Slovenija kot Benetke: najlepši muzej zamujene priložnosti?

Benetke so bile nekoč ekonomsko središče sveta. Ne zato, ker bi imele veliko ozemlja, naravna bogastva ali ogromno prebivalcev. Njihova moč je bila v nečem bistveno pomembnejšem: v povezavah. Bile so vozlišče trgovine, kapitala, znanja, diplomacije in logistike. Med Evropo in Vzhodom so stale kot mesto, skozi katero je moral iti velik del sveta, če je želel trgovati, bogateti in razumeti prihodnost.

Potem se svet ni ustavil. Samo premaknil se je.

Trgovske poti so se z odkritjem novih pomorskih poti preselile na Atlantik. Težišče sveta so prevzeli Portugalci, Španci, Nizozemci in Britanci. Benetke so ostale čudovite, bogate, kulturne in prestižne. A počasi niso bile več središče prihodnosti, ampak spomenik preteklosti. Iz mesta, ki je ustvarjalo zgodovino, so se spremenile v mesto, ki jo razstavlja.

Danes so Benetke muzej na prostem. Eden najlepših na svetu, a vendarle muzej. Mesto, ki v veliki meri živi od spomina na svojo nekdanjo moč. Turisti prihajajo gledat dokaz, da je tam nekoč obstajala civilizacija izjemne ambicije, organizacije in bogastva. Toda gondola ni več logistična inovacija. Palača ni več finančni center. Trg sv. Marka ni več strateško križišče sveta. Je kulisa.

Plačilo za vstop v Benetke: od pet do kar 50 evrov na dan

Benetke niso propadle zato, ker niso bile uspešne. Propadle so zato, ker so bile preveč uspešne v svetu, ki ga ni bilo več.

In tu se začne neprijetno vprašanje za Slovenijo.

Slovenija je leta 1991 iz Jugoslavije izstopila kot najrazvitejša republika. Imela je industrijo, znanje, razmeroma dobro infrastrukturo, izvozno kulturo, delovne navade, geografsko lego med srednjo Evropo, Balkanom in Mediteranom ter močno željo po normalnosti. Nismo začeli kot revna, razbita država brez temeljev. Začeli smo z zgodovinsko prednostjo.

Bili smo najboljši v razredu, ki se je razšel.

In prav tu je past. Ker prednost lahko postane motor razvoja ali pa uspavanka. Lahko te prisili, da tečeš hitreje, ker veš, da imaš redko priložnost. Lahko pa ti da nevaren občutek, da si že dovolj dober. Da je dovolj, če si bolj urejen od juga, malo bolj bogat od Balkana in malo bolj varen od večine sveta.

Tako kot Benetke predolgo niso razumele, da se svetovna trgovina seli drugam, tudi Slovenija predolgo ne razume, da se je svetovna tekma spremenila. Danes se države ne merijo več samo po tem, ali imajo lepo naravo, varne ulice in prijazne ljudi. Merijo se po tem, ali znajo privabiti kapital, zadržati talente, ustvarjati visokotehnološka podjetja, hitro odločati, graditi infrastrukturo, razvijati znanost, komercializirati znanje in ljudem omogočiti, da z delom, tveganjem in ustvarjanjem napredujejo.

Tomaž Erjavec FOTO: Matej Družnik

Mi pa se še vedno pogosto tolažimo s starimi primerjavami. Da smo boljši od nekdanje skupne države. Da smo bolj urejeni. Da imamo lepo življenje. Da tujci občudujejo Ljubljano. Da imamo gore, morje, vino, gozdove in varnost. Vse to je res. In prav zato je nevarno.

Ker tudi Benetke so bile lepe, ko so začele izgubljati moč. Tudi Benetke so imele palače, kulturo, zgodovino in občutek posebnosti. Tudi Benetke niso propadle čez noč. Samo vsako desetletje so bile malo manj nujne za svet. Malo manj središče odločanja. Malo bolj destinacija kot akter.

Slovenija danes tvega podobno usodo. Ne v dramatičnem smislu propada, ampak v bolj tihem in zato nevarnejšem smislu relativnega zaostajanja. Da bomo še vedno živeli dobro, a ne tako dobro, kot bi lahko. Da bomo še vedno imeli lepo državo, a ne razvojno pogumno državo. Da bomo še vedno imeli izobražene ljudi, a jim ne bomo ustvarili okolja, v katerem bi lahko gradili globalna podjetja. Da bomo še vedno imeli industrijo, a premalo prebojev. Da bomo še vedno govorili o znanju, a nagrajevali povprečnost. Da bomo še vedno radi potovali v Švico, Avstrijo, Skandinavijo in Singapur, doma pa razlagali, zakaj pri nas to ni mogoče.

Kdo bo Slovenijo predstavljal na Beneškem bienalu?

Največja nevarnost Slovenije ni, da bi postala revna država. Največja nevarnost je, da postane udobna država brez ambicije. Lepo urejen prostor, kjer se dobro živi, a premalo ustvarja. Država, ki je prijetna za vikend, a premalo pogumna za prihodnost. Država, ki bo znala ohranjati fasade, ne pa graditi novih institucij, podjetij in tehnologij.

Benetke so danes čudovite. A njihova lepota je tudi opozorilo. Ni dovolj, da si bil nekoč pomemben. Ni dovolj, da si imel zgodovinsko prednost. Ni dovolj, da si bil najbolj razvit v nekem prejšnjem sistemu. Vsaka generacija mora znova dokazati, zakaj naj svet pride k njej, in ne samo na obisk, ampak sodelovat, investirat, ustvarjat in gradit prihodnost.

Slovenija je imela leta 1991 redko priložnost. Lahko bi postala ena najbolj razvojno uspešnih majhnih držav Evrope. Še vedno lahko postane. A za to se mora nehati primerjati z včerajšnjim svetom. Ni vprašanje, ali smo boljši od nekdanje Jugoslavije. Vprašanje je, zakaj nismo bližje Švici, Avstriji, Danski, Irski ali Singapurju.

Majhne države nimajo pravice do počasnosti. Nimajo luksuza velikih notranjih trgov, naravnih imperijev ali geopolitične teže. Imajo pa nekaj drugega: lahko so hitre, pametne, odprte, povezane in pogumne. To je bila nekoč moč Benetk. In to bi morala biti danes moč Slovenije.

Zato je vprašanje preprosto: ali bomo iz svoje začetne prednosti naredili novo razvojno zgodbo ali pa bomo čez desetletja le še razlagali, kako dobro smo začeli?

Benetke nas učijo, da se država ne izgubi takrat, ko izgubi lepoto. Izgubi se takrat, ko izgubi vlogo.

Slovenija mora paziti, da iz najbolj razvite republike nekdanje države ne postane najlepši muzej zamujene priložnosti.

***

Tomaž Erjavec, podjetnik, športnik, ljubitelj knjig in dialoga.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.