Skrivnost kosila v restavraciji Baltazar

Takratni predsednik hrvaške vlade, dr. Ivo Sanader, je svojega na novo izvoljenega slovenskega kolega, Boruta Pahorja, dobesedno podcenjeval. Pravzaprav se je njegovega prihoda celo veselil. Vse informacije, ki so mu jih zbrali njegovi sodelavci, zaupniki in tajne službe, so bile enotne v oceni, da gre za samovšečnega in njemu povsem nedoraslega partnerja. Sanader je bil prepričan, da bo lahko dolgo načrtovano operacijo, slovenska meja, izpeljal brez pretresov, predvsem pa brez nepotrebnih Pahorjevih vprašanj.

Sanadarjevi skriti aduti za arbitražo

Sanader je bil leta 2008 ne samo brezprizivni hrvaški vladar, ampak tudi priljubljen gost najprestižnejših evropskih prestolnic. Imel je vse, kar mora imeti vpliven državnik: bil je izvrsten poznavalec svetovne literature, znal je govoriti v večini evropskih jezikov, vedno oblečen v obleke, krojene pri najboljših italijanskih mojstrih, poznal je opero in njeno zgodovino, rad je dobro jedel.

Hkrati je bil tisti, ki je prekinil politično dediščino dr. Franje Tuđmana, znal je skleniti dogovor z glavno haaško tožilko Carlo del Ponte, imel je pogum izročiti mednarodnemu sodišču za vojne zločine, storjene, na ozemlju nekdanje Jugoslavije, osumljene hrvaške generale, voščiti hrvaškim Srbom pravoslavni božič ter kot odločilen cilj svoje politike promovirati polnopravno članstvo Hrvaške v Evropski uniji. In ob pomembnih evropskih srečanjih je vedno znal z nadvse pravo diplomatsko mero opozoriti na sosednjo državo Slovenijo, ki želi izkoristiti svoje evropsko članstvo za ozemeljsko izsiljevanje njegove države.

Pri tem je vedno dodal tudi rešitev te, kot je znal reči, neprijetne zagate. Izhod naj bi bila popolna ločitev hrvaških evropskih pristopnih pogajanj, in kot so znali poudarjati njegovi sodelavci, drobnega, skoraj nepomembenga mejnega spora s Slovenijo. Poslušali so ga, ko so njegovi sodelavci kot po nerodnosti dodali, da je država Hrvaška nosila največje breme vojne z ekspanzionistično politiko Slobodana Miloševića, medtem ko je bila v Sloveniji, z istim Miloševićem, dogovorjena vojna.

To je bil Sanaderjev političen program.

Prvič ga je javno objavil konec junija leta 2006. V hrvaškem parlamentu, saboru, je povedal, da ima njegova država skrite argumente, svoje adute, s katerimi bo presenetila Slovenijo. Seveda jih ne bomo objavili, je dejal, prihranili jih bomo za mednarodno arbitražo o razmejitvi na morju. Čeprav, kot je dodal, po petnajstih letih neuspešnih pogajanj s Slovenijo ne vidi prav veliko razlogov za optimizem, da bo imela sosednja država pogum sprejeti naš poziv k arbitraži. Zavrnil je razpravo o drugih nerešenih mejnih vprašanjih, saj da so ta vprašanja za Hrvaško že rešena, tudi vprašanje meje s Srbijo na reki Donavi.

Ledeno hladno med grajskimi stenami

Sanaderjeva ocena je bila, da je Slovenija majhna in ne prav pomembna evropska država, ki jo bodo veliki preprosto prisilili v potrebno podporo hrvaškim pristopnim pogajanjem. In prav zato se je hrvaška vlada odločila, tudi zaradi ocene o Sanaderjevi vplivnosti in istočasne ocene o tem, da slovenski predsednik vlade, največkrat so ga imenovali s povzetim nome de guerra, Barbika, ne bo sposoben slediti načrtovani operaciji, da sistematično vnaša v dokumente evropskih pristopnih pogajanj prirejena dejstva. Na vseh zemljevidih, pa naj je šlo za pristopna pogajanja o poglavjih infrastrukture, regionalne politike ali davkov ter okolja, dosledno riše sredinsko črto v Piranskem zalivu.

Z enim samim ciljem, prejudicirati rešitev mejnega vprašanja.

Na tej točki je bil načrt že natančneje viden.

Hrvaška je želela zaključiti evropska pogajanja in takoj po polnopravnem evropskem članstvu preprosto prek evropskih dokumentov in zemljevidov pokazati, da je mejno vprašanje rešeno. To je bilo hrvaškim oblastem pomembno kot model, kako v naslednjih korakih rešiti neprimerno zapletenejša in bolj nevarna mejna vprašanja z Bosno in Hercegovino, Črno goro in Srbijo.

Nato je sledil nepričakovan odgovor. Prvo uradno srečanje Pahorja in Sanaderja je bilo konec februarja leta 2009 na gradu Mokrice. Sestanek je bil ledeno hladen. Sanader je ponovil, da je vprašanje meje zgolj bilateralno vprašanje in da ga ne zanima nova iniciativa evropskega komisarja Ollija Rehna, s katero naj bi istočasno rešili tako vprašanje hrvaških evropskih pogajanj in nerešena vprašanja o meji s Slovenijo. Pahor pa, da je Rehnova iniciativa korak v pravo smer ter da brez dogovora o mejnih vprašanjih tudi ne bo nadaljevanja hrvaških evropskih pogajanj. Spomnil je na vso zgodovino dvostranskih pogajanj o odprtih mejnih, finančnih, energetskih vprašanjih ter nato dogovorov in podpisov ter takoj potem, kot po pravilu, odločitev hrvaških oblasti o nepomebnosti in odstopu od dogovorjenega.

