Sprenevedanje o pravicah invalidov
Invalidnost bolj kot o lastnostih tistih, ki se jih z njo označuje, govori o tem, kako izključevalna je do njih družba.
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen/Delo
Ob zadnjih izdihljajih tega sklica državnega zbora poslance pozivava k odločnejšemu prevzemanju odgovornosti za odpravljanje diskriminacije oseb z invalidnostmi. Izpostavljava predloga zakona o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij (ZDSMA) in zakona o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI). Njune rešitve te odgovornosti ne prevzemajo dovolj. Država se skuša celo izogniti izpolnitvi najvišjega standarda prava človekovih pravic.
Opozorila o diskriminaciji
Streznitve ni bilo niti po nedavnem pregledu odbora Združenih narodov za pravice oseb z invalidnostmi, ki nadzira izvajanje konvencije OZN o pravicah invalidov. Ta opozarja na številne sistemske, uzakonjene diskriminacije in opuščanje jasne opredelitve standardov dostopnosti javnih in zasebnih dobrin in storitev.
Tudi opozoril o pomanjkljivostih predlaganih zakonov vlada in državni zbor nista vzela resno. Na področju nediskriminacije in človekovih pravic vlada globoka inercija, zaznamovana z miselnimi pridržki. Ti izhajajo iz preživelih paradigem razumevanja invalidnosti ter udinjanja posebnim, zlasti ekonomskim interesom nekaterih družbenih skupin.
Izključenost ljudi z različnimi invalidnostmi ni naravna posledica zdravstvenih, duševnih ali telesnih oviranosti. Je zlasti posledica kolektivne nezmožnosti ljudi, družbe in države, da zares sprejmejo in pošteno obravnavajo vsakogar kot osebo z enako vrednostjo in z enakim prirojenim dostojanstvom. Invalidnost zato bolj kot o lastnostih tistih, ki se jih z njo označuje, govori o tem, kako izključevalna je do njih družba. Ta spoznanja najgloblje zaznamujejo na človekovih pravicah utemeljen koncept razumevanja invalidnosti, ki zavrača zgolj medicinske, socialnovarstvene in humanitarne pristope k obravnavi oseb z invalidnostmi.
V nasprotju s pravom človekovih pravic
Slovenija se je z ustavo, ratifikacijo mednarodnih konvencij in zakonodajo o izenačevanju možnosti invalidov zavezala k spoštovanju najvišjih standardov človekovih pravic na tem področju. A obveznosti ne izvaja resno. S predlogi, kakršen je ZDSMA, jih celo razvrednoti.
Vlada je pravne argumente ob predlogu ZDSMA zavrnila z ekonomskimi. Predlog sledi najnižjemu skupnemu imenovalcu držav članic EU. Sledi goli črki, ne pa duhu in namenu evropske direktive o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij organov javnega sektorja. Ta prepoveduje regresijo in spodbuja prevzemanje strožjih obveznosti.
Nesprejemljivo je, da se ob pripravi zakona ni upoštevalo standardov o dostopnosti in nediskriminaciji iz konvencije in že veljavne zakonodaje o izenačevanju možnosti invalidov in varstvu pred diskriminacijo. Ti od vseh javnih in zasebnih ponudnikov digitalnih storitev terjajo več kot ZDSMA. Pogoji za izjeme od polne dostopnosti morajo zadostiti strogemu testu sorazmernosti tako pri presoji posredne diskriminacije kot upravičenosti odkloniti razumne prilagoditve.
Nerazumljivo, celo protiustavno je, da ZDSMA ustvarja veliko negotovost in videz, da naj bi imeli nekateri zavezanci, kot so vrtci, osnovne šole ali javna RTV, večje odpustke.
Brez polne splošne dostopnosti ali vsaj zagotavljanja razumnih prilagoditev se nujno dogaja diskriminacija oseb z invalidnostmi. Po zakonu o izenačevanju možnosti invalidov je že pretekel skrajni prehodni rok za polno dostopnost zasebnih tržnih dobrin in storitev, vzgojno-izobraževalnega sistema. Regresija ni dopustna. Pri javnih, denimo RTV-storitvah, obveznosti ne smejo biti milejše kot pri zasebnih.
