Stanovanjska politika v navidezni resničnosti

Po treh mesecih sem se vrnil iz ameriške Arizone. Kot vsako leto. Lani sem tam v živo spremljal ameriške predsedniške volitve. Demokratska stranka in njena predsedniška kandidatka Kamala Harris so doživeli pravi volilni Titanic. Še zdaj se niso pobrali. Kamala Harris je letos poleti izdala knjigo z naslovom 107 Days.

Takoj po izidu sem jo še v Sedoni tudi prebral. V njej opisuje 107 dni svoje kandidature za ameriško predsednico. Za profesionalne politične analitike pravi učbenik predvolilnega dogajanja, strankarskih odnosov in strategij volilnih štabov. V tej knjigi vidim tudi njen poziv, da se ameriški demokrati vrnejo k ljudem in oblikujejo novo politiko po njihovi meri.

Verjetno jo je inspiriral tudi Zohran Mamdani, do včeraj neznani demokratski kandidat za župana mesta New York. To je najgosteje naseljeno mesto v ZDA in tu je tudi ikonični Kip svobode. Ameriški demokrati namreč svojim vladajočim političnim nasprotnikom očitajo uvajanje diktature. Po drugi strani pa so na Manhattnu morda najdražje nepremičnine na svetu. Največ volivcev tega mesta je te dni pripravilo eno največjih ameriških volilnih presenečenj.

Glasovali so, da bo novi župan mesta New York demokrat Zohran Mamdani. Mladi politik, pred 34 leti rojen v Kampali v Ugandi, se je s sedmimi leti skupaj s starši preselil v New York in leta 2018 postal ameriški državljan. Demokrati bi z njim dobili dobrega kandidata za prihodnje ameriške predsedniške volitve, a kaj, ko ni rojen v ZDA. Morda pa ravno zato kandidature Zohrna Mamdanija za župana mesta New York vrhovi Demokratske stranke niso podprli – vendar je kljub temu junija letos s kar 56,4 odstotka osvojil strankino nominacijo za župana.

Že Kamala Harris je v predsedniškem volilnem programu napovedovala gradnjo novih cenovno dostopnejših stanovanj, za kar naj bi namenili tri milijone. Zohran Mamdani pa je šel še dlje. Njegov volilni program za mesto New York je pisan na kožo srednjemu razredu, saj obljublja tudi brezplačni mestni javni prevoz, javne vrtce za predšolske otroke, ustanovitev konkurenčnih javnih diskontnih trgovin z živili, zvišanje minimalne plače s 16 dolarjev na zavidljivih 30 dolarjev za uro.

Napovedal je tudi omejitev stanovanjskih najemnin in gradnjo kar 200.000 mestnih cenovno dostopnih stanovanj. Denar za vse to naj bi mesto dobilo predvsem z večjim obdavčenjem korporacij in bogatih, ki so že napovedali selitev v druge davčno prijaznejše ameriške države, na Florido ali v Teksas.

Zohran Mamdani pravi, da je bil izvoljen za župana mesta New York kot demokratični socialist. Ameriški predsednik Donald Trump pa ga je razglasil za komunista in že zagrozil z odvzemom sedemmilijardne dolarske zvezne subvencije mestu New York.

Takšna je volilna politična tekma v ZDA, kjer imata domovinsko pravico demokracija in kapital. Težko je dobiti mandat volivcev, lahko pa ga je izgubiti. Slovenski volivci v nasprotju z ameriškimi ne pozabljajo.

V Sloveniji manjka politik tipa Zohran Mamdani. Namreč, predvolilne obljube o gradnji 30.000 javnih najemnih stanovanj in s tem obljube o visoki dostopnosti stanovanj predvsem za mlade družine se topijo še hitreje kot obljube o solidarni prihodnosti. Zdaj, po skoraj štirih letih vladanja koalicije Gibanja Svoboda, SD, in Levice, imamo v novi slovenski državi zgodovinsko najdražja stanovanja, zgodovinsko najvišje državne in tržne stanovanjske najemnine ter zgodovinsko neznosno nedostopnost bivanja.

Podivjane cene stavbnih zemljišč zmorejo plačati le še investitorji v večstanovanjske stavbe, ki potem lahko vgradijo te visoke stroške v vse višje cene stanovanj. Mlade družine pa nimajo nobene možnosti, da bi si zgradile lastni dom, kot tudi ne, da bi si kupile stanovanje po dubajskih cenah. Saj niso kot družina Schellenburg. Zato so prisiljene najemati stanovanja in plačevati oderuško visoke tržne najemnine.

To je prava patološka stanovanjska brezizhodnost predvsem za mlade. Vladna stanovanjska politika pa očitno živi v vzporednem svetu, v svoji navidezni resničnosti. Kot največji dosežek stanovanjske politike razglaša zagotovitev milijarde evrov za gradnjo javnih najemnih stanovanj v prihodnjih desetih proračunskih letih.

Zakaj pa ne bi vladajoči kot še večji zgodovinski dosežek razglašali kar dve milijardi javnih stanovanjskih evrov v prihodnjih 20 letih ali celo tri milijarde evrov v prihodnjih 30 letih? Na ta način hitro ugotovimo, da je takšno zatrjevanje bodočega negotovega dejstva pravi politični absurd. Tudi zato, ker so volivci dali mandat vladajočim samo za štiri leta. Do naslednjih volitev.

Takrat bodo volivci ob zelo osebnem pogledu na uresničevanje preteklih predvolilnih obljub in zavez tudi odločali o ponujenih volilnih političnih programih za nov štiriletni mandat. Zagotavljanje proračunskega denarja za gradnjo javnih najemnih stanovanj na zalogo tudi ni skladno s proračunskimi pravili oziroma načeli. A to skladnost bo ugotavljalo računsko sodišče.

Vladajoči zatrjujejo, da bodo na volitvah pomembni samo rezultati. Zanimiv bo njihov odgovor na vprašanje, koliko ključev javnih najemnih stanovanj je vladajoča koalicija razdelila mladim družinam iz predvolilno obljubljene gradnje več desettisoč javnih najemnih stanovanj. V uresničenih številkah bo to daleč premalo.

Država ni zagotovila dostopnosti bivališč za mlade družine. Država ni zagotovila varnosti državljankam in državljanom na jugovzhodu Slovenije. Ne, nismo vsi skupaj zavozili. Zavozili so dobro plačani politiki, ki neučinkovito upravljajo (de)politiziran državni aparat. Vedo, kaj jim je storiti, saj so prisegli, da bodo ravnali po svoji vesti. Naj ne dvomijo, volivke in volivci bomo na marčnih državnozborskih volitvah ravnali po svoji vesti.

Ko tudi v tedniku Mladina, kljub njihovemu pogostemu malikovanju vladne stanovanjske politike, sam odgovorni urednik Grega Repovž v svojem uvodniku napiše spoznanje in priznanje, da je rast cen stanovanj grozljiva, da so mladi v totalni stiski, potem je hudo. Zelo hudo.

***

Edvard Oven, poslovnež, nekdanji direktor Stanovanjskega sklada RS in politik. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.