Še vedno brez arhitekturne politike
Soočamo se z degradacijo naselij, ki so bila nekoč kakovostno urejena.
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen/Delo
Za Slovenijo, ki se ponaša z lepoto svoje pokrajine, je že dolga leta značilna nesmotrna razpršena pozidava, po osamosvojitvi in spremembi družbenega sistema pa tudi prevlada stihije na objektih v do takrat urejenih naseljih.
Vse to uničuje lepoto slovenske krajine, kaže pa tudi na nezrelost države, ki ji ne uspe uveljaviti norm v kakovosti naselij in kulturi prostora, kakršne poznajo razvitejše države. Leta 2012 sem objavil članek Zakaj potrebujemo arhitekturno politiko? in v njem opomnil, da je Slovenija ena zadnjih držav v Evropski uniji, ki je še nima. Pet let pozneje smo po dolgoletnih prizadevanjih Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) oziroma arhitektov končno tudi mi sprejeli dokument o arhitekturni politiki (Arhitektura za ljudi), ki jasno utemeljuje javni interes na področju arhitekture in kulture prostora.
Namen tega dokumenta je bil, da služi kot izhodišče za prilagajanje različne zakonodaje in predpisov na področju arhitekture, graditve in upravljanja naselij. Toda problemi na tem področju se še vedno ne rešujejo in zdi se, da država ne ve, kaj storiti. Bo arhitekturna politika torej ostala le želja na papirju?
Kot arhitekt avtor različnih stanovanjskih naselij od sredine sedemdesetih let preteklega stoletja (soseske terasastih objektov v Kosezah, naselja urbane družinske gradnje v Črnučah in nekaterih drugih na širšem območju Ljubljane) pa se še posebej soočam s stihijskim uničevanjem prvotno urejenih naselij, kar je posledica neustrezne zakonodaje po letu 1990, še posebno pa v zadnjem desetletju.
Čeprav so bile razmere na področju načrtovanja stanovanjske gradnje pred letom 1990 zelo drugačne od razmer v razvitejših državah – ker je bila vloga arhitektov pogosto podrejena pridobitniškim interesom gradbenih podjetij –, je treba upoštevati, da je imel arhitekt po končani gradnji naselja večinoma pomembno vlogo strokovnega nadzora pri poznejših posegih na objektih. Zato v naseljih praviloma ni stihije.
Urbanistični akt je namreč določal, da so nekateri naknadni posegi na objektih mogoči le na podlagi predhodne rešitve projektanta in s »priglasitvijo del« na upravni enoti. Drugače pa razmere za načrtovanje naselij niso bile primerljive z razmerami v razvitejših državah. Urbanistično načrtovanje naselij je bilo praviloma omejeno na urbanistične zavode, ki so v okviru svojih omejenih možnosti pogosto uporabljali klasične modele tipologije objektov.
Arhitekturno načrtovanje objektov je bilo zakonodajno izključno področje gradbeništva in večinoma so jih izvajali biroji gradbenih organizacij. Ker pa je načrtovanje naselij po svoji naravi področje enotnega kreativnega procesa arhitekturno-urbanističnega oblikovanja, je razumljivo, da je tak sistem precej omejeval možnosti za razvoj novih kakovostnih rešitev v naseljih.
S spremembo družbenega sistema in zakonodaje po letu 1990 so bili v številnih naseljih izvedeni množični stihijski posegi na objektih in prevladali so zasebni interesi na škodo javnega interesa za urejen videz naselja. Posledice so opazne v degradaciji naselij, ki so bila do takrat kakovostno urejena. Uveljavila se je praksa, da so urbanistične službe večinoma same prevzele vlogo arhitektov avtorjev in po svoji oceni odločale o možnih oblikovnih posegih. Tako se zdaj soočamo z oblikovno neustreznimi ali nedodelanimi rešitvami brez strokovnega nadzora arhitektov avtorjev – s tem pa tudi z množičnim kršenjem avtorskih pravic.