Kaj pa ZSVI
Bolj kot to, kar v ZSVI je, bode v oči tisto, česar v njem ni. ZSVI daje družbene »pomoči« osebam z invalidnostmi. To posebno socialno varstvo je zapovedano z ustavo. A le ob spoštovanju vseh drugih človekovih pravic, ki morajo biti zagotovljene v enaki meri. Nesprejemljivo je, da se država primarno ne znebi lastne diskriminatorne zakonodaje in se ne ukvarja z množico strukturnih diskriminacij zaradi invalidnosti v vsakdanjem življenju.
Kaj pomeni »pravica izbire«, če se v najnovejši zakonodaji hkrati vztraja pri neustavnih sistemih različnih oblik pravnih nesposobnosti (invalid = neveljaven) in nadomeščanju volje s skrbnikovo, pri diskvalifikacijah pri političnem odločanju, možnosti sklenitve zakonske zveze, če se trpi nezadostno prilagojen sistem vzgoje in izobraževanja, segregacija na področju dela, če ob polnih ustih dezinstitucionalizacije ni niti dovolj dostopnih najemnih stanovanj? Malo ali komaj kaj, le bedno uteho životarjenja v odvisnosti od »socialnosti« drugih. Kakšno vključevanje je to, če ministrica, pristojna za invalide, nezakonito že več kot šest let ne sprejme pravilnika o minimalnih standardih dostopnosti na trgu zasebnih dobrin in storitev? »Razume« le jadikovanje o prevelikih bremenih?
V službi lobijev in institucionalnih posrednikov
Država, ki z levo roko sistemsko grobo izključuje ali miži ob množičnem izključevanju, ki ga izvajajo drugi, z desno sprejema politike pomoči, od katerih imajo največje koristi institucionalni posredniki. Uporabniki dobijo le drobtinice.
Ideja, da bomo namesto sebe raje »prilagodili« osebe z invalidnostmi (z usposabljanji, tehničnimi pripomočki, pomočmi, subvencioniranjem cene njihovega dela itd.) ali sprejeli kompenzacijske ukrepe za izravnavo krivic (nadomestila), je bolna. Je simptom rakave bolezni diskriminacije, ujetosti v preživele koncepte socialnega varstva, lažne dobrodelnosti in »socialnih« politik. Odločevalci začarani krog mirno opazujejo in celo vzdržujejo, hkrati pa še razpredajo o spoštovanju človekovih pravic!?
***
Dušan Caf, Forum za digitalno družbo
Boštjan Vernik Šetinc, Društvo za osveščanje in varstvo - center antidiskriminacije
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Opozorila o diskriminaciji
Streznitve ni bilo niti po nedavnem pregledu odbora Združenih narodov za pravice oseb z invalidnostmi, ki nadzira izvajanje konvencije OZN o pravicah invalidov. Ta opozarja na številne sistemske, uzakonjene diskriminacije in opuščanje jasne opredelitve standardov dostopnosti javnih in zasebnih dobrin in storitev.
Tudi opozoril o pomanjkljivostih predlaganih zakonov vlada in državni zbor nista vzela resno. Na področju nediskriminacije in človekovih pravic vlada globoka inercija, zaznamovana z miselnimi pridržki. Ti izhajajo iz preživelih paradigem razumevanja invalidnosti ter udinjanja posebnim, zlasti ekonomskim interesom nekaterih družbenih skupin.
Izključenost ljudi z različnimi invalidnostmi ni naravna posledica zdravstvenih, duševnih ali telesnih oviranosti. Je zlasti posledica kolektivne nezmožnosti ljudi, družbe in države, da zares sprejmejo in pošteno obravnavajo vsakogar kot osebo z enako vrednostjo in z enakim prirojenim dostojanstvom. Invalidnost zato bolj kot o lastnostih tistih, ki se jih z njo označuje, govori o tem, kako izključevalna je do njih družba. Ta spoznanja najgloblje zaznamujejo na človekovih pravicah utemeljen koncept razumevanja invalidnosti, ki zavrača zgolj medicinske, socialnovarstvene in humanitarne pristope k obravnavi oseb z invalidnostmi.
V nasprotju s pravom človekovih pravic
Slovenija se je z ustavo, ratifikacijo mednarodnih konvencij in zakonodajo o izenačevanju možnosti invalidov zavezala k spoštovanju najvišjih standardov človekovih pravic na tem področju. A obveznosti ne izvaja resno. S predlogi, kakršen je ZDSMA, jih celo razvrednoti.
