Še odprta vprašanja ob Janševi izpustitvi

Preden ustavno sodišče dokončno odloči o (ne)zakonitosti Janševe obsodbe, ko se bodo gotovo razplamtele še precej hujše in usodnejše razprave (odlični uvodnik s karikaturo vred na prvi strani Dela ob Janševi začasni izpustitvi že napoveduje politični »potres« in svari pred pogubnostjo zanikanja avtoritete ustavnega sodišča), izkoristimo kratkotrajno »zatišje pred viharjem« in si oglejmo nekatera že danes nerešena vprašanja. Takšna, ki so premalo razjasnjena ne le v laični javnosti, ki mnoga od vprašanj okrog »zadeve Janša« težko razume že zaradi njihove pravne zapletenosti in še bolj zaradi svoje neomajne vnaprejšnje opredeljenosti za Janšo ali proti njemu, ampak tudi znotraj pravne stroke.

Z odobravanjem sem prebral tudi nedeljski komentar v Nedelu, kjer avtor prepričljivo zavrne očitke, da je ustavno sodišče (soglasno!) odločilo politično. Toda medtem so se v medijih (npr. na Radiu Slovenija in drugje) že pojavili močno poudarjeni in utemeljeni drugačni pomisleki: kaj pa Janševa soobsojenca, zakaj pa zanju to ne velja? Ta trenutek seveda zato ne, ker njuni (najbrž kasneje vloženi) ustavni pritožbi še sploh nista bili obravnavani. Toda če hoče ustavno sodišče prepričljivo zavrniti očitke, da je Janšo kot poslanca neutemeljeno privilegiralo, ima samo eno možnost: da nemudoma (takoj) vzame v obravnavo tudi oba Janševa soobsojenca.

Ali bo tudi njiju začasno izpustilo iz zapora, pa ni (ne sme biti) prav nič odvisno od tega, da je Janša poslanec, onadva pa nista, ampak samo od ocene, ali imata njuni ustavni pritožbi kakršnekoli (vsaj minimalne) možnosti za končni uspeh. Če morda nimata nobenih (kar si je v tem primeru bolj težko predstavljati), potem bo ustavno sodišče o tem odločilo s sklepom, da se njuni ustavni pritožbi sploh ne sprejmeta v obravnavo. Pri tem bi seveda moralo zelo jasno utemeljiti, zakaj Janševa pritožba ima možnosti za uspeh, njuni dve pa ne. Mnogo bolj verjetno je, da bosta tudi njuni ustavni pritožbi sprejeti v obravnavo. To najbrž zahteva – poleg vsega drugega – že zgolj »ustvarjanje zunanjega videza nepristranskosti« pred laično javnostjo, kar od sodišč jasno zahteva sodna praksa evropskih »nadnacionalnih« sodišč. Tu pa se potem pojavi tisto vprašanje, ki sem ga že na začetku označil kot ta trenutek »še premalo razjasnjeno« – namreč ali je bil Janša res začasno izpuščen iz zapora samo zato, ker je poslanec.

Če bi bilo to res, potem njegova soobsojenca tega seveda ne bosta deležna, saj nista poslanca. Takšna odločitev pa ne bi bila nesprejemljiva (celo žaljiva) ne le za splošni čut pravičnosti, ampak bi bila tudi strokovno (ustavnopravno) zgrešena. V čem je problem? Po mojem (praktičnem in teoretičnem) poznavanju tega, kako se na ustavnih sodiščih sprejemajo tovrstne odločitve, v tem, da je bil Janšev razvpiti primer prehud zalogaj, da bi vseh devet ustavnih sodnikov že samo on prepričal, da je prišel čas, ko bo treba pritrditi stališču, ki ga je ustavni sodnik dr. Ribičič zapisal že v svojem ločenem mnenju v davni zadevi Up-729/03: Ne morem se strinjati s stališčem, da bi lahko prišlo do zadržanja izvrševanja pravnomočne obsodilne sodbe že v fazi sprejemanja ustavne pritožbe le, »če bi bil poseg v osebno svobodo očitno arbitraren ali samovoljen ali pa če bi glede na posebne okoliščine primera grozile kakšne druge težko popravljive škodljive posledice (npr. ogrožanje zdravja ali življenja prizadete osebe)«.

