Spet v boju za svobodo in demokracijo

Večino državljanov Evropske unije trenutno najbolj zanima, kdo bo zmagal na svetovnem prvenstvu v nogometu. Precej manj jih bo spremljalo razpravo o predsedniku evropske komisije. Vendar bo to vprašanje zelo pomembno, saj bo vplivalo na to, kako v Evropski uniji sprejemamo odločitve, poleg tega je povezano s tem, ali v Evropski uniji upoštevamo predpisana pravila igre in ali znamo vzpostaviti primeren odnos med evropskimi državami in ustanovami Evropske unije.

Volivci so na evropskih volitvah prejšnji mesec jasno izrazili svoje mnenje. Razočarani so nad delovanjem Evropske unije in zahtevajo spremembe, da bi se EU posvetila predvsem vprašanjem, ki jih res zanimajo: gospodarski rasti in novim delovnim mestom. Poleg tega bi radi, da jim EU pomaga, in ne ukazuje.

To je jasno pokazal vzpon evroskeptičnih strank, nizka volilna udeležba v večini držav in padec podpore največjim političnim skupinam v evropskem parlamentu.

Evropski voditelji se morajo zdaj vprašati: kako odgovoriti na jasno sporočilo volivcev?

V vseh evropskih državah morajo voditelji spoznati, da se morajo spremeniti. Prihodnost Evropske unije je v resni nevarnosti. EU se mora spremeniti ali pa se sprijazniti z nadaljnjim zmanjševanjem svojega vpliva.

Stališče Velike Britanije je jasno: radi bi videli uspešno Evropsko unijo. Tako bi namreč podprli svobodo, mir in demokracijo na naši celini ter spodbudili njen nadaljnji razcvet. To je zdaj najpomembnejša naloga Evropske unije, zato mora postati bolj odprta, biti pripravljena sprejemati drugačne poglede, biti bolj prilagodljiva in konkurenčna. Potrebuje tudi odločne voditelje – ljudi, ki so pripravljeni prisluhniti potrebam volivcev in se spoprijeti z izzivi, ki čakajo Evropo.

Prvi preizkus bo imenovanje naslednjega predsednika evropske komisije.

Koncept vodilnih kandidatov in tajna dogovarjanja

V skladu s sporazumi Evropske unije, potrjenimi v državnih parlamentih, so predsedniki vlad držav članic EU tisti, ki predlagajo kandidata za vodjo evropske komisije, hkrati pa morajo »upoštevati« rezultate evropskih volitev. Evropski poslanci izrazijo svoje mnenje o kandidatu na tajnih volitvah. Proces je jasen in je bil zapisan v lizbonski pogodbi po mučnih pogajanjih o uravnoteženem odnosu med državami članicami in evropskim parlamentom.

Toda nekateri evropski poslanci so si izmislili nov proces, s katerim poskušajo tako izbrati kot izvoliti kandidata. Vse najpomembnejše politične skupine so med volitvami predstavile vodilne kandidate – tako imenovane »Spitzenkandidaten« – in se tajno dogovorile o združevanju po volitvah, da bi tako podprle vodilnega kandidata stranke, ki je osvojila največ sedežev. Evropski svet nikoli ni odobril takšnega koncepta. Evropske ustanove se nikdar niso pogajale o njem. Prav tako ga niso potrdili v nobenem državnem parlamentu.

Kljub temu zagovorniki koncepta »Spitzenkandidaten« trdijo, da so ljudje na volitvah izrazili svoje mnenje in izbrali Jean-Clauda Junckerja za predsednika evropske komisije ter da bi bilo nedemokratično, če bi izvoljeni državni voditelji izbrali nekoga drugega.

