Ko je napovedan sistematični pregled, nekateri starši otroke obdržijo doma

V zgodovini slovenskega zdravstva sem že večkrat naletela na ideje, da šolarji v današnjem času ne potrebujejo sistematičnih pregledov. Zdi se, da se te ideje rojevajo znova. Morda pa se samo nadaljuje mačehovski odnos ZZZS do pediatrije in še posebno do šolske medicine, ki jo pediatri pospešeno zapuščajo. Sploh pa s floskulami o tem, da je pediatrov v Sloveniji dovolj, ministrstvo za zdravje in zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) kažeta na popolno nerazumevanje tega, kako kakovostno je za otroke poskrbljeno v Sloveniji, kako pa drugje.

Moje takšno videnje ni pogojeno z morebitnimi osebnimi slabimi izkušnjami z ZZZS. Nasprotno. Na ZZZS še vedno cenim prizadevanja zaposlenih, da bi čim bolje krmarili med ustreznim zagotavljanjem storitev javnega zdravstva in ustreznim nadzorom nad njihovim plačevanjem. Tudi prekinitev zajedanja javnega iz zasebnega podpiram. Pred dobrim desetletjem sem se kot direktorica javnega zavoda zdravstveni dom kar dobro seznanila s temi vprašanji. Že takrat sem bila soočena z vztrajnim pričakovanjem ZZZS, da bi javni zavodi pripravili košarico storitev, ki naj bi jih ZZZS plačeval kot storitve javnega zdravstva. Niso je oblikovali. So pa vsaj dosegli dogovor o predpisovanju vseh za uporabnika nujnih zdravil na zeleni recept, torej za uporabnika brezplačno (oziroma le z minimalnim doplačilom pri izbiri podobnega zdravila).

Zakaj pišem ta zapis? Ob velikem pomanjkanju primarnih pediatrov sem se odločila izvajati tudi preventivne preglede šolarjev. Za uvid v sedanjo reformo zdravstva se mi zdi ta izkušnja zelo dobrodošla. Zdaj le še bolj cenim prizadevanja nekdanjih specialistov šolske medicine iz šolskih dispanzerjev, ki so bili mesto strokovne predanosti specifičnim potrebam osnovno- in srednješolcev ter študentov. Zdaj je to delo zajeto v smernicah programa ZDAJ. Zaradi kompleksnega stanja družbe pa pri njegovem izvajanju nastajajo nove razsežnosti težav. Pediatri naj bi še naprej skrbno razvijali sodelovanje s šolami, a pediatrov ni dovolj za zagotavljanje vseh »imenovanih zdravnikov šol«. Strokovni razvoj tega področja še naprej odlično opravljajo kolegice in kolegi v Sekciji za šolsko, študentsko in adolescentno medicino, visoko kakovostno skrb za populacijo vseh otrok in mladostnikov na primarni ravni pa si zelo uspešno prizadeva dosegati Sekcija za primarno pediatrijo. Obe delujeta v Združenju za pediatrijo pri Slovenskem zdravniškem društvu, visoko strokovno podstat izobraževanjem pa zagotavljata oba univerzitetna klinična centra. Strokovnost naše primarne pediatrije je zato na visoki ravni v evropskem in svetovnem merilu. Gotovo je tudi odločilni dejavnik za eno najmanjših stopenj smrtnosti otrok, ki jo zaznavajo svetovne statistike za Slovenijo. Z vso odgovornostjo lahko zato podam uvid, da so šolski sistematični pregledi danes za otroke in mladostnike še bolj nujni kot nekoč.

Nekateri starši imajo namreč drugačen pogled. Ko je napovedan sistematični pregled, otroke preprosto obdržijo doma. Staršem in pediatrom ustvarjajo stiske številna dejstva. Na primer, kadar ob otroku z neko patologijo sedi odsotno nasmejana mamica, ki ji ličilo ne more zakriti sledov v samoti popitega alkohola, očetova zlovešče tiha drža pa izraža neomajno zahtevnost, je stiska vseh velika. Kako v taki družini odpreti vrata toplini sodelovanja, da otrok ne bo zajadral v svetove, iz katerih ni vrnitve? Ali pa pediater otroku mimogrede ob pregledu našteje nekaj škodljivosti kajenja, iz prej prijazne matere pa planejo zagotovila, kako so nadomestki tobaka praktično neškodljivi, saj … Ja, gospa, ki »vejpa«, izbere prizadetost. Ali pa starši izlijejo svoj gnev »ob vsej svinjariji, ki je v cepivih, posebej po covidu«, medtem ko pediater ve, da s cepivom proti HPV ponuja nekaj dokazano varnega in učinkovitega.

Sistematični pregled je za otroke in mladostnike pomemben dogodek. Še posebej najstniki so za spoštljiv odnos prefinjeno občutljivi. Že stisk roke v pozdrav lahko pove veliko, pogled v oči še več. Včasih zunanji videz napoti na vprašanja, ki jih pediater sicer ne bi postavil, odgovori, ki sledijo, pa postanejo za diagnostiko velik strokovni zalogaj: nesporazumi staršev po ločitvi še hujši kot prej, sum spolne zlorabe, nenaden upad učnega uspeha, otrokovo izgorevanje v prostočasnih aktivnostih ... Zaradi zaupanja in varnosti, ki ju začutijo v podobi pediatra, marsikdaj spregovorijo tudi o svojih ogrožajočih in pogosto skritih vedenjih: popivanje, kajenje, druge vrste drogiranja, pretepanje, izzivanje nevarnosti ali večurna otrplost, ko v dnevnem seštevku zaslonski čas presega sedem do osem ur že pri osnovnošolcu. Kaj pa močno pretežki in z visokim pritiskom?

Seznanjanje otrok in mladostnikov z viri pomoči mora biti prav tako del rutinske obravnave. V centrih za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Sistematični pregledi in sploh obravnava otrok morajo omogočiti, da bodo mladi ljudje na pragu življenja zmogli čim prej in čim bolje poskrbeti zase v vseh razsežnostih svojega zorenja.

Izzivov je veliko več, kot jih omenjam tu. Koliko časa naj ima na voljo pediater za odkrivanje kompleksne množice patoloških dejavnikov, koliko pa tudi za zdravstveno obravnavo odkrite patologije, je resno organizacijsko vprašanje. Nagrajevanju tega dela je ZZZS z vsakoletnimi preračunavanji centov gor in centov dol od nekdaj namenjal mizerna sredstva, zdaj pa poskuša iztisniti še več storitev iz že tako ali tako močno preobremenjenih pediatrov. Številne moje kolegice in kolegi podaljšujejo delo v neplačane nadure, zaradi katerih se nekatere medicinske sestre pritožujejo nad njihovo počasnostjo. Kakšen absurd, medtem ko starši v lastnih nerazrešenih stiskah posegajo po »boju« z očitki, grajami in zasmehovanji ali pa po »begu« s popuščanji in razvajanji otrok, brez uvida, da vzgojo ustvarjajo zgledi, pa naj se dogajajo v družini ali zunaj nje.

Zdi se mi, da se v kompleksnih bremenih stvarnosti zdravstvena pismenost staršev v Sloveniji zmanjšuje. Ne bo se popravila s tem, da se bodo naučili uporabljati program zVEM. In povečati moramo tudi zdravstveno pismenost otrok, če želimo izboljšati zdravje populacije. Pri tem ima veliko vrednost prav šolska medicina. Da bi se v sedanji eksploziji tehnologije in agresije v vsakem otroku vsemu navkljub lahko razvijal Človek.

***

Prim. Jasna Čuk Rupnik, pediatrinja.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.