Stanje kolektivnega zimskega spanja

Naučili so nas in prisilili molčati ter tako sabotirati sebe in druge.

Objavljeno
22. december 2016 23.18
Marjan Koršič
Marjan Koršič

»Lepo je v naši domovini biti mlad, v deželi, kjer ljudje so si kot brat in brat,« smo prepevali mladi, polni upanja in verovanja v svetlo prihodnost. To so nam omogočali babice in dedki, starši in učitelji, ki so odraščali v nekem drugem času in bili v različnih okoliščinah pogosto deležni poduka o moralnih vrlinah. Spoštovanje božjih zapovedi, spoštovanje starejših, spoznanje, da se tudi počasi pride daleč, je bilo zanje nekaj vsakdanjega. Za mnoge težki časi so jih primorali v morda počasno zorenje in napredovanje, pomembno pa je bilo le, da se v tem napredovanju k cilju ne bi ustavili. Jasno je bilo, da je skoraj vsakdo imel svoje želje, kaj bi počel in od česa bi živel. Komur so se te sanje uresničile, mu v resnici nikoli ni bilo težko delati. A časi so se spreminjali. Pravzaprav ne časi sami. Človek jih je. Vrline so začele izgubljati veljavo, morala posameznikov je izgubljala globok pomen. Etika je postajala vedno bolj nedoločena postavka iz preteklosti, trenutni sebični koristi posameznika prilagodljiva spremenljivka.

Strašljiva hitrost

O morali in etiki, o poštenju, o tem, kaj je lepo in prav, kaj ni prav – a ni nezakonito, je možno na dolgo razpravljati. Pogledi na to so različni predvsem iz ozko osebnega vidika, kako to nekomu individualno ustreza. »Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi,« pravi latinski pregovor. Hitrost tega spreminjanja pa je tako strašljiva, da se bližajo že kar usodne spremembe. Vzrok temu je bližajoča se meja naglega gospodarskega razvoja in rasti, na posledice katerih nismo pripravljeni. Pričakujemo lahko neke vrste novo globalno družbo in civilizacijo, ki je še ne znamo predvideti. Temeljno vprašanje za preživetje potrebne prilagoditve je, kaj nedotakljivega – dobesedno svetega – se ne sme spremeniti. Nedvoumno bo za preživetje treba v to novo civilizacijo prenesti nekaj, kar spada v etiko. Globok pomen etičnosti je nedvomno dobrota – ne delati slabega, biti pravičen in spoštovati mnenja in samoodločbo drugih, spoštovati dostojanstvo človeškega bitja, skratka, delati dobro iz lastnega zadovoljstva, in ne zato, ker meniš, da je obvezno. Pesnik Gregorčič bi rekel: »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!«

V človekovem genomu

Ti aksiomi etike so se v preteklosti uveljavljali na med seboj tisoče kilometrov oddaljenih območjih našega planeta v večstoletnem časovnem zamiku v civilizacijah tako krščanske, hinduistične kakor budistične in drugih veroizpovedi. Mirno lahko trdimo, da so kot samoniklo avtohtoni vgrajeni že v človekov genom. Ta vrhovna vedenjska vodila so spoštovanja vredne razmere za preživetje, saj izključujejo izkušnjo civilizacij starega veka, ko se je preživetje omogočalo po sistemu oko za oko in zob za zob. Etiko lahko tako razumemo kot filozofijo o morali v kontekstu družbe in pravil, naše okolice in časa, v katerem živimo. Razpravljati o etiki je mnogo lažje kakor o morali, kjer so merila mnogo bolj nedvoumna, istoznačna. Pri morali gre zgolj za ločevanje med prav in narobe. Nečesa vmes ni. Morala ne pozna sivin. Moralo nosimo v sebi, ne le s seboj. Je del naše esence in je ni mogoče situacijsko prilagajati, popuščati v škodo komu drugemu. Ta lepota obravnavanega duhovnega cveta sedanjosti je bila v nas neumrljivo zasejana v že omenjeni preteklosti.

