Tiskane izdaje
Akademska profesija je tradicionalno bila, za marsikoga pa še vedno je, razumljena kot varno zatočišče pred nevarnostmi, ki prežijo na trgu dela, še posebno v času kriz in negotovosti. Da gre za mit je postalo jasno že zelo kmalu, konec šestdesetih let na zahodu in kakšni dve desetletji pozneje v postsocialističnih družbah. Seveda v teh procesih ne gre prezreti vpliva modela univerze, h kateremu se v posamezni družbi stremi, od »produkcije« kadrov za potrebe gospodarstva do ustvarjanja novega znanja zaradi znanja samega. Vendarle pa ob vseh danih kulturnih in zgodovinskih specifikah lahko brez zadržkov trdimo, da smo priča širšim spremembam, ki so skupne večini družb zahodnoevropskega tipa.
Nekoč privilegirana avantgarda
Čeprav so znane posamezne zgodbe o negotovosti akademskega osebja skozi zgodovino, pa so spremembe, ki smo jim v visokošolskem izobraževanju priča danes, resnično radikalne. Nekoč privilegirano avantgardo družbe, z zavidljivimi družbenimi ugodnostmi, je val prekarnosti namreč zajel enako močno kot nekatere druge profesije ter iz pregovorno utopičnih članov akademske skupnosti naredil prestrašene in ukalupljene posameznike, ki so najbolj prestrašeni zaradi lastnih prepričanj ter individualnosti.
Na splošno gledano so te radikalne spremembe posledica številnih medsebojno povezanih procesov, ki so se zgodili v visokošolskem izobraževanju: od prehoda na masovni študij, procesov evropeizacije (npr. bolonjska reforma), vse večjega prepleta akademskih, upravljavskih in birokratskih zadolžitev ter s tem povezano deprofesionalizacijo vse do krize financiranja. Zadnje je postalo izrazito izpostavljeno s krizo, ki je v akademsko okolje vstopila tudi z reformo trga dela. Vsi ti procesi, podpihnjeni z znano krilatico zagotavljanja globalne konkurenčnosti gospodarstva, so zaradi idiosinkratičnosti akademskega trga dela privedli do katastrofalnih posledic. Te so, paradoksalno, z različnimi instrumenti fleksibilizacije delovnih razmerij akademskih delavcev (to je tip pogodbe, stopnja obremenitve, pedagoška ali raziskovalna vrsta delovnega mesta itn.) visoko cenjene vrednote znotraj akademske sfere, kakršni sta na primer svoboda in avtonomija, predrugačile iz privilegijev v pasti prekarnosti. Nove razmere so tako najranljivejše potisnile tudi čez rob socialne izključenosti.
Prekarcev skoraj polovica
S kolegoma s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, Mašo Filipovič Hrast in Mirtom Komelom, smo podrobneje raziskali razsežnosti socialnega izključevanja akademskih delavcev. Socialna izključenost nam je kot večdimenzionalni koncept »kartiranja« ranljivosti namreč omogočila, da smo prvič celovito izluščili medsebojno povezane procese deprivacije, katerih posledica je vse večja disociacija posameznikov iz družbenih okolij ter posledično tudi izolacija od družbenih priložnosti. Poudariti je treba, da je analiza reprezentativnega primera visokošolskega zavoda pokazala prekarnost več kot 40 odstotkov vsega zaposlenega akademskega osebja. Velik del teh pade na posameznike z raziskovalnimi pogodbami, povečuje pa se tudi delež tistih s pedagoškimi delovnimi mesti. Skupni imenovalec teh posameznikov je to, da so mlajši – kolikor lahko posameznike med tridesetim in štiridesetim letom starosti in po pridobitvi doktorata sploh še tako imenujemo – ter predvsem da ne posedujejo družbene moči. Zadnje jih izpostavlja subtilnim tehnikam podrejanja, v katera privolijo predvsem zaradi svoje karierne ranljivosti.
V naši študiji smo ugotovili, da posamezniki v prekarnem položaju prepoznavajo nekaj skupnih vzorcev izključevanja. Najbolj neposreden in pogost način izključevanja posega na področje finančnega in materialnega izključevanja. Ta se kaže kot nedostopnost nekaterih sredstev deprivilegiranim (na primer nagrade, božičnice); neenake obravnave pri plačevanju za enako opravljeno delo; manj kakovostni delovni pogoji; investiranje v delovne pripomočke iz lastnega žepa; omejevanje dostopa do tujih okolij z odrekanjem udeležbe na dogodkih v tujini ter celo z omejitvami telefonije; neizvrševanje zakonsko določenih oblik zdravstvenega varstva; neenako zagotavljanje usposabljanja na delovnem mestu; pa vse do absurdov, kot je omejevanje božičnih daril za otroke.
