Tiskane izdaje
Začenja se novo študijsko leto. Bruci so začeli študij na ljubljanski univerzi, ki se po oceni ShanghaiRanking Consultancy po kakovosti uvršča v skupino univerz med 401. in 500. mestom na svetu. To mesto zaseda najboljša slovenska univerza. Prehitevajo nas ne samo mnoge iz ZDA in Velike Britanije, ampak tudi številne univerze skoraj vseh držav EU razen držav nekdanjega vzhodnega bloka pa tudi univerze iz Rusije, mnoge iz Kitajske, Saudske Arabije, Izraela, Singapurja, Južne Koreje, Brazilije, Mehike itd. Druga lestvica, na primer QS World University Rankings, uvršča ljubljansko univerzo na mesta med 601. in 650. Torej še slabše.
Zanimivo je, da Webometrics Ranking of World Universities, ki uvršča ljubljansko univerzo precej bolje, na 286. mesto, ugotavlja njeno največjo šibkost v odprtosti, v kateri zaseda na tej lestvici 728. mesto. Čeprav je Slovenija na globalni lestvici inovativnosti med 30. in 40. mestom, podobno kot po BDP na prebivalca, v športnih rezultatih na prebivalca pa celo med najuspešnejšimi, kaže, da je pri uvrščanju svoje najboljše univerze daleč zadaj. Zakaj?
Ali sistem vzdržuje povprečnost in ohranja obstoječe stanje?
Vzrok, da je najboljša slovenska univerza že desetletja slabo uvrščena, je verjetno v sistemu, ki na univerzi ne spodbuja konkurenčnosti in odprtosti. Zgodi se, da postane asistent nekdo, ki je bil sicer dober študent, a je tudi dovolj ponižno in lojalno sledi svojemu profesorju. Zgodi se, da sčasoma visokošolski predavatelj postane del sistema odločanja in nastopa v habilitacijskih komisijah, pripravlja predloge zakonodaje o visokem šolstvu in o znanstveni dejavnosti. Zgodi se, da v odločanju habilitacijske komisije prevlada osebni interes.
Tudi sistem financiranja znanosti je pod močnim vplivom lobijev in temelji na razdeljevanju denarja uveljavljenim raziskovalcem oziroma predavateljem. Zgodi se, da so sredstva za podiplomce dodeljena mentorju, ki nato izbere študenta, ne pa obratno, torej študentu, ki naj izbere profesorja. Zgodi se, da predavatelj dobi dodatek za stalno pripravljenost in ga brez obotavljanja prejema, dokler mediji ne izpostavijo tega vprašanja. Zgodi se, da se v senatu omejujejo nekatere razprave in ponekod v rektoratih teče boj za čim kasnejšo upokojitev. Mogoče se zgodi, da je profesor sčasoma sprejet v SAZU, kjer mu je zagotovljena lepa renta, to pa je v nasprotju s prakso v večini držav, kjer imajo boljše univerze.
Ali vse to spominja na dinamično univerzo, ki teži h globalni prepoznavnosti, odličnosti in odprtosti? Zgodi se, da vrhunski slovenski strokovnjak, ki se je že uveljavil v tujini in ki ima zavidljivo bibliografijo, želi svoje znanje posredovati študentom, pa zanj ni mesta na slovenskih univerzah in konča kot univerzitetni predavatelj na Dunaju, v Münchnu, Zürichu ali kje v ZDA. Če se tak vzorec kariere na univerzi ponavlja, je to problem sistema, in ne posameznika. Vse to bolj spominja na fevdalni sistem in ohranjanje obstoječega stanja, ki ga v različnih funkcijah ustvarja in vzdržuje ozek krog ljudi.
Ali je univerza podjetna in odprta?
Vsak profesor, ki kaj zna in kaj velja, ustanovi svoje podjetje, prodaja svoje inovativno znanje na trgu in prispeva tudi k razcvetu gospodarstva, pri čemer pa ne sme nastati konflikt interesov. Ta podjetniška logika je precej uveljavljena v ZDA in tudi v številnih razvitih državah.
Podjetnost univerzitetnih predavateljev v Sloveniji ni veljala za vrlino. Kaže, da je tudi sistem davčnih olajšav za raziskave v gospodarstvu slabo prilagojen potrebam slovenskega gospodarstva po aplikativnih raziskavah. Žal zasledimo, da naročila za aplikativne raziskave nekatera podjetja naročajo v tujini.
Asistent, ki bi želel razviti svojo smer raziskav in se oddaljiti od svojega profesorja, ima v Sloveniji manj možnosti kot na dinamičnih dobrih univerzah po svetu. Prekrasen je občutek v tujini, ko je univerzitetni predavatelj povabljen, naj preda seznam, kaj potrebuje za pedagoško-raziskovalni proces, katero literaturo, programsko opremo, revije ..., in je v nekaj dneh vse na njegovi mizi ali v računalniku. V Avstraliji, na primer, so imeli poseben sklad za financiranje raziskovalnih nalog, ki so jih predlagali izključno novi raziskovalci, nova imena, ne pa uveljavljeni predavatelji ali raziskovalci. S tem so odpirali možnosti novim idejam in ljudem.
