Šolska reforma: papirnati tiger ali trojanski konj
Predlagani reformni ukrepi vse prepogosto postanejo del problema in ne rešitve.
Odpri galerijo
OŠ Vodmat Ljubljana FOTO: Tomi Lombar/Delo
Kot oblika »rednega servisa«, ki ga politika zagotavlja za posodabljanje javnega šolanja, besedna zveza »šolska reforma« prikliče v zavest različne reminiscence in asociacije. Za vse tiste, ki se z vzgojo in izobraževanjem ukvarjajo »profesionalno«, je kot prva v nizu zagotovo prenova javnega šolstva v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Tiste z nekoliko daljšim zgodovinskim spominom besedna zveza »šolska reforma« vrne v čas tako imenovanega usmerjenega izobraževanja. Z – vsaj za tisto obdobje – drzno prispodobo o papirnatem tigru so kritiki spodletelega »eksperimenta« samoupravnega socializma razgalili njegov osrednji ideološki konstrukt, in sicer idejo »vsestransko razvite osebnosti«.
V 21. stoletju oziroma v času »big data« so šolske oblasti – vsaj kar se »navigacijske opreme« tiče – naredile nekakšen kvantni preskok. Posodobitve in spremembe javnega šolanja se praviloma sprejemajo z upoštevanjem rezultatov mednarodnih raziskav merjenja trendov izobraževalnih dosežkov učencev. Število sodelujočih držav in obseg vloženih sredstev kot tudi medijska ter politična pozornost, namenjena rezultatom posameznih raziskav, denimo raziskavi Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj Pisa ali raziskavam Mednarodnega združenja za vrednotenje izobraževalnih dosežkov TIMSS, ICCS in tako naprej, so neizpodbiten dokaz, da so te (vsaj za njihove zagovornike) prvorazredno globalno merilo za ocenjevanje kakovosti in učinkovitosti ter pravičnosti šolskih sistemov.
Tudi zato se večina reformnih »ukrepov« ter drugih sprememb in posodobitev na področju vzgoje in izobraževanja (v veliki meri) utemeljuje prav s kvantifikacijo, ki naj bi zagotavljala nekakšno »kulturo objektivnosti«. Kakor v svoji knjigi Trust in Numbers poudarja ameriški zgodovinar znanosti Theodore Porter, je to »zaupanje v številke« (tako v znanstvenem, administrativnem kot v birokratskem registru) najbolj nežna, a kljub temu še vedno najprodornejša oblika moči v sodobnih demokracijah. Osnovni problem šolskih reform v času »big data« torej ni pomanjkanje podatkov, temveč predvsem pomanjkanje teorij. To posredno potrjuje tudi premestitev poudarka pri uporabi oziroma aplikaciji različnih idej, ki najdejo svoje mesto v »arzenalu« izobraževalnih politik.
Kljub temu pa ostaja skupni imenovalec šolskih reform – kot tudi sprememb in posodobitev na drugih področjih javnih politik, na primer v zdravstvu ali na področju obrambe – osrednji programski dokument, ki sliši na ime »bela knjiga«. Ta je temeljni strateški dokument, s katerim politika opredeli najpomembnejše probleme in izzive (kot tudi možne rešitve in način(e) njihovega reševanja) določenega vsebinskega področja. Hkrati zagotavlja tudi smer njegovega razvoja in s tem povezano vizijo. Tudi zato vsaka bela knjiga – hote ali nehote – nekako spominja na futuristični roman.
Poleg utopične vizije prihodnosti si bele knjige s futurističnim romanom delijo tudi distopične implikacije, ki praviloma sledijo z določenim časovnim zamikom. To ne nazadnje potrjujejo nekateri izmed najbolj znanih romanov tega žanra, denimo 1984 Georgea Orwella, Krasni novi svet Aldousa Huxleyja ali pa Vzpon meritokracije britanskega sociologa, aktivista in politika Michaela Younga. Prav Youngov roman je pravzaprav z veliko natančnostjo – s sicer izrazito satirično naracijo – predvidel način delovanja sodobnih družb ter vlogo in pomen šolanja kot generatorja družbene neenakosti v (post)industrijskih družbah, status elit in družbeni položaj tistih, ki so bili v okviru procesa konkuriranja za selektivne družbene položaje neuspešni, in tako naprej.
Ne preseneča torej, da se večina – vsaj na videz – progresivnih iniciativ, ki so osnovni motivacijski impulz vsake šolske reforme, v »krasnem novem svetu« neoliberalnega družbenega reda pogosto sprevrže v svoje nasprotje. Kako sicer misliti (in razumeti) fenomen vse večje neenakosti in s tem povezanega »razkoraka v priložnostih«, s katerimi se srečuje večina sistemov vzgoje in izobraževanja. Naraščajoča neenakost namreč ni rezultat porušenega ravnovesja med učinkovitostjo in enakostjo, temveč posledica (nič kaj emancipatornega) »kopernikanskega obrata« v pojmovanju izobraževalne pravičnosti. Retorika neoliberalizma je namesto pojma učinkovitosti in njegovih izpeljank v svoje besedišče namreč začela vključevati koncepte, ki so bili vse do nedavnega zunaj njegove gravitacijske orbite, denimo pravičnost, poštenost, enakost možnosti, dobrobit oziroma blaginja in tako dalje.