Morala in etika sta silno prepleteni, pa vendar pogosto zelo nasprotni, saj so pogosto nemoralna dejanja po veljavni zakonodaji lahko etično sprejemljiva. Moralen je nekdo, ki je sočuten, dobrohoten in dobrosrčen. Moralne vrednote nosi v sebi že otrok, saj so mu sposobnosti sočutnega vživljanja v sočloveka in skrb zanj v obliki empatije vrojene z zelo veliko zmožnostjo dograjevanja. Silno pomembno je podpiranje in spodbujanje teh vrednot otroku že v prvih dveh letih njegove starosti, sicer se lahko razvije v nesrečnega moralnega invalida. Ta elementarna naklonjenost k dobremu lahko v ugodnem okolju vzcveti v krepostno odraslo osebo in pomaga barvati sanje omahljivih ljudi, ki so lahko hiter plen tudi med nami preštevilnih prevarantov.

Zastrašujoče posledice

Etika in morala se stalno prepletata. Morala skrbi, da se obnašanje, recimo, še dovoljene etičnosti ne podaljša preveč v smer nedovoljenega. Etika in etičnost sta pod izjemno močnim vplivom okolice, kar lahko ponazorimo z vsakdanjo situacijo: določeno družbo ljudi visokih moralnih standardov silno zmoti drugače misleči prišlek in sproži nesprejemljivo zgražanje. Povsem drugačno reakcijo pa povzroči nekdo med do tedaj enako mislečimi in mu z malverzacijami uspe preskočiti v višjo kategorijo kapitalnega imetja ter tako za seboj potegne še koga. Pomembnost spoštovanja človekovih pravic in človeškega dostojanstva je poudarjena v deklaraciji o človekovih pravicah. Ta dokument, ki ga je sprejela generalna skupščina OZN, je obvezujoč za vse. Vsak odklon od sprejetega bi moral biti pravno sankcioniran. Tistih, ki to kršijo, pa kar mrgoli. Posledice so zastrašujoče, v glavnem nepopravljive. Množice po krivici prizadetih so v svojih prizadevanjih po rehabilitaciji njihovega trpljenja nemočne. Neverjetna naglica ekonomskega in gospodarskega razvoja prinaša veliko sprememb družbene ureditve. Sprememb na slabše je vsak dan več, ukrepi za odpravljanje teh anomalij pa so počasni. Ko so končno sprejeti, pa že več ne dosežejo prvotnega namena, ker so negativnosti medtem že spet ušle predaleč. Tako civilizacija caplja na mestu in socialna urejenost v smislu dobrega za družbo in posameznika hiti v objem vedno večjega števila nezadovoljnih državljanov in velikih socialnih izgredov. Namesto da bi se oblasti več ukvarjale z vzroki teh težav, izgubljajo energijo z gašenjem posledic in tako neuspešno še dodatno izgubljajo verodostojnost med tistimi, za katere bi morale skrbeti. Paradoks je tudi v tem, da je bila institucija »država« nekoč ustanovljena zato, da bi ščitila in skrbela za svoje državljane – tudi in predvsem slabotne in nemočne –, pri nas pa je v skoraj vseh pogledih sama tako slabotna, da jo kot tako morajo vzdrževati državljani. In to v največjem obsegu tisti, ki so pomoči skoraj najbolj potrebni in ki so bili v svoj težak položaj pahnjeni po krivici.

Odvetniki, zdravniki ...

In danes? Kaj more oslabljena in slabokrvno nemočna država v boju proti grabežljivcem, ki so obdani s četico najboljših in najdražjih odvetnikov? Ali ti skrbijo za pravičnost in resnico ali pa jim ob obveznostih do strank zmanjka čuta za moralo? So imeli morda smolo, da so silno redke izjeme, ki jih je empatija obšla? Po skrbno postavljenih vertikalah odvetnik-tožilec-sodnik prepogosto argument moči premaga moč argumenta. Zato je vedno več ljudi, ki imajo radi svojo domovino, izgubljajo pa vero v svojo državo.

Med pomembne deležnike in sokrivce neetičnega ustvarjanja slabega družbenega okolja sodijo tudi nekateri zdravniki. Za dober honorar pišejo naročena lažniva zdravniška poročila za moralne invalide in dobesedno kriminalce, ki ropajo denar. In to davkoplačevalski denar, ki je nujno potreben za omogočanje zdravstvene službe, za izobraževanje, znanost, policijo, vojsko … Tako se ti nepridipravi izogibajo kazenskim pregonom in so zgled posnemovalcem, češ, saj se ti nič ne more zgoditi.

