Skrčeni prostor za legitimni sodniški aktivizem

Relevantne prispevke dr. Bojana Bugariča v Delu z zanimanjem berem, ker sva bila pred 30 leti skupaj študenta na pravni fakulteti v Ljubljani in sem zato intimno radoveden, v katero strokovno smer ga je vodila njegova akademska pot.

Po 25 letih kariere v sodstvu se v določenem smislu lahko strinjam z njegovo intervencijo, da je »sodobni aktivizem sodnikov resen problem« (levi ali desni) in da na ustavnih sodiščih »kadrovsko ravnotežje na sodniških mestih ne reši težav sodnega aktivizma«. Vendar bi bralci in relevantna javnost lahko napačno razumeli njegovo opozorilo po potrebni sodniški zadržanosti.

Zato moram za morebiti popolnejše razumevanje njegovega prispevka poudariti, da avtorjevo tezo o ustavnem sodišču kot tehničnem varuhu ustave berem samo v mejah in kontekstu zastavljenega prispevka, v okviru katerega pa se je avtor omejil na vlogo ustavnih sodišč glede potrjevanja ali razveljavljanja zakonov. S tega ožjega vidika vloge ustavnega sodišča se z njegovo tezo lahko v celoti strinjam.

Ta tako imenovana »živa lekcija Hansa Kelsna za sodstvo po vsem svetu«, kot se je izrazil dr. Bugarič, pa ne velja nujno tudi glede pristojnosti ustavnih sodišč za varstvo človekovih pravic v primerih, ko ne gre za morebitne kršitve človekovih pravic zaradi zakonov, ampak zaradi posameznih aktov rednih sodišč, čeprav je tudi v primerih, ko naj bi zakon kršil določeno človekovo pravico, treba biti specifičen pri zavračanju aktivne vloge sodišč. Stanja stvari na področju varstva človekovih pravic se namreč lahko od države do države zaradi različnih dejavnikov, ne samo zaradi kakovosti demokratičnega sistema, pomembno razlikujejo.

Tako je v določeni državi sodniški aktivizem na področju varstva človekovih pravic lahko bolj upravičen, kot je v drugi državi. Enotne formule za pravo mero sodniškega aktivizma za države po svetu ni. Bolj kot v neki državi, na primer, obstajajo resne, dolgotrajne in trdovratne težave s pravilno, polno in hitro integracijo mednarodnih (zlati na primer evropskih) standardov in meril za varstvo človekovih pravic v notranjo sodno prakso na področju civilnih, kazenskih, delovnopravnih, socialnih in upravnih sporov, manj je upravičena posplošena kritika sodniškega aktivizma za določeno ustavno sodišče.

​Trenutno so pritiski za večjo zadržanost najvišjih sodišč v državah članicah EU, na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) in Sodišče EU so daleč najmočnejši v celotnem obdobju, gledano za nazaj, odkar sva midva skupaj sedela v študentskih klopeh.

Strinjam se torej z dr. Bugaričem, da (svetovno nazorsko) »ravnotežje« na sodniških mestih ustavnega sodišča ni rešitev za sodniški aktivizem. Vendar omenjeno ravnotežje tudi ne more biti rešitev za problem pomanjkanja sodniškega aktivizma v primerih, ko je sodniški aktivizem legitimen in potreben zaradi varstva človekovih pravic (»malega človeka«).

Tega »malega človeka« avtor enkrat omeni v prispevku; in ravno pri varstvu »malega človeka« se po mojem mnenju pojavi tisto, kar je zunanjemu opazovalcu največkrat skrito, a je bistveno bolj zapleteno vprašanje, to pa je, koliko sodniškega aktivizma oziroma pod kakšnimi pogoji in v katerih metodoloških korakih sodne presoje je aktivizem dopusten v okviru pristojnosti ustavnih sodišč za preizkus posameznih aktov (včasih tudi zakona).

S tem pridem do bistva problema. Namesto omenjenega ravnotežja na sodniških mestih, ki povsem razumljivo ne razrešuje »problema« sodniškega aktivizma, je načeloma glavna varovalka, da ne prihaja do nelegitimnega sodniškega aktivizma, stroga vezanost sodnikov na specifične metodologije razlage prava.

V zvezi s slednjim pa je z leti prišlo do vse večje kompleksnosti, prepletanja, delno soodvisnih, delno avtonomnih metodologij razlage prava, ki jih uporabljajo Sodišče EU, ESČP, ustavna sodišča in redna sodišča držav članic, v odvisnosti od tega, kateri od omenjenih treh sistemov pravnih virov pride(jo) v poštev v zadevi. To (lahko) velja (tudi) za (presojo zakonov in ne samo) posameznih aktov. Najbolj kompleksno in zahtevno pri tem je sodniško delo in metodologija razlage prava, ki jo morajo uporabiti redna sodišča, saj morajo strogo upoštevati vse metodologije združeno in koherentno.

Vendar pa morajo tudi ustavna sodišča v polni meri poznati in dejansko uporabljati metodologijo razlage prava, kot jo je razvilo Sodišče EU, ko gre za izvajanje prava EU, ter morajo poznati, kako metodologiji Sodišča EU pridružiti še merila in standarde iz sodne prakse ESČP skupaj s specifičnostmi ustavno-sodne prakse. Zelo težko je namreč najti primer pred sodiščem države članice EU, ki ne bi zadeval sodne prakse ESČP.

Tudi vedno več sporov spada v okvir prava EU. Ta zapletena metodologija pa dejansko pušča skoraj zanemarljivo malo prostora in možnosti za sodniški aktivizem. Šele v zadnjih korakih sodniške presoje na podlagi pravih sodniških metodologij, na primer pri neposrednem tehtanju pravic v koliziji, ali pri vprašanju nujnosti nekega ukrepa, ki posega v človekove pravice, je nekaj malega prostora za bolj ali manj liberalne in konservativne sodniške pristope.

Metodologija obeh evropskih sodišč je namreč tako natančno razdelana in obširna po merilih, standardih in specifičnih testih presoje za vsako posamično pravico iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali iz Listine EU o temeljnih pravicah, da je možnosti za legitimni sodniški aktivizem zelo malo.

Seveda pa je sodniškega aktivizma lahko zelo veliko in se ta razbohoti čez meje, če se ta zapletena in zelo natančna metodologija evropskih meril in standardov za varstvo človekovih pravic na sodiščih sploh ne uporablja. To ima lahko odločilne posledice za stranke v sodnih postopkih, če stranke ne dobijo celovitega sodnega varstva, ali ga dobijo s prevelikim časovnim zamikom šele po intervenciji enega izmed dveh evropskih sodišč.

Tako se lahko pokaže, da je bolj kot sodniški aktivizem relevantno odpreti problem prenizke integracije evropskega prava v domačo sodno prakso, in se je treba vprašati, kaj so vzroki za to in kako to odpraviti; to je mogoče odpraviti samo z učinki na daljši rok in to sploh ni enostavno, ker kdor to poskuša, trči v razmerja moči, statusa, prestiža, profesionalnega ugleda.

S tem sem želel dopolniti mnenje dr. Bugariča, ki se je v prispevku omejil na problem sodniškega aktivizma zgolj v kontekstu pristojnosti ustavnih sodišč, da razveljavijo zakon, glede na to, da v prispevku izrecno ni omenil, da se omejuje samo na ta vidik vloge ustavnih sodišč.

***

dr. Boštjan Zalar, sodnik. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.