Ne gre za napad na g. Junckerja, izkušenega evropskega politika, če jasno povemo, da je tako stališče nesmiselno. Večina Evropejcev se ni udeležila volitev za evropski parlament. Volilna udeležba se je zmanjšala v večini držav članic. Imena g. Junckerja ni bilo na nobeni od glasovnic. Celo v Nemčiji, kjer so najglasneje omenjali koncept tako imenovanih »Spitzenkandidaten«, je samo 15 odstotkov volivcev sploh vedelo, da je eden od kandidatov. Nekaterih držav članic Juncker sploh ni obiskal. Tisti, ki so glasovali, so izbirali svoje evropske poslance, ne pa predsednika komisije. G. Juncker ni kandidiral na nobeni glasovnici, zato ga nihče ni izvolil.

Če bi se strinjali s takšno trditvijo, bi močno škodili Evropi in spodkopali demokratičnost Evropske unije, namesto da bi jo okrepili.

Politična moč bi se z državnih vlad prenesla na evropski parlament, ne da bi se s tem strinjali volivci. Premierom ali predsednikom na oblasti bi tako preprečili, da bi sploh kdaj lahko vodili evropsko komisijo, in umetno omejili možnost izbire kandidatov, prav takrat, ko mora EU poiskati svoje najsposobnejše ljudi.

Za reforme, gospodarsko rast in delovna mesta

Evropska komisija bi se tako spolitizirala in prav na to je opozarjal Giscard d’Estaing, ko je bil pred več kot desetimi leti zavrnjen predlog o tem, da bi bili evropski poslanci tisti, ki bi izbirali predsednika komisije. Trdil je, da bi evropska komisija s tako izbranim predsednikom zelo težko »zagotavljala nepristranskost in skupno dobro Evropske unije«. Takšno stanje bi spodkopalo verodostojnost komisije, kadar bi v skladu s svojimi pooblastili uveljavljala sprejete predpise in reševala spore. Najpomembneje pa je, da bi tako omogočili prikrito kršenje pravil Evropske unije. Pravil, ki so jih potrdili državni parlamenti in so postala del mednarodnega prava. Ne glede na to, ali bi radi več neposredne demokracije v Evropi ali ne, bi se vsi morali strinjati, da je treba najprej upoštevati temeljne zakone.

Mnogi so zelo zaskrbljeni zaradi takega pristopa, ki zagovarja prikrito prisvajanje oblasti. In ne bi se smeli sprijazniti z njim, saj dobro vemo, da bi postal nevaren precedens za prihodnje dogodke.

Moramo se posvetiti iskanju najboljšega kandidata za predsednika komisije. Nekoga, ki bo uspešno izvedel reforme, spodbudil gospodarsko rast in ustvarjal delovna mesta ter se zavedal, da Evropi najbolj koristimo z delovanjem na državni ravni. Poštenega in zaupanja vrednega posrednika, ki mu bo uspelo prepričati evropske volivce, da se jim bo spet zdelo vredno sodelovati pri procesu sprejemanja odločitev v Evropi.

Velika Britanija je znana po tem, da je pripravljena odločno braniti demokracijo in se boriti za svoje državne interese. Toda tokrat se je treba boriti za evropske interese. In tri največje britanske politične stranke imajo enotno mnenje o tem vprašanju.

Evropski državni voditelji morajo zbrati dovolj poguma in braniti svoja načela, in sicer tako, da se postavijo za svoje pravice v Evropski uniji in zagotovijo uspešno evropsko prihodnost. Predlagati morajo kandidata, ki bo prepričal evropske volivce, da branimo njihove interese.

Zadnji dogodki nas spominjajo na ceno, ki so jo morali evropski narodi plačati v boju za svobodo in demokracijo. V zadnjih desetletjih smo močno napredovali, ker smo spoštovali medsebojne razlike, upoštevali pravila in potrpežljivo načrtovali našo skupno pot v evropskem duhu. V tem pomembnem trenutku za Evropo moramo zbrati dovolj moči in tako delovati tudi v prihodnje.

***

David Cameron, ministrski predsednik Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.