Še zadnja slovenska elita?

Za Slovenijo je več kot stoletje velikega ekonomskega in socialnega napredovanja, v katerem smo vztrajno zmanjševali svoje zaostanke za vodilnimi evropskimi gospodarstvi. Predvsem druga polovica 20. stoletja je bilo obdobje zelo velike razvojne dinamike. »Dohitevanje« ali »konvergenca« sta se nadaljevala še ves prvi del tranzicije. Med letoma 1993 in 2006, ko je bila gospodarska rast še zdrava, se je povečal slovenski BDP za 70 odstotkov, v primerjavi s povečanjem avstrijskega in italijanskega za 38 oziroma 25 odstotkov. Potem se je ustavilo.

»Financializacija«

Po letu 2005 je država podlegla značilni neoliberalni »financializaciji«. Zamrl je imperativ produktivnega napredka, ki je vodil ekonomske politike Slovenije in Evrope v drugi polovici 20. stoletja – v razviti Evropi že do končne materialne nasičenosti družb, v Sloveniji pa še ne! Ekonomska moč je prešla iz produktivne sfere v finančno. Kanali ustvarjanja dohodka in premoženja so se odlepili od kanalov ustvarjanja produkta. Staro, v izvozni industriji ugnezdeno ekonomsko-politično »omrežje« je razpadlo, nadomestila so ga nova iz tehnološko pasivnih, v glavnem na domači trg usmerjenih in zato za finančno špekuliranje najbolj dovzetnih klasičnih storitev in gradbeništva. V podporo brezglavemu privatiziranju so odpravili zakonski in finančni nadzor, pravni red je sprejel vase krajo in goljufijo.

Novi sistem se je že v nekaj letih zrušil. Fiksacija na finance je uničila slovensko kapaciteto ekonomskega in socialnega napredka. V zadnjih dveh letih, ko je kriza menda že mimo in imamo spet gospodarsko rast, je ta komaj kaj večja od rasti v razviti Evropi. Rast produktivnosti dela je samo še takšna kot v evropskih zrelih, že nasičenih gospodarstvih. »Dohitevanja« ni več. Sedanjo (medlo) gospodarsko rast je omogočilo predvsem zaposlovanje, ki ga je spodbudila deregulacija trga dela s sebi primernim znižanjem blaginje. Letošnji BDP je tak, kakršen je bil pred sedmimi leti, obseg domače porabe tak kot pred desetimi leti.

»Sistem«, ki je povzročil krizo, pa se je v njej samo še utrdil. Prvotna »domačijska« financializacija je prešla v najbolj klišejsko kolonialno. Ekonomsko-politična omrežja so se po izpraznitvi obeh domačih tranzicijskih »polov« navezala na tuja finančna središča in tuje ambasade. Finančno špekuliranje se je preusmerilo k nič več zaščitenemu državnemu premoženju in zelo jasno mora biti, da bo počasi zajelo tudi vsa osrednja mesta domače produktivne uspešnosti. V tem delu gospodarstva se gotovo zavedajo, v kakšni izolirani, skoraj eksteritorialni enklavi so končali s svojimi vrednotami in svojimi načini dela v odnosu do slovenskega osrednjega toka: poplavnega toka, ki samo še teče in teče.

Vrnitev odpisanih

No, nekaj se je v krizi le spremenilo. Hitrega, na videz zastonjkarskega denarja ni več. Finančniki so ustvarili brezposelnost, podivjano prekarizacijo in grožnje družbene konfliktnosti. Nujno potrebno gospodarsko dinamiko poganja skoraj samo še izvoz. Je precej šibkejši, kot je bil prej (povprečno evropsko izvozno rast še komaj prehiteva), a je edino, kar imamo. »Objektivno« je slovenski produktivni, tehnološko in poslovno napredni sektor po desetletnem izgnanstvu spet povsem v ospredju.

Vsa politična in ideološka nadstavba pa je še naprej ista stara! Razprave v parlamentu, sestave vlad in ravnanja vlad kažejo na popolno nevednost o vlogi in nalogah državnega vodenja. Če se ne zgodi nič, bo slovenska ekonomska normalnost, ki se zdaj »objektivno« vrača, hitro spet zatrta. Uničene ali odprodane bodo še te zadnje lokacije slovenske produktivne elite, danes morda naše zadnje elite. Če se ne bo postavila sama zase.

Upoštevajmo, da je politika vedno pripeta na neko ekonomijo, na neki kapital. Prvo obdobje tranzicije je nosila »kontinuiteta« pripetosti politike na kapital industrijskega izvoznega sektorja. Potem so se naveze spremenile in končale v območjih nizkoproduktivnega, neproduktivnega ali naravnost parazitskega kapitala.