Vlada je pravne argumente ob predlogu ZDSMA zavrnila z ekonomskimi. Predlog sledi najnižjemu skupnemu imenovalcu držav članic EU. Sledi goli črki, ne pa duhu in namenu evropske direktive o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij organov javnega sektorja. Ta prepoveduje regresijo in spodbuja prevzemanje strožjih obveznosti.
Nesprejemljivo je, da se ob pripravi zakona ni upoštevalo standardov o dostopnosti in nediskriminaciji iz konvencije in že veljavne zakonodaje o izenačevanju možnosti invalidov in varstvu pred diskriminacijo. Ti od vseh javnih in zasebnih ponudnikov digitalnih storitev terjajo več kot ZDSMA. Pogoji za izjeme od polne dostopnosti morajo zadostiti strogemu testu sorazmernosti tako pri presoji posredne diskriminacije kot upravičenosti odkloniti razumne prilagoditve.
Nerazumljivo, celo protiustavno je, da ZDSMA ustvarja veliko negotovost in videz, da naj bi imeli nekateri zavezanci, kot so vrtci, osnovne šole ali javna RTV, večje odpustke.
Brez polne splošne dostopnosti ali vsaj zagotavljanja razumnih prilagoditev se nujno dogaja diskriminacija oseb z invalidnostmi. Po zakonu o izenačevanju možnosti invalidov je že pretekel skrajni prehodni rok za polno dostopnost zasebnih tržnih dobrin in storitev, vzgojno-izobraževalnega sistema. Regresija ni dopustna. Pri javnih, denimo RTV-storitvah, obveznosti ne smejo biti milejše kot pri zasebnih.
Kaj pa ZSVI
Bolj kot to, kar v ZSVI je, bode v oči tisto, česar v njem ni. ZSVI daje družbene »pomoči« osebam z invalidnostmi. To posebno socialno varstvo je zapovedano z ustavo. A le ob spoštovanju vseh drugih človekovih pravic, ki morajo biti zagotovljene v enaki meri. Nesprejemljivo je, da se država primarno ne znebi lastne diskriminatorne zakonodaje in se ne ukvarja z množico strukturnih diskriminacij zaradi invalidnosti v vsakdanjem življenju.
Kaj pomeni »pravica izbire«, če se v najnovejši zakonodaji hkrati vztraja pri neustavnih sistemih različnih oblik pravnih nesposobnosti (invalid = neveljaven) in nadomeščanju volje s skrbnikovo, pri diskvalifikacijah pri političnem odločanju, možnosti sklenitve zakonske zveze, če se trpi nezadostno prilagojen sistem vzgoje in izobraževanja, segregacija na področju dela, če ob polnih ustih dezinstitucionalizacije ni niti dovolj dostopnih najemnih stanovanj? Malo ali komaj kaj, le bedno uteho životarjenja v odvisnosti od »socialnosti« drugih. Kakšno vključevanje je to, če ministrica, pristojna za invalide, nezakonito že več kot šest let ne sprejme pravilnika o minimalnih standardih dostopnosti na trgu zasebnih dobrin in storitev? »Razume« le jadikovanje o prevelikih bremenih?
V službi lobijev in institucionalnih posrednikov
Država, ki z levo roko sistemsko grobo izključuje ali miži ob množičnem izključevanju, ki ga izvajajo drugi, z desno sprejema politike pomoči, od katerih imajo največje koristi institucionalni posredniki. Uporabniki dobijo le drobtinice.
Ideja, da bomo namesto sebe raje »prilagodili« osebe z invalidnostmi (z usposabljanji, tehničnimi pripomočki, pomočmi, subvencioniranjem cene njihovega dela itd.) ali sprejeli kompenzacijske ukrepe za izravnavo krivic (nadomestila), je bolna. Je simptom rakave bolezni diskriminacije, ujetosti v preživele koncepte socialnega varstva, lažne dobrodelnosti in »socialnih« politik. Odločevalci začarani krog mirno opazujejo in celo vzdržujejo, hkrati pa še razpredajo o spoštovanju človekovih pravic!?
***
Dušan Caf, Forum za digitalno družbo
Boštjan Vernik Šetinc, Društvo za osveščanje in varstvo - center antidiskriminacije
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
FOTO: Jure Eržen/Delo