Iz svoje prakse lahko naštejem primere naselij, v katerih kot arhitekt avtor nisem bil niti obveščen o nameravanih posegih niti nisem imel nikakršne možnosti strokovnega nadzora: to so naselja hiš v Sneberjah, vrstne hiše v Trzinu ter naselja v Polju in Črnučah. Posledice se kažejo v popolni degradaciji naselij, ki so bila pred posegi skladno urejena. Izjema je bilo le naselje v Kosezah, saj je urbanistični odlok še določal, da so nekateri posegi mogoči le s priglasitvijo del na podlagi predhodne rešitve projektanta. Pa tudi v tem primeru so bili kljub temu, v sicer omejenem obsegu, izvedeni stihijski posegi.
A ko je zakonodajalec odpravil do takrat veljavne urbanistične odloke, so po letu 2010 sledili splošno in neusklajeno pleskanje fasad ter drugi posegi na objektih, kar je bistveno poslabšalo kakovost bivalnega okolja. Leta 2017 je bilo naselje vpisano v Register kulturne dediščine Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Upati je bilo, da se bodo razmere uredile. Mestni občini Ljubljana in zavodu sem zato predlagal izdelavo informativne publikacije oziroma zloženke, namenjene vsem lastnikom stanovanj.
Problem je nastal že pri vprašanju, kako seznaniti lastnike stanovanj in različne upravnike v naselju s potrebnimi informacijami ter jih s tem ozaveščati o skladno urejenem videzu naselja, v zvezi s tem pa tudi s potrebo po izdelavi sanacijskega programa za postopno prenovo objektov. Toda izkazalo se je, da za ta namen ni potrebnih sredstev, da imajo stanovalci ali upravniki objektov različne interese, naselje samo pa nima niti skupne lokalne uprave za njihovo usklajevanje. To jasno izpričuje, da je problematika urejanja in kakovosti naselij zelo kompleksna.
Če res želimo uresničiti cilje sprejete arhitekturne politike, moramo nujno uskladiti nekatere zakone in predpise, ki bodo postali podlaga za delovanje državne uprave na tem področju. Za to pa potrebujemo ustrezno strategijo in sanacijske programe.
****
Dr. Viktor Pust, arhitekt in dolgoletni predsednik ZAPS
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Vse to uničuje lepoto slovenske krajine, kaže pa tudi na nezrelost države, ki ji ne uspe uveljaviti norm v kakovosti naselij in kulturi prostora, kakršne poznajo razvitejše države. Leta 2012 sem objavil članek Zakaj potrebujemo arhitekturno politiko? in v njem opomnil, da je Slovenija ena zadnjih držav v Evropski uniji, ki je še nima. Pet let pozneje smo po dolgoletnih prizadevanjih Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) oziroma arhitektov končno tudi mi sprejeli dokument o arhitekturni politiki (Arhitektura za ljudi), ki jasno utemeljuje javni interes na področju arhitekture in kulture prostora.
Namen tega dokumenta je bil, da služi kot izhodišče za prilagajanje različne zakonodaje in predpisov na področju arhitekture, graditve in upravljanja naselij. Toda problemi na tem področju se še vedno ne rešujejo in zdi se, da država ne ve, kaj storiti. Bo arhitekturna politika torej ostala le želja na papirju?
Kot arhitekt avtor različnih stanovanjskih naselij od sredine sedemdesetih let preteklega stoletja (soseske terasastih objektov v Kosezah, naselja urbane družinske gradnje v Črnučah in nekaterih drugih na širšem območju Ljubljane) pa se še posebej soočam s stihijskim uničevanjem prvotno urejenih naselij, kar je posledica neustrezne zakonodaje po letu 1990, še posebno pa v zadnjem desetletju.
Čeprav so bile razmere na področju načrtovanja stanovanjske gradnje pred letom 1990 zelo drugačne od razmer v razvitejših državah – ker je bila vloga arhitektov pogosto podrejena pridobitniškim interesom gradbenih podjetij –, je treba upoštevati, da je imel arhitekt po končani gradnji naselja večinoma pomembno vlogo strokovnega nadzora pri poznejših posegih na objektih. Zato v naseljih praviloma ni stihije.