Ali ni fantastično, če diplomant, ki ima idejo, novo znanje in podjetniško žilico, lahko takoj po diplomi brezplačno dobi prostor in v uporabo vso infrastrukturo ter storitve računovodstva za določeno obdobje, na primer za dve leti, na svoji fakulteti za svoje novoustanovljeno podjetje? Diplomanti so lahko zelo inovativni in podjetni v letih po diplomi, službe v gospodarstvu pa mnogi ne dobijo. Zakaj ne bi država bistveno več investirala v sistem univerzitetnih inkubatorjev ter s tem prispevala k zmanjšanju brezposelnosti mladih, spodbudila nastajanje novih inovativnih visokotehnoloških podjetij in zmanjšala izseljevanje diplomantov v tujino? Taki inkubatorji tudi pripravljajo temelje za inovativna podjetja, ki bodo kasneje morda zrasla in zaposlovala. Tovrstne izkušnje v tujini kažejo, da je to dober pristop, ki daje tudi univerzi dodatno dinamiko in znanja.
Posledice in kaj narediti
Slovenska univerza razpravlja o jeziku, o slovenščini. Po odzivih v medijih kaže, da je zdaj to ena najpomembnejših zadev. Razprava o slovenščini na univerzi spominja na trditve, da bodo Slovenci izumrli, če bodo po radiu dovolili predvajati angleške popevke. Pa smo zavarovali slovenščino s kvotami, ki predpisujejo obvezni delež slovenske zabavne glasbe v radijskih programih. Morda bi lahko tudi na univerzi uvedli kvote in obvezni delež slovenskih profesorjev in predavanj, če je to res tak problem. Na slovenskih univerzah so zaposleni le štirje odstotke tujih predavateljev, na nekaterih najboljših po Evropi pa do 30 odstotkov. Če je zahteva po izključno slovenščini na univerzi le metoda za odganjanje mednarodne konkurence, utrjevanje zaprtosti in prikrivanje povprečnosti, potem je taka zahteva škodljiva za študente, gospodarstvo in narodno prepoznavnost. Slovenstvo in nacionalna identiteta lahko z odlično univerzo le pridobita.
Verjetno je slovenske univerze treba prevetriti, odpreti in dinamizirati, če želimo boljšo univerzo. Rešitev ni v razlagi, da kriteriji pri ocenjevanju univerz niso pravilni in da imamo pravzaprav zelo dobre univerze. Iz te mentalitete in stanja duha, ko nekdo noče niti priznati, da je slab, in razmisliti o tem, kako bi bil boljši, je dolga pot. Kako spremeniti stanje duha in najti rešitev? Ali država lahko ustvari okolje za vzpon svojih univerz na globalni lestvici uspešnosti?
Kdaj med prvih sto?
Primer Kitajske kaže, da se da z državno politiko v desetletju ustvariti vrhunske univerze. V Braziliji, Indiji, Luksemburgu in drugje iščejo za svoje univerze partnerstvo z najboljšimi, da bi s tem postopoma dvignili kakovost svojih univerz in dosegli višjo uvrstitev na globalni lestvici. Vabijo tuje predavatelje, ki prinašajo točke v globalnem ocenjevanju univerz. Tudi Rusija ima državni program za izboljšanje uvrstitve svojih univerz. Vlada je petnajstim univerzam dodelila dodatna sredstva za izboljšanje njihove skladnosti z merili za globalno razvrščanje univerz. Cilj je na teh univerzah ustvariti razmere za privabljanje vrhunskih znanstvenikov iz Rusije in s tujih univerz in tudi mladih nadarjenih profesorjev, vodij raziskovalnih laboratorijev in priznanih znanstvenikov, ki naj med drugim sodelujejo pri razvojnih projektih z domačimi in mednarodnimi visokotehnološkimi podjetji.
Državne programe za višanje kakovosti svojih univerz izvajajo tudi v Nemčiji, Franciji, na Japonskem, v Singapurju in drugod, saj je univerzitetno izobraževanje lahko velik posel tudi za državo. Britanski The Guardian poroča, da tuji študenti prispevajo na leto več kot deset milijard funtov v britansko gospodarstvo.
Primeri iz tujine kažejo, da država lahko zagotovi razmere za vzpon kakovosti svojih univerz. Ne gre za neki zakon o visokem šolstvu, ki naj bi rešil vprašanje kakovosti univerz, ampak za celovit državni program, ki zahteva usklajeno sodelovanje resorjev za visoko šolstvo, raziskovalno dejavnost, finance, gospodarstvo, zaposlovanje, priseljensko politiko in še kaj.
Slovenija si zasluži univerze, ki bodo više uvrščene na globalni lestvici. Ali smo že na dobri poti, ki vodi do tega cilja in bo čez desetletje kakšna slovenska univerza med prvimi sto? Težko je prepričati bruce, ko kaže, da za nekatere fakultete ni glavni problem lumparija v zvezi dodatkom za stalno pripravljenost, ampak to, kdo jih je izdal.
Dr. Saša Prešern,
raziskovalec
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
