»Slongleščina« ali slovenščina?

Skrb za materni jezik ne more biti samo skrb pesnikov, pisateljev in slavistov, ampak vseh nas, staršev, učiteljev, profesorjev na univerzah.
Objavljeno
13. julij 2016 17.19
Tom Turk
Tom Turk

Novi zakon o visokem šolstvu je dvignil veliko prahu in negodovanja glede možnosti poučevanja v angleškem jeziku na slovenskih visokošolskih ustanovah. Mislim, da so tako zagovorniki kakor nasprotniki zgrešili bistvo problema. Sam sem profesor na UL in neposredni izvajalec predavanj, od katerih nekatera že, druga pa bi (še) lahko bila v angleščini. Tako sem kar dobro seznanjen s teoretičnimi in praktičnimi problemi, pomisleki, dvomi in zadržki, ki jih imamo visokošolski učitelji pri predavanjih v tujem jeziku.

Kar je bila včasih latinščina

Uradni jezik v Republiki Sloveniji je slovenščina (poleg italijanskega in madžarskega jezika kot jezika manjšin). Lingua franca sodobnega, globaliziranega sveta pa je angleščina. Nekoč je bila to latinščina, ki je bila dolga stoletja na teh območjih uradni jezik znanosti, umetnosti in seveda religije.

Angleščina je postala nepogrešljiv in globalni jezik komunikacije v naravoslovju, medicini, družboslovju, ekonomiji, tehniki, torej na večini področij naših življenj, kar se logično pretaka v programe univerz, tudi slovenskih. Nobena univerza ne more biti zaprta vase, že samo ime univerza nakazuje njeno širino in odprtost. Prav zato je razumljivo, da morajo univerze, predvsem tiste, ki naj bi si prizadevale za čim večjo kakovost in prepoznavnost, imeti odprta vrata tudi za tuje študente, saj s tem zagotavljajo tudi pretok znanja in idej ter si tako ustvarjajo nepogrešljivo mrežo med ljudmi, razpršenimi po svetu, ki so nekoč vsaj del svojega študentskega ali poklicnega življenja preživeli na neki univerzi. Osebno verjamem, da je ideja o poučevanju določenih predmetov v angleškem jeziku nastala prav na tej premisi, ne pa zaradi želje po pridobivanju in služenju denarja na račun več tujih študentov, kar zakonu in univerzam očitajo sicer spoštovani in modri ljudje.

Tuji študenti danes in nekoč

Slovenščina je zapleten jezik (več o tem nekoliko kasneje) in ne moremo pričakovati, da se ga bo tujec naučil v enem mesecu. Primerjava sedanjih tujih študentov s študenti iz neuvrščenih držav, ki so nekoč študirali v Jugoslaviji, kot jo ponujajo nasprotniki zakona, je neutemeljeno. Nekdanji študenti so v Jugoslavijo prihajali na študij za celoten čas študija in so se lahko vsaj eno leto najprej učili jezika, danes pa so študenti, ki prihajajo na izmenjave (Erasmus in drugi podobni programi) tukaj le za tri do šest mesecev. Od njih težko pričakujemo, da se bodo naučili slovensko, še preden bodo stopili v predavalnice.

Če želimo, da se ti študenti res vključijo v študijski proces, moramo poskrbeti, da bodo vsaj del učnega procesa lahko spremljali v angleškem jeziku in skupaj z domačimi študenti gulili klopi predavalnic in vajalnic. Če tega ni, so tuji študenti prepuščeni samim sebi, večinoma tudi študijske obveznosti opravljajo slabo, razen socializiranja in medsebojnega druženja zunaj univerze od take izmenjave ne univerza ne oni nimajo kaj dosti koristi.

Vsekakor pa je to le ena plat medalje in vse ni tako preprosto, kajti tudi poučevanje v tujem jeziku se v marsičem zaplete. V prvi vrsti je vprašanje razmerje med tujimi in domačimi študenti pri določenem predmetu, ki se izvaja ali naj bi se izvajal v angleškem jeziku. Če je predmet vpisalo 30 domačih študentov in trije tujci, se takoj postavi vprašanje, ali naj izvajamo predmet v tujem jeziku ali imajo večinski domači študenti pravico poslušati predmet izključno v maternem, torej slovenskem jeziku.

Težave z angleščino

Ker smo v napovedi predmeta zapisali, da se predmet lahko izvaja v angleščini, moramo za tak način poučevanja pridobiti konsenz domačih študentov. Druga dilema je samo znanje angleščine, tako pri domačih kakor tujih študentih. Pri domačih zaznavam, da to večinoma ni težava, pri tujcih pač, saj jih večina prihaja iz Španije, Portugalske, Turčije in podobnih držav, kjer znanje angleščine ni na prav visoki ravni. Tretja težava je, kako angleščino obvlada sam predavatelj. Večina jo sicer kar solidno obvlada, predvsem na strokovnem področju, vendar je dve ali tri ure zbrano govoriti v tujem jeziku precej težje kot v maternem. Zato je tudi kakovost predavanj ustrezno slabša, pri čemer so gotovo bolj prikrajšani domači študentje.

Zakon seveda tovrstnih praktičnih problemov v zvezi s poučevanjem v tujem jeziku ne more predvideti, za natančno izvedbo in pravila bodo morale poskrbeti same univerze in njihove fakultete. Vsekakor menim, da možnost poučevanja v angleškem (ali drugem tujem jeziku) mora ostati in je prav, da je zapisana tudi v zakonu. Možnost poučevanja v tujem jeziku je zaradi internacionalizacije visokošolskega prostora in seveda tudi znanosti nujna, vendar mora ostati bolj izjema kot pravilo, ta izjema pa natančno opredeljena s pravili, kdaj in kako naj neki predmet ali program izvajamo (tudi ali samo) v angleščini.

Priklopljeni in odštekani

V zadnjem delu bi rad poudaril tisto, kar so tako nasprotniki kot zagovorniki zakona spregledali, se mi pa zdi ključno za ohranjanje slovenščine, tudi kot jezika univerze in znanosti. Moja generacija, še prej pa generacija naših staršev, se spopada z najhitrejšim napredkom znanosti in tehnologije v zgodovini človeštva. Samo dve generaciji sta bili priča napredku od izuma radia do naprav, ki nam omogočajo potovanja v virtualno resničnost. Sam sem svojo diplomo pisal na tipkalni stroj, magisterij na stroj, ki je uporabljal samolepilne črke, doktorat pa že na prvi računalnik IBM. Vse to v slabih desetih letih. Doktoriral sem, ko se je osamosvojila naša država, torej pred natančno 25 leti.

Takrat se je začelo novo poglavje v naši zgodovini, pa ne samo v tej, temveč smo na svetovni ravni ljudje dosegli nesluten razvoj v tehnologiji računalnikov, telefonov, biotehnologiji, informatiki, medicini itd.

Današnji osnovnošolci in gimnazijci so otroci te tehnologije in virtualnega sveta. V vsakem trenutku so »priklopljeni« na virtualni svet in hkrati »odklopljeni« od realnega sveta, torej za nas starejše v marsikaterem pogledu popolnoma »odštekani«.

Toda tako je vedno bilo in bo, vsaka naslednja generacija je bila »žrtev« novih tehnologij, ki jih starejše generacije niso mogle ali hotele razumeti. Seveda pa se tu skriva največja kleč pri ohranjanju slovenščine. Današnja mladina ne bere več (seveda ne vsi, večina pač), knjiga jih ne briga, njihov besedni zaklad se zmanjšuje, komunikacija med njimi poteka hitro socialnih omrežij in pametnih telefonov v jeziku, ki je nekakšna mešanica slovensko-angleških skovank in okrajšav, »slongleščina«, ki jo obvladajo in razumejo. Za to jih seveda ne smemo obsojati, je pa dejstvo, da se vse to pozna tudi v sposobnostih njihove pismene kulture in izražanja, ki ju preprosto več ne obvladajo.

Nepismeni

Moja poanta je, da slovenščina na univerzah ne bo zamrla zaradi nekaj ur predavanj v angleščini, da slovenski jezik in slovenski izrazi v znanosti zaradi tega niso prav nič ogroženi (večina stanovskih društev ima komisije, ki skrbijo za slovensko strokovno terminologijo), je pa vse siromašnejša, ker študenti v slovnično pravilni slovenščini niso sposobni napisati dveh strani eseja, kaj šele obsežnejšega seminarja ali diplomske naloge. Pri tem so tako površni, da se jim ne ljubi uporabiti niti pregledovalnikov besedil, ki jih ima vsak urejevalnik besedila. S popravljanjem tovrstnih izdelkov imam res veliko dela, pa nisem slavist, ampak biolog, ki mu ni vseeno, kako je kaj napisano. Skrb za materni jezik, tu je to pač slovenščina, ne more biti samo skrb pesnikov, pisateljev in slavistov, ampak vseh nas, staršev, učiteljev v osnovnih in srednjih šolah, profesorjev na univerzah.

Če bi vsakdo v vsakdanji komunikaciji s svojimi otroki, dijaki ali študenti zahteval doslednost in pravilnost pri izražanju in pisanju v slovenščini, tudi nekaj predavanj v angleščini ne bi smel biti tak problem kot ga nekateri poskušajo prikazati. Nekaj angleščine na univerzah slovenščine vsekakor ne bo uničilo, naša lastna brezbrižnost do slovenščine pa prav gotovo. Temu se bomo, glede na vse, težko izognili, ni pa nemogoče. In o tem, ne pa o visokošolskem zakonu in nesrečni angleščini, bi se morali več pogovarjati.

 

 

Prof. dr. Tom Turk

redni profesor 
na Biotehniški fakulteti UL

 

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.