Šepetanje umetni inteligenci

Dr. Nives Ličen v znanstvenem članku Paradoksi narativne metode pri raziskovanju in učenju in situ pred več kot desetletjem piše, da se z medpodročnim (interdisciplinarnim) prepletanjem znanosti in sodobnih odkritij o delovanju človeškega uma ne razvijajo le nove prakse, ampak tudi novi koncepti, med katerimi je »učenje v vsakdanjem življenju – učenje in situ«, ki poudarja pomen prakse, vsakdanje modrosti, izkustva in utelešenega (spo)znanja. Na temelju tega spoznanja je nastal ta članek, ki z izposojenimi znanstvenimi dognanji o vlogi narativne metode, etike narativa in narativne pedagogike govori o šepetanju umetni inteligenci in učenju in situ.

Profesionalno je šepetalec ali sufler (ang. prompter) oseba, zaposlena v gledališču ali operi, ki igralcem prišepetava pozabljene ali spregledane dele besedila. S popačenim prevodom angleškega izvirnika promptiranje je šepetanje umetni inteligenci prispodoba dialoga v simbiotičnem razmerju človeka in stroja. V tem dialogu je promptiranje več kot tehnološka veščina oblikovanja, v prenesenem pomenu nežnega šepetanja iztočnic umetni inteligenci za raziskovanje z njeno pomočjo. Obstaja pa tudi šepetalec oziroma šepetalka konjem. Po naključju sem to odkril na magnetogramu ene od sej državnega zbora iz leta 2019, ko tedanji minister za gospodarstvo glede prihodnosti Kobilarne Lipica poslankam in poslancem predstavi produkt »Postanite šepetalec konjem«. Če ne bi bilo z magnetograma razvidno, o čem je bil govor, bi nemara kdo pomislil, da je šlo za promptiranje predvolilne kampanje, kdo bo komu šepetal po naslednjih volitvah.

Uradni podatki v poslovnih poročilih o uspehu produkta »Postanite šepetalec konjem« kažejo, da so bili obiskovalci Lipice navdušeni. Sodeč po čustvenih zapisih na spletu, je največ pozornosti poželo razmerje vzajemne povezanosti (simbioze) med šepetajočim človekom in poslušajočim konjem. Med njima se je že po prvem šepetu vzpostavilo simbiotično razmerje, ki ga v novejših raziskavah o ekološki povezanosti človeka z naravo in družbo obravnavajo kot glavni predmet simbiotične etike (ang. symbiotic ethic). Tako kot v romanu z življenjsko zgodbo deklice Grace in njenega konja Pilgrima, po katerem je posnet istoimenski film Šepetati konjem z Robertom Redfordom. Zgodba opisuje zapletena razmerja in soodvisnost (simbiozo) čustvenih vezi, polnih upanja in doživetij, vzponov in padcev, ne le v medčloveških odnosih, ampak v širšem pogledu človekovega odnosa do vseh živih bitij in drugih organizmov v ekosistemu planeta.

Alexander Badman King z raziskovanjem filozofije kot etične prakse, v katerem se zgleduje po Aristotelovih naukih o krepostih in praktični modrosti, poleg simbiotičnih vezi z naravo in družbo raziskuje odnos do umetne inteligence (Living With Wisdom: Permaculture and Symbiotic Ethics, 2021). Glede drugih virov mi je pozornost vzbudil mnenjski članek s povezavami med občansko znanostjo in hibridnimi modeli sobivanja z umetno inteligenco (Rafner, J. et al. Mapping Citizen Science through the Lens of Human-Centered AI, 2022).

Kar je danes med človekom in novimi tehnologijami največji izziv, ni le tehnološka plat umetne inteligence, ampak vprašanje, kaj je v tej novi normalnosti pomembno za srečo in smisel življenja. V ozadju humornih vložkov članka je s tem izpostavljeno globlje zavedanje žgočega problema sobivanja v sedanji družbi in varnosti pred izgubo smisla. Oboje je med najpomembnejšimi dejavniki vedenjskih motenj in duševnih bolezni, ki jim vse bolj botruje tudi odvisnost od novih tehnologij (Delo, 4. 9. 2025, V letu 2024 več samomorov v starostni skupini od deset do 14 let).

S pomočjo odprto dostopnih modelov umetne inteligence sem se zadnje čase precej uril v umetnosti pripovedovanja zgodb in etike narativa kot načina promptiranja, z naslovno temo tega članka šepetanja umetni inteligenci. K temu so me dodatno pritegnile izkušnje z raziskovanjem etike narativa v vlogi občanske znanosti in narativne pedagogike v dialogu z umetno inteligenco. Čez čas, ko sem že zapopadel to veščino, sem vse bolj pogrešal konkretno besedo, s katero bi se, tako kot programer s programiranjem, identificiral uporabnik, v prihodnje morda celo novi poklicni profil promptiranja – šepetanja umetni inteligenci, ki ga vidim med poklici prihodnosti in metodi digitalne pismenosti.

Tako kot pripovedovalec v vlogi šepetalca konjem ne ukazuje, ampak posluša, opazuje in subtilno pripoveduje, mora prompter znati vzpostaviti simbiotično razmerje z umetno inteligenco – razmerje, ki temelji na zaupanju, občutljivosti in skupnem cilju. V nasprotju z logičnimi stavki (prompti), ki pregovorno ohranjajo dogmatično strukturo, je narativ ali narativna pedagogika tudi v odnosu do umetne inteligence živa in barvita, tako kot v medčloveških odnosih zdaj manj, zdaj bolj čustveno nabita pripoved, ne pravljica, temveč zgodba iz resničnega življenja in raziskovanja sveta. Umetna inteligenca sama tega niti ne potrebuje. Etiko narativa in praktično etiko sobivanja potrebujemo ljudje, da tudi v odnosu do umetne inteligence spet iščemo in najdemo smisel življenja. Ne samo z neusmiljeno logiko razuma, ampak tudi z moralnimi intuicijami in mentalnimi bližnjicami (hevristikami) uma reflektiramo, na vrednotah in dokaznih temeljih človečnosti vrednotimo, kar umetna inteligenca naplavi, da v dialogu z njo ohranjamo človeški nadzor nad tem, kar z novimi tehnologijami počnemo.

Z razvojem umetne inteligence se eksponentno krči prostor za logično razmišljanje in teoretično razmišljanje. Toda zaradi tega ne kaže obupati nad objektivno znanostjo – prav nasprotno. Narativ kot metoda raziskovanja po dr. Nives Ličen učenja in situ kljub vsemu ni samozadostna. S čustvi nas hitro lahko spelje v past epistemološke pristranskosti in usodnih zmot. Z razvojem in demokratizacijo znanja, z odprto znanostjo, vključevanjem skupnosti in občanskega raziskovanja se pod okriljem bazične znanosti z majhnimi koraki, a vendarle odpirajo nove priložnosti za metodo narativa tudi kot šepetanje (promptiranje) umetni inteligenci. Več si bomo pri tem vzeli časa za srečo, hitreje bomo s šepetanjem umetni inteligenci kot enem od vlečnih konjev preobrazbe v novo normalnost, odkrivali smisel življenja.

***

 

Mag. Bećir Kečanović Inštitut za razvoj vključujoče družbe

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.