Še ena skrivna zveza

Prav zato je Pahorjeva vlada iskala rešitev v komisarjevem predlogu. Zadnjo različico je Rehn pripravil 15. junija 2009. Sledili so posveti o pravnih formulacijah z ameriškimi in evropskimi poznavalci. Največ pogovorov je bilo na temo, kako v sporazum o arbitraži vnesti odločanje po načelu pravičnosti, ex aequo et bono. Pri tem načelu je namreč vztrajal Janez Janša, takrat predsednik vlade v času blejskih pogajanj s Sanaderjem. Verjetno je ključen namig, kako, prišel s svetega sedeža, saj je prav Vatikan razsojal in prinesel dokončno rešitev spora med Argentino in Čilom (Beagle Bay) in utemeljeval uporabo načela pravičnosti tako, da morajo sodniki poleg upoštevanja mednarodnega prava slediti načelu pravičnosti in iskati rešitve, ki bodo fair and just.

Nekako v tem času leta 2009 je Pahor vzpostavil tajni stik z novoimenovano hrvaško predsednico vlade Jadranko Kosor. Osnova te vezi je bila napoved Kosorjeve, da je deblokada pogajanj s Slovenijo eden od treh stebrov delovanja nove vlade. To je pomenilo, kot je pojasnila pozneje, da je treba za vprašanja, ki jih državi ne moreta rešiti sami, poiskati tretjega, ki jih lahko reši.

Danes se pozablja, da sporazum o arbitraži vsebuje poleg mandata za določitev stika teritorialnega morja z odprtimi vodami in določitev morske in zemeljske meje tudi zahtevo za odpravo enostranskih dejanj, s katerimi je hrvaška stran prejudicirala mejo. To slednje je bil velik zalogaj.

Konec julija 2009 sta se Pahor in Kosorjeva sestala na gradu Trakošćan. Nezaupanje med državama je bilo veliko. Takoj po srečanju je bilo potrebno, v popolni politični tajnosti, uskladiti način, kako odpraviti vse omenjene mejne prejudice, vsebovane v celi vrsti hrvaških pristopnih dokumentov. Mandat za pripravo besedila sta predsednik in predsednica podelila štirim pogajalcem, Davorju Ivu Stieru, takrat svetovalcu v kabinetu Kosorjeve, do nedavnega zunanjemu ministru, Davorju Božinoviću, mojemu ambasadorskemu kolegu in sedanjemu notranjemu ministru, ter Marku Makovcu, zunanjepolitičnemu svetovalcu in političnem intimusu Boruta Pahorja, ter izvrstnemu zunanjepolitičemu ekspertu, veleposlaniku in sedanjemu državnemu sekretarju, Iztoku Mirošiču.

Skupaj so pripravili pismo, ki ga je hrvaška predsednica vlade poslala predsedujočemu Evropske unije, švedskemu predsedniku vlade, Fredriku Reinfeldtu. S pismom, ki je izrazilo voljo države Hrvaške, se je Kosorjeva zavezala, da vsi dokumenti in zemljevidi, ki prejudicirajo mejo in jih je Hrvaška v pristopnih pogajanjih pošiljala v Bruselj, nimajo nikakršnih pravnih učinkov pred nobenim sodiščem, forumom ali arbitražo. S tem je Kosorjeva tudi popolnoma izničila Sanaderjevo operacijo, s katero je poskušal obiti Slovenijo in določiti mejo dobesedno v skladu s svojim okusom.

Začetek konca še pred začetkom

Za pismo ali vsaj za pripravo premierkinega pisma je se v Zagrebu izvedelo razmeroma hitro. Bilo je prepomembno, da bi lahko ostalo skrito.

Prve dni septembra 2009 sta se v popolni tajnosti sestala bivši predsednik vlade dr. Ivo Sanader in predsednik države Stipe Mesić. Tema pogovora je bilo najverjetneje prav to pismo, vendar Mesić ni vedel prav veliko, saj ga Kosorjeva o sestankih s Pahorjem ni obveščala.

Zato je sledilo novo srečanje. Sanader je zelo nepričakovano povabil svojo nekdanjo najzvestejšo sodelavko in sedaj predsednico vlade, ki se je želela politično osamosvojiti, na kosilo v zagrebško restavracijo Baltazar. Tu jo je dejansko obdolžil izdaje. In prav tu, na tem kosilu, se je začelo iskanje poti, kako preprečiti sporazum o arbitraži.

Na kosilu v restavraciji Baltazar se je, še preden je bil arbitražni sporazum sklenjen, začelo tudi iskanje možnosti za njegovo zanikanje. Za preprečitev včerajšnje razsodbe.

Danes razsodbo sodišča poznamo, je dokončna in zavezujoča.

Predsednica Hrvaške in predsednik vlade, Kolinda Grabar Kitarović in Andrej Plenković, jo zavračata, toda dejansko obstaja. Z njo se bo hrvaška politika prav zaradi dejstev in mednarodnih pravnih aktov ponovno srečala zelo hitro. Najkasneje ob pogajanjih o vstopu v schengenski varnostni prostor in določitvi schengenske meje s Slovenijo.

Ta je sedaj določena.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.