»Slovenskega gospodarstva«, o katerem nenehno poslušamo, ni. Imamo tri zelo različna gospodarstva. Imamo tista vplivna finančna omrežja, ki so si podredila državo. Potem imamo tehnološko in tržno napredni, večinoma na zunanja poslovna okolja pripeti sektor, ki nas drži pokonci. In imamo široko območje zgolj vegetirajočih obratov, ki – v svoji nenehni stiski – obvladujejo javni in medijski prostor ter vse kanale pritiska na sprotne vladne politike.

Tri gospodarstva

Ko poslušamo o »podpiranju gospodarstva«, poslušamo vedno samo o problemih in željah tega tretjega, nizko produktivnega in slabo vodenega gospodarstva! Na njegovo zgodbo pa so se prilepili tudi interesi neoliberalnega finančnega kompleksa. Oba »sektorja« označujejo odsotnost vizij produktivnega napredovanja in dobički, odvisni od politično podprtega izčrpavanja širšega ekonomskega in socialnega okolja.

Oba sta obsedena z zniževanjem stroškov dela – ki se v Sloveniji preprosto ne izide! Kako dolgo lahko država (z ekstremno prekarizacijo, s subvencioniranjem »deficitarnih poklicev« ipd.) vzdržuje balkanske dohodke od dela v krajih, oddaljenih samo nekaj kilometrov od krajev, kjer so ti enkrat višji? »Podpora gospodarstva«, ki ni prvenstveno podpora produktivnega napredka in ki motivacije zanj, nasprotno, prav odpravlja, ima za rezultat samo razkrajanje socialne in politične stabilnosti družbe in nič drugega.

Oba »sektorja« sta obsedena z zniževanjem davkov in javne porabe, brez zavedanja o pomembnosti državnih funkcij v uveljavljanju pravne države, v izobraževanju in znanosti, zdravstvu, socialnih politikah idr. »Umikanje države« je še posebno v interesu neoliberalnih financ, katerih dobički so premo sorazmerni z odsotnostjo državnega nadzora. Resnični slovenski problem sta majhna učinkovitost in velika skorumpiranost javnih služb, in ne njihov relativni obseg, ki je v Evropi izrazito podpovprečen.

Najslabšim podjetnikom, tistim, ki včasih kar ne plačujejo računov, davkov in prispevkov in tudi ne plač, je priznana celo nekakšna pravica do samo njim prijaznih politik (do sistemskega briskiranja pravne države) zato, ker naj bi bili pomembni za zaposlovanje. Pa niso, saj zgolj izrivajo s trga boljša, normalna podjetja – ki se temu neverjetnemu ekonomskemu in socialnemu »dumpingu«, kdo ve zakaj, sploh ne upirajo.

Še zadnja elita

Ali se v slovenskem produktivnem sektorju zavedajo, da sodelujejo v interesnih igrah, ki sploh niso njihove in ki njim samim samo škodijo? Škodijo zato, ker so naperjene proti vsemu, kar je v sodobnih dobro delujočih družbah prav najpomembnejši posel države:

(1) da zagotavlja, da se v teh družbah ne goljufa in ne krade, da se obveznosti spoštujejo in davki plačujejo;

(2) da zagotavlja maksimalen, v dolgoročni horizont usmerjen razvoj domačih človeških virov;

(3) da ščiti in tudi aktivno podpira domače – produktivno – podjetništvo;

(4) da nudi gospodarstvu in družbi dobro upravljane javne službe in javne storitve;

(5) da skrbi za družbeno stabilnost in kohezijo.

Sistem, ki podpira nemarnost in neproduktivnost, se lahko zdi dopadljiv tudi drugim. V okolju, katerega parametre (produktivnost in plače itn.) določajo slabi podjetniki, so pač toliko večji dobički vseh boljših. »Dežela v razvoju« se lahko zdi prijetno okolje za njene »razvite«. Ali bi resnim podjetjem le moralo biti jasno, da se tako nenavadno sobivanje, v katerem je politična moč na strani slabih, prej ali slej spridi (tako kot se je nekoč v Jugoslaviji). In moralo bi jim biti jasno, da je v igri vedno celoten »paket« perifernega neoliberalizma. Odsotnost države ne odpira priložnosti za dobre domače podjetnike; odpira jih za zares velike tuje finančne združbe, specializirane za parazitiranje na produktivnosti gostiteljev.

Slovenska produktivna elita je zdaj, vsaj »objektivno«, spet v ospredju. Ampak če se ne bo postavila sama zase, je čez pet ali deset let ne bo več. Mora izstopiti in dati vedeti, kaj hoče – kolikor je mogoče jasno in kolikor je mogoče enotno. Ne more se več skrivati.

––––––––––

Stališča avtorja so njegova osebna stališča.


Franček Drenovec
ekonomist