Senčne strani zvišanja plač in podpor

Državo je zapustila zdrava pamet, ki zahteva varčevanje v obdobju rasti za potrebe v času krize.

Objavljeno
10. januar 2019 06.00
Posodobljeno
10. januar 2019 06.00
Mednarodne analize iz leta 2017 kažejo, da s plačami v Sloveniji ni tako slabo. FOTO: Jože Suhadolnik
Peter Glavič
Peter Glavič
Konec leta 2018 močno spominja na konec leta 2008. Gospodarska rast je zelo visoka, vlada se je odločila za visoko poviševanje plač. Na obzorju grozi gospodarska in finančna kriza, ki jo poleg normalnega valovanja poganjajo Trumpove grožnje mednarodni menjavi ter visoka zadolženost razvitih držav. Največja grožnja Sloveniji je njen javni dolg (konsolidirani bruto dolg države). Gospodarstvo je zasebni dolg znižalo s 30 milijard evrov leta 2008 na 14 milijard konec leta 2017.

Javni dolg, ki je pred krizo znašal osem milijard evrov, se je pod vlado Boruta Pahorja povečal za devet milijard evrov, pod vlado Alenke Bratušek še za slabih enajst milijard na skupaj 29 milijard evrov. Vse to kljub razprodaji državnega premoženja (spomnimo se na seznam 15 podjetij iz leta 2013 in NLB). Znesek obresti na javni dolg se je v obdobju 2008‒2017 povečal s 300 na 900 milijonov evrov, v krizi celo na 1,1 milijarde evrov. Sindikati in vlada ob zviševanju plač na 600-milijonski primanjkljaj ne mislijo.

Prav tako puščajo v krizi ustvarjeni javni dolg na ramenih prihodnjih generacij. Visok javni dolg zmanjšuje možnosti ukrepanja države v primeru ponovne krize, ki gotovo prihaja. Temu se bodo pridružili vse manjši prihodki iz prodaje premoženja in dividend razprodanih bank in podjetij. Državo je zapustila zdrava pamet, ki zahteva varčevanje v obdobju rasti za potrebe v času krize. Gospodarstvo in prebivalstvo zdravo pamet še imata, kar dokazujeta njuni nizki zadolženosti in rast depozitov v bankah.

Po podatkih Eurostata je bila leta 2017 v Sloveniji povprečna plača 17,02 evra na uro. Primerjali smo jo z nam najbližjimi članicami po bruto domačem proizvodu (BDP). Urna plača je bilo sicer manjša kot v Španiji (21,17 evra), vendar precej večja kot na Češkem (11,27 evra), Portugalskem (14,10 evra) ali Malti (13,79 evra). Julija 2018 je bila naša minimalna plača z 842 evri le nekoliko nižja kot v Španiji (859 evrov), vendar precej višja kot na Malti (748 evrov), Portugalskem (677 evrov) in Češkem (469 evrov). Pri tem je naš BDP po standardu kupne moči znašal 85 odstotkov povprečja EU, malteški 96 odstotkov, španski 92, češki 89 in portugalski 77 odstotkov.

image
Državo je zapustila zdrava pamet, ki zahteva varčevanje v obdobju rasti za potrebe v času krize. FOTO: MAVRIC PIVK/Delo


Po produktivnosti na zaposlenega smo bili na 80,9 odstotka povprečja EU28, Španija na 101,4 odstotka, Malta na 95,8, Češka na 80,3 in Portugalska na 76,4 odstotka. Po produktivnosti dela smo bili na 81,4 odstotka povprečja EU28, Španija na 98, Češka na 73,2 in Portugalska na 66,3 odstotka. Po bruto dodani vrednosti na zaposlenega pa smo bili s 46.157 evrov za Španijo (59.804 evrov), Malto (58.096 evrov) in Češko (46.999 evrov) ter pred Portugalsko (42.703 evrov). Po deležu plač v BDP smo z 41,9 odstotka skupaj z Nemčijo na tretjem mestu v EU28, pred nami sta bili samo Danska in Luksemburg. Povprečje EU28 je 37,7 odstotka, Španija ima 37,7, Malta 37,6, Češka 31,4 in Portugalska 34,7 (Italija ima 29,2 odstotka, Irska celo samo 24,4 odstotka). Temu ustrezno so zaslužki podjetij nižji.

Povprečni stroški dela za vse dejavnosti že od začetka leta 2017 rastejo hitreje kot v območju držav z evrom; v industriji je njihova rast hitrejša že vse od začetka leta 2009, v storitvenih dejavnostih pa ves čas zaostaja. V javnem sektorju so leta 2012 stroški dela zaostali za okoli deset odstotkov in se potem začeli počasi približevati evropskim – v zdravstvu so jih dosegli na začetku leta 2018, v upravi in obrambi so le malo pod njimi, v izobraževanju zaostajajo za enajst odstotkov. Podatki za leto 2017 kažejo, da so bili slovenski osnovnošolski učitelji plačani le malo pod povprečjem držav članic, relativno bolje kot švedski, francoski, belgijski ali danski, precej bolje kot češki ali slovaški, vendar slabše kot v Avstriji, baltskih državah in na Portugalskem.

image
Konec leta 2018 močno spominja na konec leta 2008. Gospodarska rast je zelo visoka, vlada se je odločila za visoko poviševanje plač. FOTO: Roman Šipić/Delo


Mednarodne analize iz leta 2017 torej kažejo, da s plačami v Sloveniji ni tako slabo. Zanje porabimo zelo visok delež BDP, kar zmanjšuje možnosti za vlaganja v moderno tehnologijo ter upočasnjuje povečevanje produktivnosti in dodane vrednosti na zaposlenega. Bruto presežek poslovanja z amortizacijo vred je v Sloveniji samo 38,2-odstoten, povprečje EU28 je bilo 40,7 odstotka, na Portugalskem 41,7, v Španiji 42,4, na Malti 47,3 in na Češkem 49 odstotka. S sedanjim visokim dvigom plač in socialnih podpor se bo to neravnotežje še povečalo, kar dolgoročno ni vzdržno. Marsikomu se ne izplača delati. Na zavodu za zaposlovanje je prijavljenih še 76.000 brezposelnih, čeprav podjetja ne dobijo dovolj delavcev. Velik del zvišanja plač bo pojedla inflacija, kupna moč bo le malo zrasla. Ekonomskih zakonitosti in konkurence ni mogoče pretentati.

Predlagam, da ostanemo pri nekdanji formuli, da se plače lahko povečujejo za odstotek počasneje kot produktivnost. Potrebne so stalne mednarodne primerjave, kot je zgornja. Poleg tega je treba razvijati zavedanje o dolgoročni pomembnosti podjetij in zavodov za dostojno preživetje prihodnjih generacij ter gojiti delavsko participacijo, podobno kot jo v Nemčiji, kjer je v nadzornih svetih polovica članov iz zaposlenih. Treba je pospeševati raziskovalno-razvojne centre v podjetjih ter zaganjati inovativna podjetja. Razprodaj bo kmalu konec, vendar prodana podjetja ne bodo več prispevala dividend v proračun. Večina podjetij s tujimi lastniki bo plačevala davek na dobiček v davčnih oazah, kot sta Luksemburg in Amsterdam. Posledica bo zniževanje plač in zaostajanje za novimi članicami EU, kar se že dogaja.

***

Zasl. prof. dr. Peter Glavič
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.