Iz obrazložitve sedanjega sklepa sklepam, da tu (ob Janši) deveterica še ni do kraja uskladila svojih stališč do tega vprašanja in je, domnevam, zato dala prednost temu, da je o Janši lahko še kar na podlagi starega stališča odločila soglasno (kar je bilo tu nedvomno izjemnega pomena) – še neusklajena stališča do gornjega načelnega problema, ki ga je že pred 11 leti odprl sodnik Ribičič, pa pustila za kdaj drugič. Ampak pol koraka (zelo pomembnega) do končne rešitve tudi tega vprašanja so pa že naredili: v tem sklepu se sicer sklicujejo na tisto stališče iz zadeve Up-729/03, ampak iz gornjega citata so (pomenljivo!) izpustili besedilo v oklepaju, pri tem pa ponovili stališče, da »vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice«. Pazite, prosim: celo nepopravljive – ne le »hujše« posledice, kot bi po zakonu že zadoščale! In to vsak poseg – ne pa samo »glede na posebne okoliščine primera«! Na to očitno protislovje je, čeprav morda ne tako ostro, opozoril sodnik Ribičič že takrat – in zdaj, ob Janševih soobsojencih, je nujno, da ustavno sodišče naredi še tistega drugega pol koraka in to protislovje iz svojih stališč odstrani.

Spodbudno, čeprav premalo jasno, je tudi sedanje stališče, da »zakon ne zahteva, da bi morala obstajati posebna verjetnost uspeha z ustavno pritožbo«. Namesto »posebna verjetnost« bi bilo tu treba bolj jasno napisati vsaj tako, kot že piše v Komentarju Ustave RS (FPDEŠ 2002) na strani 250, da »zadošča verjetnost utemeljenosti zahtevka«. Ali, za tiste, ki imajo težave z logiko, še jasneje: da »verjetnost« pomeni kakršnokoli, tudi majhno verjetnost.

Priporočilo

Nejevernim Tomažem priporočam vpogled v nemško teorijo in prakso, kjer je tudi to jasno potrjeno. Precej preprosto: če nobene verjetnosti ni, se ustavna pritožba sploh ne sprejme v obravnavo – če vsaj minimalna verjetnost obstaja, pa se (če je izpolnjen tudi naš drugi pogoj »hujših posledic za pritožnika«) pritožba sprejme v obravnavo, o začasnem (ne)zadržanju izvršitve sodbe pa se potem odloča po kriteriju, ali grozi večja škoda ustavnim pravicam in vrednotam ob zadržanju ali ob nezadržanju, ne pa po kriteriju, kako velike so možnosti pritožnika za končni uspeh. Ni pomemben odstotek verjetnosti za končni uspeh (en sam ali 99, vseeno) – pomembna je le ocena možne škode (in njene teže), ki jo je tisti trenutek še mogoče preprečiti, kasneje pa ne več.

V naši »prvi« ekipi ustavnih sodnikov (1990–1998) smo vse to že »preigrali« – dejstvo, da kar dva moja takratna kolega (eden »desni« in drugi »levi«) danes kljub temu komentirata zadnjo odločitev ustavnega sodišča tako, kot da je iz nje že možno sklepati tudi na končno odločitev, pa meni pomeni samo to, da se tudi strokovnjaki lahko kdaj zmotijo ali kaj pozabijo. To seveda velja tudi zame, kljub temu pa si tu upam z veliko gotovostjo ponoviti to, na kar javno (tudi v strokovnem tisku – doslej brez vsakega odziva!) opozarjam že vsaj od julija: začasno zadržanje izvrševanja kazni, tudi če je bilo soglasno, ne pomeni nikakršnega prejudiciranja končne odločitve – ampak samo to, da možnosti končne ugoditve pritožbi sodišče v trenutku odločanja o začasnem zadržanju še ni moglo izključiti. Če bi jo moglo, ustavne pritožbe sploh ne bi sprejelo v obravnavo – če je ne more, pa o (ne)zadržanju odloča po čisto drugem, zgoraj pojasnjenem kriteriju.

Morda bo iz tu povedanega kakšen od »vsevednih« laičnih ogorčenih kritikov odločitev ustavnega sodišča vendarle lahko razbral – če zanj ni edini kriterij »jaz vem, da je Janša kriv – oprostijo ga lahko samo politično pristranski sodniki« –, da so lahko pravna vprašanja (tako kazenskega kot ustavnega prava) precej bolj zapletena, kot si je sam mislil. In da jih morajo zato reševati visokokvalificirani strokovnjaki, in ne v to ali ono smer nahujskano javno mnenje. Seveda pa z jasnimi in prepričljivimi sodbami, ki naj bi bile čim jasnejše in čim bolj razumljive tudi širši javnosti.