Šibkejša podgana se noče več igrati

Španija in Katalonija se lahko ločita, mi pa smo obsojeni na sobivanje.
Objavljeno
05. januar 2018 19.27
Luka Lisjak Gabrijelčič
Luka Lisjak Gabrijelčič

Eden odmevnejših dogodkov preteklega leta je bila katalonska kriza. Njeno nastajanje sem pozorno spremljal. Naključje je hotelo, da sem se katalonščino začel učiti v trenutku, ko se je s pobočja skotalil prvi kamenček, ki se je letos jeseni nabral v plaz ter se je pred osuplimi očmi svetovne javnosti zgrnil nad špansko ustavno ureditev in pod sabo pokopal temelje njene demokratične legitimnosti.

Simptom španske krize

Ne spomnim se, da bi katero zunanjepolitično vprašanje med Slovenci vzbudilo tolikšno simpatijo kot katalonsko osamosvojitveno prizadevanje. Slovenska javnost je v ogledalu uzrla odsev lastne zgodovinske usode. Katalonija je Slovenija. To je bil konsenz, ki je tiste oktobrske dni kot v binkoštnem čudežu povezal najrazličnejše glasove večno sprte slovenske javne scene. Enako je čutilo ljudstvo.

Mislim, da je ocena v osnovi pravilna. Toda ko berem madridske časopise in poskušam razvozlati nezdravo logiko, ki usmerja delovanje španskih oblasti, se ne morem znebiti krivoverske misli – kaj pa, če Slovenija ni Katalonija, temveč Španija?

Naj pojasnim. Katalonsko osamosvojitveno gibanje je simptom španske krize. Je odgovor katalonske družbe – njene antietatistične, samoupravne, anarhistične, nacionalistične, uporniške tradicije – na krizo španske države. In značilnosti te krize, če jo skiciramo v grobih obrisih, nam niso neznane.

Tranzicija, ki je ohranila skoraj nedotaknjene oblastne strukture nekdanjega režima. Ostanki avtoritarizma v pravosodju. Klientelizem na vseh družbenih podsistemih. Neučinkovite nadzorne institucije. Ideološki prepad med levico in desnico. Histerizacija medijskega diskurza. Popadljiva napadalnost v javni razpravi. Obsedenost nad lastno nezadostnostjo, ki se le redko izteče v predloge konkretnih in realističnih reform. Padanje gospodarske kompetitivnosti in inovativnosti. In kaplja čez rob: gradbeni balonček, nasedle investicije, banke pod političnim nadzorom in dolgo zatiskanje oči, češ, »imamo najstabilnejši bančni sistem v Evropi, varen pred tokovi globalnih spekulacij«. In zmagoslavje povprečnosti v političnem vodstvu. Zveni domače?

Ti sistemski problemi so proizvedli specifično politično kulturo enostranskosti, ki se je prav v odnosu do Katalonije pokazala v vsej svoji surovosti. Poldrugo desetletje so španske oblasti in centri medijske moči zapostavljali, zaničevali in demonizirali legitimne katalonske zahteve. Ko so katalonski predstavniki dvignili glas, so jih opozorili, da so manjšina in da o politikah španske države pač odloča večina – »saj smo vendar v demokraciji«. Sam sem dolgo opozarjal, da je iz perspektive katalonskih nacionalnih interesov situacija nevzdržna, da bo prej ali slej počilo. In je.

Tudi šibkejši morajo zmagati

Znanstveniki, ki proučujejo vedenje živali, so ugotovili zanimivo prakso pri socializaciji podgan. Kot večina sesalcev se podgane rade igrajo. Igra služi urjenju, a tudi vzpostavljanju hierarhije. Prevlada podgana, ki v igri nadvlada ostale, toda pozor: tudi ona mora šibkejšim podganam občasno omogočiti zmago. Če tega ne stori, se ostale podgane ne bodo igrale z njo. S tem jo bodo izolirale in jo izrinile iz hierarhije. Če so vam podgane odvratne, lahko pri lastnih otrocih preizkusite, ali bodo z vami igrali šah, če jim nikoli ne boste pustili zmagati.

Demokracija ni vladavina večine. Je zapletena igra, polna nenapisanih pravil, ki varujejo interese vseh udeležencev. Od manjšine, ki ji nikoli ni dovoljeno zmagati, je absurdno pričakovati lojalnost. Bolj verjetno je, da bo čakala na pravi trenutek, da razstreli igrišče in najde svojo priložnost v nastalem kaosu. To je, zelo preprosto, vzrok katalonske krize: šibkejša podgana se noče več igrati.

Tu se katalonska kriza kaže kot odraz pojava, ki ga v zadnjih letih videvamo povsod na Zahodu in njegovi soseščini. Generacija, odrasla v miru in blagostanju težavno pridobljene demokracije – pojmovane ravno kot zapleten sporazum med različnimi družbenimi skupinami –, je pozabila na vire stabilnosti in začenja spodkopavati pogoje sobivanja. V Turčiji, na Poljskem, na Madžarskem – povsod vznikajo surove vladavine večine, ki zapostavljajo legitimne interese političnih manjšin. Simptome podobne bolezni najdemo v ZDA in v Angliji, kjer zagovorniki brexita živijo v utvari, da lahko 52 odstotkov volilnega telesa povozi interese 48 odstotkov. In ne nazadnje tudi znotraj same Katalonije, kjer so se podporniki osamosvojitve ušteli, da lahko izsilijo odcepitev, ki ji nasprotuje polovica prebivalstva.

Kaj se lahko naučimo

Angleški pisatelj G. K. Chesterton je zapisal, da je nespametno odstraniti ograjo, ne da bi se pozanimali, čemu je bila postavljena. Nobena skrivnost ni, zakaj so postavljene ograje, ki v demokracijah ščitijo manjšine pred zlorabami večine. Ne zaradi dobrodušnosti vladajočih, temveč zato, ker se manjšine prej ali slej dokopljejo do vzvodov za sabotiranje ureditve, ki zapostavlja njihove interese.

Nauk, ki je aktualen tudi za nas. Najprej za slovensko levico, ki misli, da se lahko norčuje iz opozicije, po mili volji menja ustavo, namešča svoje ljudi na nadzorne institucije in povrhu vsega dominira še simbolno politiko. A tudi za desnico, ki je že nekaj let živi v iluziji, da lahko nasprotniku vrne milo za drago, in se spogleduje s poljskim in madžarskim modelom diktature konservativne večine.

Španska država in katalonski nacionalizem sta prešibka, da bi premagala drug drugega; sta pa dovolj močna, da uničita vezi, ki ju povezujejo v mirno sobivanje. To je tragedija Iberskega polotoka, a tudi poduk za Slovenijo. S pomembno razliko: Španija in Katalonija se lahko ločita, Slovenci različnih političnih usmeritev pa smo obsojeni na sobivanje. Podobno kot Poljaki ali Turki, le na manjši zaplati sveta in zato v precej bolj krhkih pogojih.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

***

Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar in urednik revije Razpotja ter spletnega portala Kritika konservativna.