Ne moremo se izogniti prepričanju, da je sedanja družba zašla. Oblastniki delujejo le z argumentom moči namesto z močjo argumenta, kar služi le njihovim osebnim koristim. Budno skrbijo, da bi zakonodaja ostala nedodelana in tako še naprej omogočala varno ribarjenje v kalnem.

Žretje iz skupnega korita

Kako se lahko to sploh zgodi? Kaj omogoča tako velike nepravilnosti, ki so vzrok preštevilnim težavam, tragedijam? Velika večina dobrih, delovnih in poštenih ljudi se trudi in ustvarja, rezultate svojega dela potrebuje za lastno preživetje in jih z drugimi tudi združuje v skupno dobro. Tako nastaja plemenit proizvod, ki pa ga peščica izmečkov naše družbe – ponavadi »močnih pomembnežev« – spremeni v gnojnico. Ti ostanejo neprizadeti, drugi poštenjaki pa vsakič bolj prikrajšani. Obnašajo se kot genetski predniki, ki iz skupnega korita žrejo hrano, namenjeno vsem, tisto, ki je morda ostala, pa pobruhajo, korito prevrnejo in se nato nanj še ponečedijo.

Ti izrodki človeške rase si ne zaslužijo, da bi bili pokopani znotraj obzidja pokopališča, hrano pa bi si morali zaslužiti od vstopnic v opuščenem delu zavetišča za najdene živali. Tam naj bi jih obiskovali mladi, da bi videli, kaj bo z njimi, če bodo šli po isti življenjski poti. Omenjeni »močni pomembneži« dokaj varno uspevajo v svojem moralno bednem delovanju, saj jim to omogočajo mreže enako mislečih in v slabem sodelujočih ljudi, ki veliko vedo drug o drugem in so zato prisiljeni molčati, da se ne bi kaj izvedelo o njihovih neprimernih delovanjih. Prej ali slej po njihovih negativnostih prepoznani postanejo spremenjeni in zagrenjeni, ostanejo končno gluhi in slepi za vse, kar bi jih lahko ob teh njihovih »dosežkih« veselilo. Trpijo sami, sramujejo se jih njihovi starši, otroci.

Če se vrnemo k empatiji, morali, etiki, ne moremo nadaljevati brez končnega cilja razvijanja čutnosti lepega, dobrega, polnega. Nečesa, k čemur stremimo, to je h kreposti. Pred več kot 2500 leti je v času rimskega imperija veljalo, da je kreposten tisti, ki je previden, pravičen, zmožen samoobvladovanja in pogumen. Zaradi upadanja spoštovanja teh vrednot pa je rimski imperij padel, naša sedanja civilizacija pa je iz istega vzroka močno ogrožena. Že predolgo živimo v nekem stanju kolektivnega zimskega spanja, kakor da bi bili hipnotizirani. Naučili so nas in prisilili molčati ter tako sabotirati sebe in druge. Postali smo nekakšen lahek plen, predmet manipulacij.

Zbuditi se moramo iz te otopelosti, saj nam je narava podelila možnost kreativnega mišljenja. Ponovno bi morali postati krmarji svojega življenja. Zato moramo biti budni, sicer bosta nad nami res prevladali ustrahovanje in nasilje. Krepostni, ki opozarjajo na nepravilnosti, so moteči, nezaželeni, tarče lažnivih diskreditacij in jih zato poskušajo sčasoma bolj ali manj osamiti. Da bi nas potegnili iz slabega, bi potrebovali ljudi, ki so v idejah za dosego ciljev dovolj modri, dovolj močni, da to izpeljejo in nam polepšajo bivanje tukaj, v lastni domovini in tudi državi.

Kljub vsemu slabem pa nam je še vedno lepo. Tega sem vesel, še posebno pa tega, da se je v političnem gledališču – morda zgolj leporečno in všečno, a vendarle – pojavilo sporočilo o potrebni morali, etiki in vrednotah, ki morda vsaj delno lahko daje upanje, da ni še vse zamujeno in izgubljeno.

In upanje umre zadnje.

 

 

Marjan Koršič,

predstojnik kliničnega oddelka 
za nevrokirurgijo na UKC Ljubljana v pokoju

 

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.