Urbanistični akt je namreč določal, da so nekateri naknadni posegi na objektih mogoči le na podlagi predhodne rešitve projektanta in s »priglasitvijo del« na upravni enoti. Drugače pa razmere za načrtovanje naselij niso bile primerljive z razmerami v razvitejših državah. Urbanistično načrtovanje naselij je bilo praviloma omejeno na urbanistične zavode, ki so v okviru svojih omejenih možnosti pogosto uporabljali klasične modele tipologije objektov.
Arhitekturno načrtovanje objektov je bilo zakonodajno izključno področje gradbeništva in večinoma so jih izvajali biroji gradbenih organizacij. Ker pa je načrtovanje naselij po svoji naravi področje enotnega kreativnega procesa arhitekturno-urbanističnega oblikovanja, je razumljivo, da je tak sistem precej omejeval možnosti za razvoj novih kakovostnih rešitev v naseljih.
S spremembo družbenega sistema in zakonodaje po letu 1990 so bili v številnih naseljih izvedeni množični stihijski posegi na objektih in prevladali so zasebni interesi na škodo javnega interesa za urejen videz naselja. Posledice so opazne v degradaciji naselij, ki so bila do takrat kakovostno urejena. Uveljavila se je praksa, da so urbanistične službe večinoma same prevzele vlogo arhitektov avtorjev in po svoji oceni odločale o možnih oblikovnih posegih. Tako se zdaj soočamo z oblikovno neustreznimi ali nedodelanimi rešitvami brez strokovnega nadzora arhitektov avtorjev – s tem pa tudi z množičnim kršenjem avtorskih pravic.
Iz svoje prakse lahko naštejem primere naselij, v katerih kot arhitekt avtor nisem bil niti obveščen o nameravanih posegih niti nisem imel nikakršne možnosti strokovnega nadzora: to so naselja hiš v Sneberjah, vrstne hiše v Trzinu ter naselja v Polju in Črnučah. Posledice se kažejo v popolni degradaciji naselij, ki so bila pred posegi skladno urejena. Izjema je bilo le naselje v Kosezah, saj je urbanistični odlok še določal, da so nekateri posegi mogoči le s priglasitvijo del na podlagi predhodne rešitve projektanta. Pa tudi v tem primeru so bili kljub temu, v sicer omejenem obsegu, izvedeni stihijski posegi.
A ko je zakonodajalec odpravil do takrat veljavne urbanistične odloke, so po letu 2010 sledili splošno in neusklajeno pleskanje fasad ter drugi posegi na objektih, kar je bistveno poslabšalo kakovost bivalnega okolja. Leta 2017 je bilo naselje vpisano v Register kulturne dediščine Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Upati je bilo, da se bodo razmere uredile. Mestni občini Ljubljana in zavodu sem zato predlagal izdelavo informativne publikacije oziroma zloženke, namenjene vsem lastnikom stanovanj.
Problem je nastal že pri vprašanju, kako seznaniti lastnike stanovanj in različne upravnike v naselju s potrebnimi informacijami ter jih s tem ozaveščati o skladno urejenem videzu naselja, v zvezi s tem pa tudi s potrebo po izdelavi sanacijskega programa za postopno prenovo objektov. Toda izkazalo se je, da za ta namen ni potrebnih sredstev, da imajo stanovalci ali upravniki objektov različne interese, naselje samo pa nima niti skupne lokalne uprave za njihovo usklajevanje. To jasno izpričuje, da je problematika urejanja in kakovosti naselij zelo kompleksna.
Če res želimo uresničiti cilje sprejete arhitekturne politike, moramo nujno uskladiti nekatere zakone in predpise, ki bodo postali podlaga za delovanje državne uprave na tem področju. Za to pa potrebujemo ustrezno strategijo in sanacijske programe.
****
Dr. Viktor Pust, arhitekt in dolgoletni predsednik ZAPS
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
