Tiskane izdaje
Konec oktobra smo praznovali svetovni dan verske svobode, ki nas opominja, da svoboda veroizpovedi ali prepričanja ni samoumevna, v mednarodnem merilu pa se vse prej kot uspešno uveljavlja. Razvoj gre celo v nasprotno smer. Ta bistvena, univerzalna človeška vrednota je zdaj v večini svetovnih držav in ozemelj, kjer živi 74 odstotkov celotnega prebivalstva, zelo omejena ali ogrožena (poročilo Pew Study Center Report, 2013).
Svoboda veroizpovedi
Ta dan nas opominja tudi na trdo, dolgo in pogosto krvavo pot iz tlačanstva, globokih družbenih delitev, sektaškega sovraštva in nasilnega zatiranja v svobodne, pluralne in strpne družbe, ki spoštujejo pravno državo, človekove pravice in temeljne univerzalne vrednote. Nihče ni popoln zgled na tem področju, vendar se učimo iz svojih napak. Mnogi narodi, skupnosti, voditelji držav in vlad v Evropi, Aziji, Afriki, Amerikah, Avstraliji in Oceaniji se spopadajo s težavami, ko se zavzemajo za izboljšanje kakovosti demokracije ter večjo uveljavitev teh načel in vrednot. Številni diktatorji, avtokratski režimi in nasilne skupine pa si prizadevajo v nasprotni smeri: za brezpravno državo namesto vladavine prava, za nadvlado namesto služenja ljudem.
Čeprav lahko za več kot 84 odstotkov ljudi na svetu rečemo, da pripadajo eni od veroizpovedi (isti vir), se svoboda veroizpovedi ali prepričanja ne nanaša le nanje. Zadeva vse, tudi ateiste in agnostike – vsakega posameznika. Pravica do svobode misli, vesti, vere ali prepričanja je povezana s svobodo izražanja, zbiranja in drugimi pomembnimi državljanskimi in političnimi pravicami. Gre za preizkusni kamen vseh človekovih pravic. Kajti kjer ni verske svobode, niti o drugih državljanskih svoboščinah ne moremo govoriti. Brez svobode veroizpovedi ali prepričanja si ni mogoče zamisliti kulture človekovega dostojanstva.
V moji domovini Slovaški, nekdanji Češkoslovaški, je boj za odpravo totalitarnega komunističnega režima dosegel vrh leta 1988 po miroljubnih demonstracijah na velikonočni petek v središču Bratislave, ko je državljane, ki so zahtevali verske in državljanske pravice, surovo napadla policija. Od takrat »žametne revolucije« in vseh političnih sprememb, ki so sledile leta 1989, ni bilo več mogoče zaustaviti.
Od genocida Armencev se je zgodilo veliko grozot
Svoboda ni brez namena in ne more preživeti brez deljene odgovornosti. Zato so po mojem mnenju zahteve za več verske svobode posredno povezane z dejavnim prizadevanjem verskih voditeljev in skupnosti za mir, pravico, človeško sožitje in solidarnost. To je v 21. stoletju zelo pomembno.
Od sistematičnega iztrebljanja poldrugega milijona Armencev v letih 1915–1916, kar je bil prvi prepoznani genocid v 20. stoletju, je človeštvo doživelo še številne podobne grozote na verski, rasni, nacionalni ali etnični podlagi v različnih delih sveta – o tem pričajo nacistična in sovjetska koncentracijska taborišča, gulagi in množična grobišča, v Kambodži, Ruandi, Bosni ... Človeštvo se je že ničkolikokrat izneverilo zaobljubi »nikdar več« s sojenja v Nürnbergu leta 1946. Vse prepogosto pozabljamo na zavezo, da bomo preprečili genocid ali nečloveško ravnanje. To pomeni, da nam ni mar za ljudi v stiski, ki so preganjani zaradi veroizpovedi, prepričanja, rase, etnične pripadnosti – zaradi prvin, ki tvorijo njihovo identiteto.
Sedanje sistematično ubijanje, mučenje, zasužnjevanje, ugrabljanje, posiljevanje in preganjanje verskih in etničnih manjšin na območjih, kjer ima nadzor IS, spada v isto vrsto najhujših kaznivih dejanj – genocid. Takšno stališče so odločno zavzeli parlamentarni organi Sveta Evrope, EU, ZDA, Združenega kraljestva in Avstralije ter druge institucije in organizacije. Zato se postavlja času zelo primerno in skrb vzbujajoče vprašanje: se bo stoletje genocidov končalo ali se bo nadaljevalo? Katera skupina in ozemlje bosta naslednja, po kristjanih, jazidih, šiitskih muslimanih in nekaterih drugih skupnostih v Iraku in Siriji? Odgovor je zelo pomemben, odločilna pa je naša zavezanost. Skupaj s številnimi somišljeniki sem prepričan, da je lahko to stoletje boljše. Boljše, bolj človeško stoletje je naša moralna dolžnost!
Nehati preganjati nedolžne in pomagati nemočnim
Če želimo skupaj živeti v mirnejših in boljših časih, moramo prekiniti ta ponavljajoči se krog nečlovečnosti. To pomeni, da je treba prenehati preganjati nedolžne ljudi, pomagati neslišanim in nemočnim žrtvam, storilce kaznivih dejanj pa privesti pred sodišče. Nevednost, brezbrižnost ali strah pomagajo fanatikom in storilcem kaznivih dejanj; naš molk škodi njihovim žrtvam.
Poleg genocida obstaja še veliko drugih oblik verskega zatiranja – zakoni proti bogokletstvu in spreobrnitvi, sektaško nasilje, totalitarni režimi, ki poskušajo v imenu ideologije in enoumja odpraviti izražanje verske pripadnosti ter svobodo vesti in prepričanja. Mimogrede, Marx in Lenin sta vero sovražila, ker naj bi bila »opij za ljudstvo«. Zato sta izumila lastno »vero« – novo prisilno in militantno ideologijo. Pomembnejši diktatorji v novejšem času – Hitler, Stalin, Mao Zedong, Pol Pot – so svobodo veroizpovedi ali prepričanja neusmiljeno zatirali.
Brez razumevanja vere, skupaj z njeno zlorabo (kar počnejo npr. islamski teroristi), ne moremo razumeti, kaj se dogaja v svetu. Zato niti ne moremo najti učinkovite rešitve. Spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja ter etike odgovornosti in izobraževanja za življenje v različnosti so glavni načini za odpravo verskega fundamentalizma, nasilnega ekstremizma in terorizma. Če bomo vztrajno odstranjevali korenine nevednosti, ravnodušnosti in strahu, bo kultura človekovega dostojanstva za vse in vsepovsod lahko rasla in obrodila blagodejne sadove v našem stoletju.
Ján Figel'
posebni odposlanec za spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja zunaj Evropske unije
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
