Suša ni presenečenje. Presenetljivo je, kako jo razlagamo

Ob letošnji suši se je v javnosti hitro vzpostavila znana pripoved. Pridelek je ogrožen, kmetje opozarjajo na škodo, Slovenija namaka le majhen delež kmetijskih zemljišč in vprašanje je skoraj samoumevno: kako je mogoče, da država spet ni nič naredila? V medijskem poročanju lahko prepoznamo tri povezane naracije. Prva je naracija katastrofe: suša pride, pridelek propada in štejemo škodo. Druga je naracija neučinkovite države: že desetletja govorimo o namakanju, pa ga še vedno skoraj nimamo. Tretja, ki se pojavlja vse izraziteje, pa je naracija frustracije, začudenja in naraščajoče nestrpnosti: vode imamo veliko, kmetje bi namakali, država pa jim tega očitno ne zna omogočiti. Mediji pri tem ne opisujejo le dogodkov. Zrcalijo tudi pričakovanja družbe. In pričakovanje je precej preprosto: če ...