Strahopetna dejanja podležev

Ali je mogoče v nasilnih dejanjih, ki smo mu tokrat priča tudi v primeru napada na sodnico, prepoznati nadaljnji odsev neupravičenih in nepotrebnih agresivnih tonov nekaterih posameznikov pri ocenjevanjih sodniškega dela?

Objavljeno
18. junij 2019 06.00
Posodobljeno
18. junij 2019 06.04
Ne more biti le sodnikova odgovornost za uresničevanje sodniške funkcije tista, ki zagotavlja njeno polno izvrševanje, ampak je odgovornost tudi na drugih straneh oziroma na družbenih in državnih strukturah, da to s svojimi ravnanji omogočajo. FOTO: Leon Vidic
Damijan Florjančič
Damijan Florjančič
Ko se sredi noči neznani napadalci spravijo na nič hudega slutečega človeka na njegovem domačem dvorišču in ga pretepejo s tako silovitostjo, da je vprašljivo celo njegovo preživetje, se najprej ob sočutju do napadenega pomisli tudi na nizkotno naravo napadalca(-ev). Strahopetni podleži? Kako ob tem razumeti še okoliščino, da je bila s hrbta napadena oseba ženskega spola, ni treba posebej izpostavljati.

To se je dogodilo pretekli konec tedna eni izmed sodnic Okrožnega sodišča v Mariboru. Ne da bi razglabljali, ali je bil ta napad povezan s sodničinim poklicnim delovanjem, torej odločanjem v konkretnih sodnih postopkih o posameznih spornih razmerjih med strankami, se skoraj ne da izogniti tudi temu spraševanju. Znano je, da sodniki pri svojem delu odgovarjajo za svoje odločitve, najprej pred strankami, a nato tudi pred javnostjo in kot izvrševalci sodne oblasti tudi kot oblastni organ za delovanje celotne državne strukture, utemeljene na delitvi med tri samostojne veje oblasti. Zato je tudi tu iskati razloge za to, da se venomer poudarja, da sodnik svoje funkcije ne more zreducirati le na službeni čas sodišča, ampak nosi njeno breme in ugled ves čas s sabo, v sebi in na sebi. Zato je take vrste napad na sodnico, kot se je dogodil, ne glede na to, če je v (ne)posredni povezavi s sodničinim odločanjem v sodnih postopkih, treba označiti in obravnavati (tudi) kot napad na izvrševanje sodne funkcije. Prvi podatki namreč kažejo, da naj bi bil napad načrtovan, premišljeno izpeljan in usmerjen zoper sodničino telesno integriteto; ni videti kakega drugega zasledovanega cilja.

Če je res tako in če izhajamo iz navedenega stališča, da je sodnik sodnik štiriindvajset ur na dan, je tak napad v vsakem primeru mogoče obravnavati kot napad na sodniško funkcijo, na izvajanje sodne oblasti prek konkretnega sodnika.
Ne more biti le sodnikova odgovornost za uresničevanje sodniške funkcije tista, ki zagotavlja njeno polno izvrševanje, ampak je odgovornost tudi na drugih straneh oziroma na družbenih in državnih strukturah, da to s svojimi ravnanji omogočajo. V ta okvir najprej spada spoštovanje sodne veje oblasti, predvsem njenih nosilcev – sodnikov, ki opravljajo zahtevno, odgovorno nalogo reševanja najbolj konfliktih razmerij med posamezniki in/ali drugimi udeleženci sodnih postopkov. To ne izključuje kritičnega odnosa takrat in tam, kjer je to treba. Ta kritični odnos pa se v zadnjih letih vse bolj sprevrača v kritizerstvo in posplošene napade na delo sodstva ter posebno njenih vodstvenih struktur, ne glede na neizpodbitne rezultate, ki jih je slovensko sodstvo doseglo v zadnjih letih. In to ob nezmanjšanih, obratno – razširjenih pristojnostih, ki jim jih dodeljujejo drugi veji oblasti, ob precej manjšem številu sodnikov in ob neustreznem zvišanju drugega zaposlenega sodnega osebja.

Ta neupravičeno »kritizerski« pristop nemalokrat zaide v nedostojno sprevračanje dejstev, v neutemeljena izpostavljanja domnevno nezakonitih in/ali nepravičnih sodnih odločitev ter v pretirano poudarjanje pomena tistih nepravilnosti, ki se pri delovanju sodstva, enako kot na vseh drugih področjih človekovega delovanja, nujno pojavljajo.

Ali je mogoče tako javno komuniciranje v odnosu do sodstva uokviriti v spoštljive medsebojne odnose, ki naj bi bili temelj človeškega sobivanja in razumevanja? Ali je mogoče v nasilnih dejanjih, ki smo mu tokrat priča tudi v primeru napada na sodnico, ki je svoje sodniško poslanstvo vestno in zgledno izpolnjevala, prepoznati nadaljnji odsev neupravičenih in nepotrebnih agresivnih tonov nekaterih posameznikov ali siceršnjih družbenih struktur pri ocenjevanjih sodniškega dela? Ali bi bilo tovrstna strahopetna dejanja podležev mogoče preprečiti tudi z drugimi, spodobnejšimi načini izražanja nezadovoljstva z delom sodnikov, sodstva, sodne veje oblasti?

Kdo naj odgovori na ta vprašanja?

Mar sodstvo samo?

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.