Poleg finančno-materialnega se je vidik zaposlitve izkazal za centralnega. Prekarni delavci prepoznavajo izključevanje v postopkih habilitacij, v dostopu do posameznih oblik dela, v sistemu napredovanj, v neenakosti tako z vidika dejanskih kot tudi dovoljenih delovnih obremenitev, v prioritetnem reševanju nekaterih kategorij delavcev ter predvsem v arbitrarni interpretaciji delovnopravnih pravil (predvsem aktualna veriženja pogodb). Izključenost prekarnih delavcev se kaže tudi v slabšem dostopu do storitev strokovne podpore, ki se praviloma ravna po načelu obravnave »minljivih kadrov«. To se širi tudi na raven komunikacije in informiranja med zaposlenimi, saj prekarci močno poudarjajo problem dostopa do informacij (arbitrarni seznami obveščanja, neinstitucionalizirane mreže posameznikov, neformalne vodstvene strukture ipd.) ter ponekod tudi načrtnega zavajanja, siceršnjo nedostopnost vodstev, kakor tudi slabo zastopanost v vodstvenih strukturah.
Nezaželeni
Vendar je ena od najtežjih izključevanj teh delavcev prav izključevanje na ravni medosebnih odnosov. Ti, večni tujci na začasnem delu (kako znano, kajne?), so namreč podvrženi različnim razsežnostim nezaželenosti. Od sebi enakih so pogosto nezaželeni, saj se s pretirano tekmovalnostjo borijo iste drobtinice, hkrati pa so med seboj izolirani ter nepovezani. Nekoliko varnejši kolegi, ki navadno zasedajo nekoliko varnejša pedagoška delovna mesta, jih predstavljajo kot »tujce«, »zunanje« ali »pridružene«, od katerih se sicer pričakuje, da bodo kdaj »potegnili voz« pri neplačanih delih, nimajo pa pravice zasedati že okupiranih mest in predvsem ne zahtevati njihovega »reševanja«. Pogosto jih ti tudi ignorirajo, saj se nekoliko bolj varni bojijo, da bodo v primeru »čezmerne« kolegialnosti padli v nemilost tistih, ki imajo nadzor nad razdeljevanjem družbenih vrednosti (pedagoških ali raziskovalnih ur ter primerljivih ugodnosti). Predvsem pa so prekarni akademski delavci izpostavili medosebne odnose z vodilnimi kot najbolj izključujočo obliko vseh odnosov. Pri opisih, ki so pogosto spominjali na mobing, so namreč ves čas izpostavljali to, da so označeni za problem. Uspešni, nekateri izmed njih izvrstni, mednarodno uveljavljeni strokovnjaki z ustreznimi habilitacijami ter pedagoškim in raziskovalnim pedigrejem – intelektualni vrh te skupnosti – so kar naenkrat postali problem! In to zato, ker so pripravljeni uresničevati svoje (utopične) ideale akademskega poslanstva, ali pa zasvojenosti, v povprečno plačanih okoljih, kjer jih vsi okoli njih obravnavajo kot notranjega sovražnika.
In ta »problem« terja tudi zelo velik davek. V naši zelo omejeni študiji smo namreč zaznali primere uspešne in neuspešne samomorilnosti, pogostost depresije in sindrom izgorelosti, pojav rakavih obolenj, pojav avtoimunskih bolezni, nenačrtovane abortuse ter kopico drugih bolezenskih zdravstvenih stanj. Pri tem pa naj dodamo, da je veliko prekarnih delavcev izpostavilo problem nezmožnosti načrtovanja družine ter negativni učinek, ki ga ima to okolje na njihovo zasebnost (partnerske zveze, družine, otroke). Seveda vseh opisanih anomalij ne moremo neposredno pripisati prekarnemu položaju teh delavcev. Smo pa ravno s konceptom socialne izključenosti popisali širok razpon hkratnega izključevanja, ki ga izkušajo ti posamezniki.
Toda na kakšen način so ti posebni, drugačni od drugih oblik prekariata, ki smo jih v zadnjem času lahko zasledili? Pravzaprav niso tako posebni. Vendarle pa je treba pri tem v isti sapi poudariti, da se v njihovem primeru izvaja »trgovina z upanjem«, ki ni nujno neposredno povezana z njihovim socialnim položajem, ampak se precej močneje navezuje na sicer vse bolj bled družbeni ugled akademske profesije. In prav tu tiči nevarnost teh zgledov. Namreč, če se prekarnost lahko prosto vzdržuje in širi na (načelno) najbolj kompetentni delovni sili v državi, potem omejitev za kršitelje in ta način škodljivega družbenega delovanja več ni. Sky's the limit.
Dr. Tomaž Deželan, izredni profesor za politologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani
