Tiskane izdaje
Pridružujem se pogledu, da je zapiranje Slovencev pred tujimi vplivi imelo v zgodovini pomembne rezultate. Omogočilo je homogenost, ki nas je ohranila na geografskem območju, ki so si ga želele tudi druge, močnejše civilizacije – končno prav mi zapiramo dostop nemško govorečim narodom do toplega morja. Zavračanje tega, kar ni slovensko, nas je, hočemo to priznati ali ne, verjetno izločilo tudi iz poznejšega balkanskega konflikta, kjer je v naši bližini pomembno vlogo odigrala Krajina kot nekdanji avstrijski tampon pred turškimi vpadi. Seveda je segala tudi na današnje slovensko ozemlje, a so se njeni priseljenci popolnoma drugače zlili z večinskim narodom, kot se na Hrvaškem in tako niso bili primeren medij za mitingaše na začetku 90. let.
Če poskusim najti pozitivne posledice takšnega odnosa do vplivov iz tujine še v ekonomiji, mi to ne uspe. Obratno, tako v družbeni praksi, tehnologiji, poslovnih modelih in seveda na področju kapitala, je prav zapiranje tisto, ki nam povzroča največ glavobolov. Jezdecev »nacionalnega interesa«, ki obvladajo razlaganje strahov, kaj bo z nami, če »pridejo tujci«, zato ne morem podpreti. Spomin na milijarde stroškov, ki jih prinaša ljubosumno ohranjanje podjetij in bank, ki jim zaprtost prinaša le probleme, se razblini takoj, ko iz tujine pride nova ponudba in spet treba na okope.
Že omenjeni balkanski konflikt izpred dvajsetih let je v našo državo napotil trume beguncev, ki so iskali preživetje, mnogi med njimi pa tudi priložnost. Že takrat je prevladujočim razpravam o bremenu, ki da ga prihajajoči obupanci prinašajo za naše ljudi in za njihovo ekonomsko varnost, nasproti stala majhna četica ekonomistov, ki smo opozarjali tudi na možen dober izid, ko bi v življenje in ustvarjanje znali vključiti vsaj najbolj izobražene in sposobne.
Prej priložnost kot problem
Ob vseh krutostih, ki jih kaže sedanja begunska kriza, je vendar spet čas, da se vprašamo, kaj pa bi begunci, ki bi našli pot v Slovenijo, za nas lahko pomenili tudi dobrega. Izhajam iz civilizacijskega minimuma, da nimamo drugega izbora, kot je ta, da se odzovemo na nesrečo sočloveka. Vendar bi nesrečniki z gradnjo svoje sreče lahko tudi za nas pomenili priložnost.
Vedeti moramo, da glavnino sedanjega toka pomenijo begunci, ki so za prehod mej in vse mogoče transporte odšteli po 10.000 dolarjev in več. Vzemimo, da BDP na prebivalca v državah, kot so Sirija, Irak in Libija povprečno dosega 20 odstotkov slovenskega, ki ga ocenimo na 24.000 dolarjev (po podatkih Svetovne banke sta pred leti Irak in Libija dosegala okoli četrtino, Sirija pa slabo desetino slovenskega BDP na prebivalca). Če ta primerjava zdaj zaradi konfliktov v teh državah vsaj približno še drži, bi to pomenilo, da je povprečna družina beguncev iz teh držav za pobeg na varno namenila povprečno dvojni letni BDP na prebivalca, kar bi za nas pomenilo, da bi za rešitev v neznano morali plačati 48.000 dolarjev. Ne v enem ne v drugem primeru ne bi šlo za družine s povprečnim dohodkom, ampak, milo rečeno, za zgornji srednji razred. Ta pa v vsaki državi največ pripomore k proizvodnji, potrošnji in davkom.
Za ekonomista in pod predpostavko, da znamo uveljaviti vladavino zakona, je prihod nesrečnikov iz arabskih držav torej prej priložnost kot problem. Pri tem pa sploh še nismo omenili pomena, ki ga ima aktivno prebivalstvo v starajoči se Evropi. Ne pozabimo tudi na to, da bi ob gornjih predpostavkah in ocenah ter brez strahu za preživetje, iste ljudi kaj lahko srečali povsem drugače razpoložene in oblečene, kako si na kakšnem mednarodnem letališču ogledujejo ponudbo v brezcarinski prodajalni. Seveda bi jim na njihovo vprašanje, kje je Slovenija, to radi razložili in jih tudi povabili naj obiščejo našo lepo deželo.
Koristno za nas vse
Seveda pa ni mogoče pričakovati, da bi begunci lahko kar sami odpirali podjetja, začeli pri nas delati in trošiti. Če bi imela politika podobno vizijo, bi bilo možno denar, ki bo namenjen za njihovo preživetje v nemogočem položaju, v katerem so se znašli, vsaj delno porabiti koristno za nas vse. Prijazen sprejem kot civilizacijsko poslanstvo bi morala dopolniti priložnost, da ostanejo pri nas in ustvarjajo skupaj z nami. Seveda se pri njih začne s socialno mrežo, a bi duh priložnosti za nas vse dopolnili tudi ukrepi za njihovo čim hitrejšo vključitev v življenje in delo pri nas. Slovensko bi se nekoč gotovo naučili – seveda le, če bi bila priložnost pri nas videti dolgoročnejša. Tako kot jo na začetku pomenijo odprte roke, bi čas zahteval drugačne možnosti za nove pobude, rešitve in tehnologije. Rešitve, da bi hitro prodrla nova zamisel, da bi delovno okolje podprlo tistega, ki je pripravljen za podjetje narediti nekaj več, da bi volja in znanje, ki jo prinašajo mlajši, končno pustili sledi tudi v gospodarstvu. Te rešitve pa tako ali tako potrebujemo že sami, tukaj in zdaj. Tudi brez beguncev.
Bojim se, da nam in Evropi do tega, da bi sploh proučevali takšno možnost, manjka še veliko. Ne le notranje ozračje za ustvarjanje, ampak tudi skupne vizije. Dejstvo je, da še tako prijazen in urejen sprejem ne more nadomestiti želje izgnanih, da bi v miru ustvarjali doma, po svojih navadah in postavah. To pa pomeni povsem drugačno odgovornost do tega, kar se zdaj dogaja na Bližnjem vzhodu. Tukaj je do zdaj Evropa pokazala nesposobnost za trajnostna stališča in ukrepanje. Končno so tudi zadnji balkanski konflikt, tako kot že dve svetovni vojni pred tem morale končati ZDA. A to je tema, s katero naj se ukvarjajo strokovnjaki za mednarodno varnost.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Rasto Ovin, DOBA, Maribor
