobnih potez: na primer fakultete na Nizozemskem, ki so sprejele angleščino za znanstveni jezik, niso več zadovoljne z lastnim ukrepom« (Alojzija Zupan Sosič: Slovenščina ali angleščina? Nacionalni jeziki v visokem šolstvu. Ljubljana 2010, str. 65).

Nespoštovanje slovenskega jezika kot temeljne nacionalne, družbene in tudi osebne vrednote je jezikovno odpadništvo, ki izhaja iz pomanjkanja moralnih vrednot oziroma iz njihovega prevrednotenja. Z izrinjanjem slovenskega jezika iz znanosti in slovenskega visokega šolstva izgubljamo tudi domovinski čut, ki je bil v preteklosti najpomembnejši sestavni del domovinskega principa. V Evropski zvezi ni univerzalne kulture, ene vere ali enega, univerzalnega jezika. Je res danes slovenščina preveč moteča, ker je bila ves čas svoje zgodovine narodotvorna in državotvorna, ker je kot taka tudi v temelju prve slovenske univerze?

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.