Ker igra v imaginariju neoliberalizma vzgoja in izobraževanje vlogo generatorja gospodarskega razvoja, izobraževalni dosežki učencev pa so indikator (ekonomske) uspešnosti družbe v prihodnosti, je vsaka šolska reforma že vnaprej obsojena na vrsto zgrešenih srečanj in zamujenih priložnosti. Instrumentalno pojmovanje šolanja kot »investicije« na eni strani ter fenomen tako imenovanega moralnega podjetništva na drugi sta namreč sestavni del neoliberalne kvadrature kroga »šolskega polja«. Tudi zato je namesto prispodobe o šolski reformi kot papirnatem tigru danes veliko primernejša prispodoba o trojanskem konju: predlagani reformni ukrepi namreč (vse prepogosto) postanejo del problema in ne rešitve.
***
Dr. Mitja Sardoč, Pedagoški inštitut, Ljubljana
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
V 21. stoletju oziroma v času »big data« so šolske oblasti – vsaj kar se »navigacijske opreme« tiče – naredile nekakšen kvantni preskok. Posodobitve in spremembe javnega šolanja se praviloma sprejemajo z upoštevanjem rezultatov mednarodnih raziskav merjenja trendov izobraževalnih dosežkov učencev. Število sodelujočih držav in obseg vloženih sredstev kot tudi medijska ter politična pozornost, namenjena rezultatom posameznih raziskav, denimo raziskavi Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj Pisa ali raziskavam Mednarodnega združenja za vrednotenje izobraževalnih dosežkov TIMSS, ICCS in tako naprej, so neizpodbiten dokaz, da so te (vsaj za njihove zagovornike) prvorazredno globalno merilo za ocenjevanje kakovosti in učinkovitosti ter pravičnosti šolskih sistemov.
Tudi zato se večina reformnih »ukrepov« ter drugih sprememb in posodobitev na področju vzgoje in izobraževanja (v veliki meri) utemeljuje prav s kvantifikacijo, ki naj bi zagotavljala nekakšno »kulturo objektivnosti«. Kakor v svoji knjigi Trust in Numbers poudarja ameriški zgodovinar znanosti Theodore Porter, je to »zaupanje v številke« (tako v znanstvenem, administrativnem kot v birokratskem registru) najbolj nežna, a kljub temu še vedno najprodornejša oblika moči v sodobnih demokracijah. Osnovni problem šolskih reform v času »big data« torej ni pomanjkanje podatkov, temveč predvsem pomanjkanje teorij. To posredno potrjuje tudi premestitev poudarka pri uporabi oziroma aplikaciji različnih idej, ki najdejo svoje mesto v »arzenalu« izobraževalnih politik.
Dr. Mitja Sardoč.
Kljub temu pa ostaja skupni imenovalec šolskih reform – kot tudi sprememb in posodobitev na drugih področjih javnih politik, na primer v zdravstvu ali na področju obrambe – osrednji programski dokument, ki sliši na ime »bela knjiga«. Ta je temeljni strateški dokument, s katerim politika opredeli najpomembnejše probleme in izzive (kot tudi možne rešitve in način(e) njihovega reševanja) določenega vsebinskega področja. Hkrati zagotavlja tudi smer njegovega razvoja in s tem povezano vizijo. Tudi zato vsaka bela knjiga – hote ali nehote – nekako spominja na futuristični roman.
Poleg utopične vizije prihodnosti si bele knjige s futurističnim romanom delijo tudi distopične implikacije, ki praviloma sledijo z določenim časovnim zamikom. To ne nazadnje potrjujejo nekateri izmed najbolj znanih romanov tega žanra, denimo 1984 Georgea Orwella, Krasni novi svet Aldousa Huxleyja ali pa Vzpon meritokracije britanskega sociologa, aktivista in politika Michaela Younga. Prav Youngov roman je pravzaprav z veliko natančnostjo – s sicer izrazito satirično naracijo – predvidel način delovanja sodobnih družb ter vlogo in pomen šolanja kot generatorja družbene neenakosti v (post)industrijskih družbah, status elit in družbeni položaj tistih, ki so bili v okviru procesa konkuriranja za selektivne družbene položaje neuspešni, in tako naprej.
Ne preseneča torej, da se večina – vsaj na videz – progresivnih iniciativ, ki so osnovni motivacijski impulz vsake šolske reforme, v »krasnem novem svetu« neoliberalnega družbenega reda pogosto sprevrže v svoje nasprotje. Kako sicer misliti (in razumeti) fenomen vse večje neenakosti in s tem povezanega »razkoraka v priložnostih«, s katerimi se srečuje večina sistemov vzgoje in izobraževanja. Naraščajoča neenakost namreč ni rezultat porušenega ravnovesja med učinkovitostjo in enakostjo, temveč posledica (nič kaj emancipatornega) »kopernikanskega obrata« v pojmovanju izobraževalne pravičnosti. Retorika neoliberalizma je namesto pojma učinkovitosti in njegovih izpeljank v svoje besedišče namreč začela vključevati koncepte, ki so bili vse do nedavnega zunaj njegove gravitacijske orbite, denimo pravičnost, poštenost, enakost možnosti, dobrobit oziroma blaginja in tako dalje.
Ker igra v imaginariju neoliberalizma vzgoja in izobraževanje vlogo generatorja gospodarskega razvoja, izobraževalni dosežki učencev pa so indikator (ekonomske) uspešnosti družbe v prihodnosti, je vsaka šolska reforma že vnaprej obsojena na vrsto zgrešenih srečanj in zamujenih priložnosti. Instrumentalno pojmovanje šolanja kot »investicije« na eni strani ter fenomen tako imenovanega moralnega podjetništva na drugi sta namreč sestavni del neoliberalne kvadrature kroga »šolskega polja«. Tudi zato je namesto prispodobe o šolski reformi kot papirnatem tigru danes veliko primernejša prispodoba o trojanskem konju: predlagani reformni ukrepi namreč (vse prepogosto) postanejo del problema in ne rešitve.
***
Dr. Mitja Sardoč, Pedagoški inštitut, Ljubljana
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
