Ministrstva naj se ne hvalijo, koliko novih zakonov so predlagala

Ko bosta zamrla hrup in medijsko zanimanje za tako imenovani Šutarjev zakon ter bo v javnosti zbledel spomin na tragični dogodek v Novem mestu, bo postalo »ljudsko ime« tega pravnega akta simbol, ki opravičuje represivne (policijske) ukrepe. Izraz »Šutarjev zakon« se bo povezovalo s povečanjem državne represije ter omejevanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Ali je torej »Šutarjev zakon« res počastitev spomina na preminulega državljana Aleša Šutarja? Ali pa bo to prej v škodo dobremu imenu, časti in dostojanstvu pokojnega? S potekom časa se bo namreč oznaka Šutarjev zakon spremenila v obči pojem in sinonim za represijo oziroma uporabo metod, ki so z invazivnimi posegi posebej nevarne za obstoj človekovih pravic, na primer pravice do nedotakljivosti stanovanja ter za povečan nadzor nad državljani.

Pri vsem tem pa se ta pravni akt seveda dejansko sploh ne imenuje tako. V resnici je njegov naslov zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti. Nomotehnika in z njo povezane Smernice Vlade RS za zakonodajo zahtevajo, da naslov zakon »odraža bistveno vsebino predpisa« in je »pomemben tudi za razlago vsebine predpisa« (stran 40). Iz naslova »Šutarjev zakon« pa niti zdaj in še manj po poteku časa tudi približno ni in ne bo mogoče sklepati na njegovo vsebino. Seveda je bolj udobno in popularno govoriti kar o Šutarjevem zakonu brez navajanja njegovega pravega uradnega poimenovanja. Toda zaradi objektivne, korektne in pravilne obveščenosti javnosti bi bilo bolje uporabljati uradni naslov zakona, kar pripomore k ustrezni pravni informiranosti državljanov.

K počastitvi imena Aleša Šutarja prav tako ne bo pripomogla tako imenovana omibus narava zakona. V takem primeru, ko z enim zakonom spreminjamo določila v več drugih zakonih, hkrati posegamo na popolnoma različna področja pravnega urejanja. S tem se zmanjšajo jasnost, preglednost in celovitost pravnega normiranja, kar so pomembna načela pravne države. Zaradi tega sta ogrožena tudi pravna varnost in zaupanje v pravo. Ne nazadnje, s takim zakonodajnim pristopom državni zbor krši svojo lastno resolucijo o normativni dejavnosti, ki izrazito odsvetuje »spreminjanje enega predpisa z določbami v drugem predpisu«. (ReNDej, Ur. l, RS 92/07.)

»Šutarjev zakon« seveda ni edini »grdi raček« našega pravnega sistema. K temu grosističnemu načinu zakonodajnega urejanja smo se zatekli v času covida, ko je bilo to morda zaradi samih razmer celo opravičljivo. Nikakor pa ni bilo potrebe po takem normiranju, na primer, takoj ob začetku nastopa sedanje vlade, ko je državni zbor sprejel »Zakon za zmanjšanje neenakosti in škodljivih posegov politike ter zagotavljanje spoštovanja pravne države« (Ur. l. RS 105/22). Državni zbor v novi personalni oziroma politični sestavi je z enim zakonom spremenil enajst zakonov, sprejetih v mandatu prejšnje sestave državnega zbora. Instrumentalna vloga prava je vključena že v sam naslov zakona. S sintagmo »škodljivi vplivi politike« so seveda mišljeni ukrepi, ki so bili sprejeti v mandatu prejšnje vlade oziroma državnega zbora. Taki zakoni so izraz slabe zakonodajne politike.

S spominom na pokojnega sodržavljana Šutarja, ki je bil žrtev kaznivega dejanja, sta vlada in državni zbor pravzaprav na hitro opravila tudi z uporabo nujnega postopka za sprejetje zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti. V takem postopku zakon ne more biti zadosti premišljen ter presojan tako s politično-interesnega kot strokovno-pravnega vidika. Pri nujnem postopku državni zbor opravi z zakonom na eni seji, saj prve obravnave ni, druga in tretja pa se združita na eni seji. Tedaj umanjkata tako strokovna kot splošna javna razprava. Žal je državni zbor v vseh dosedanjih mandatnih obdobjih manj kot polovico zakonov sprejel v rednem zakonodajnem postopku in več kot polovico v skrajšanem in nujnem postopku. Samo redni postopek s tremi obravnavami pa omogoča poglobljeno politično in strokovno razpravo o predlaganem zakonu.

Državni zbor se je na ta način le na hitro odzval na enkratni dogodek. Takšen enkraten, čeprav tragičen primer pa nikdar ni dober razlog za spreminjanje zakonodaje, še posebno ne takega števila zakonov z enim zamahom. Pravna stroka svari pred rokohitrskim spreminjanjem zakonodaje, še posebno kadar je vzrok temu v nekem čustveno obremenjenem dogodku. V pravnih krogih je znana misel, da težki primeri ustvarjajo slabo zakonodajo (Hard cases make bad law, Black's Law Dictionary, 2006, stran 324). Po drugi strani pa vidimo tudi, kako prav slaba zakonodaja botruje težkim primerom.

Seveda, najbolj enostavno je problem rešiti na papirju z novim zakonom. Odgovorna politika bi se morala najprej posvetiti vprašanju, če je bila namreč že veljavna zakonodaja dosledno izvrševana. Že samo dejstvo, da je vrh izvršilne veje oblasti, vladi narekuje, da je njena prva dolžnost nadzor nad izvajanjem predpisov, ne prvenstveno predlaganje novih predpisov in prisilnih ukrepov po nujnem postopku. Ministrstva naj se ne hvalijo, koliko novih zakonov so predlagala, temveč kako dosledno so skrbela za izvrševanje veljavne zakonodaje. Če bi temu sledili tudi v omenjenem primeru, bi bil spomin na pokojnega Šutarja lahko bolj spoštljiv in blagohoten, kot je uporaba njegovega priimka za sinonim zakona z več represije.

 

***

Dr. Albin Igličar, pravnik, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.