Temna ideološka popotnica in nove delitve

Ustaši in vse, kar je vsaj malo povezano z njimi, ustaškim gibanjem in njihovim kvizlinškim režimom v takratni Neodvisni državi hrvaški (NDH), še kar in vedno globlje delijo Hrvaško. Eden zadnjih primerov se je zgodil v milijonskem Zagrebu, kjer je mestna skupščina spremenila imena štirih ulic, doslej poimenovanih po ljudeh, ki so podpirali ustaško NDH. Za leve politične stranke gre pri tem za vprašanje spoštovanja ustave in moralne doslednosti, desne, skupaj s cerkvenim Kaptolom, sedežem hrvaške katoliške cerkve, pa govorijo o »jugokomunističnem popadku«.

Vendarle je treba začeti v stavbi zagrebške mestne skupščine. Na eni zadnjih lanskih sej so oblasti mesta Zagreb, ki ga skupaj z levosredinsko socialdemokratsko stranko (SDP) vodi levo-zelena stranka Zmoremo!, preimenovale štiri ulice, poimenovane po ljudeh, ki so podpirali ustaško NDH in bili tesni sodelavci ali podporniki ustaškega režima. To so Ivan Šarić, nekdanji sarajevski nadškof, ki je hvalil ustaše in molil za ustaškega vodjo Anteja Pavelića, drugi, Filip Lukas, je bil predsednik Matice Hrvatske in promotor najodvratnejše ideologije, imenovane »kri in zemlja« (Blut und Boden), za katero so bili značilni antisemitizem, rasizem, ideologija, ki je zaničevala vse, kar je drugačno, zavoljo vzpostavljanja vladavine lastnega naroda na določenem ozemlju. Tretji je književnik Antun Bonifačić, ki je pobegnil v tujino, kjer je bil vodja Pavelićevega Hrvaškega osvobodilnega gibanja (HOP), četrti pa industrialec Vladimir Arko; njegova »napaka« je bila, da je bil gospodarsko tesno povezan z režimom NDH.

Zlovešči duh relativizacije ustaštva je nekdo namerno spustil iz steklenice

Podpredsednica mestne skupščine Marija Selak Raspudić, neodvisna svetnica, ki simpatizira z desno HDZ, je odločitev o preimenovanju ulic z vidika demokracije označila za škandalozno, češ da se »odstranjuje imena ljudi z ulic zato, ker so bili zgolj simpatizerji nekoga«. Podpredsednik mestne skupščine iz vrst vladajoče stranke HDZ Mislav Herman pa je sklep označil za »neutemeljenega, površnega in ideološko motiviranega«.

Razprave o (ne)spornosti preimenovanj so se začele že ob napovedi in vložitvi predloga zanje. In krog delitev se je vnovič zavrtel.

Vprašanje minimuma moralne doslednosti

Vendar so predlagatelji vztrajali, tudi podpredsednica mestne skupščine in članica levo-zelene stranke Zmoremo!, dr. Ivana Kekin. »Hrvaška je bila zgrajena na antifašizmu in prav to mora biti gradnik vseh naših javnih politik. Ulice, imenovane po ljudeh, ki so sodelovali z ustaškim režimom in ga podpirali, niso stvar ideologije, temveč spoštovanja ustave in minimuma moralne doslednosti. Ko brišemo njihova imena, ne brišemo zgodovine, ampak se z njo končno soočamo. S tem tudi kažemo, da zločina in kolaboracije s fašizmom ne moremo sprati, kaj šele opravičevati. Težava pa je, da se na Hrvaškem še naprej ukvarjamo s to politično igro,« nam je povedala Kekinova.

Dodala je, da se ob vsakem relativiziranju ustaštva pravzaprav normalizira dejstvo, da obstaja tudi druga plat zgodovinske resnice in da so nacistični ter fašistični simboli zgolj stvar interpretacije.

»Še spomenik v Jasenovcu bi se zjokal, ko bi vedel, kaj vse se okoli njega dogaja,« je dejal eden od uglednih evropskih politikov. FOTO: Stipe Majic Anadolu Via Afp

Desna stran hrvaškega političnega prostora vztraja pri svojem. Nekdanji kulturni minister v HDZ, zdaj mestni svetnik Zlatko Hasanbegović (zdaj Blok za Hrvaško), je preimenovanja označil za »jugokomunistični bes« in vladajoče »spomnil«, da ima palica dva konca. Karkoli je že s tem hotel povedati.

Na tesno povezanost desnega političnega prostora s hrvaško katoliško cerkvijo kaže takojšen odziv na zagrebška preimenovanja upokojenega vrhbosanskega nadškofa Vinka Puljića. Ta je nemudoma obsodil odločitev zagrebških oblasti, še posebej spremembo imena ulice, imenovane po nekdanjem vrhbosanskem nadškofu Ivanu Šariću. Tega je Puljić nasledil, o zagrebški oblasti pa dejal, da je »levičarsko okostenela in projugoslovanska«. O tem, da je Šarić leta 1941 napisal Odo Paveliću, v kateri med drugim zapiše: »Paveliću Ante nam ime drago, ima u njem Hrvatska s neba blago« (Milo nam ime Anteja Pavelića, ime, ki nam je od Boga dano; prosti prevod D. V.), pa niti besedice.

V istem času je v Zagrebu potekalo tudi zasedanje Hrvaške škofovske konference. Na vprašanja, kaj si škofje mislijo o potezi zagrebških svetnikov, je zagrebški pomožni škof Mijo Gorski dejal le, da »se nam zdi nenavadna, in logično je, da se je odzval Puljić, ki je nasledil Šarića, najbrž pa bi bilo pretirano, če bi se na preimenovanje odzval tudi Kaptol«. Zakaj pretirano, ni natančno pojasnil.

Okrepljeni zgodovinski revizionizem

Svoje mnenje o tem nam je pojasnil še en eminenten hrvaški politik. Nekdanji hrvaški predsednik, zdaj pa ugleden profesor na zagrebški pravni fakulteti Ivo Josipović je dejal, da se povsem strinja s preimenovanji ulic, imenovanih po ljudeh, povezanih z ustaškim gibanjem in ustaškimi oblastmi. Glede na vse znane zgodovinske dokaze ni bila narejena nobena napaka pri spremembi imen. »Vse skupaj je treba vstaviti v kontekst zgodovinskega revizionizma, ki se je v zadnjem času na Hrvaškem močno okrepil. Desna politika, njeni mediji in tudi hrvaška katoliška cerkev si zelo intenzivno prizadevajo zamenjati zgodovinske vloge, da bi partizansko antifašistično gibanje prikazali kot zločinsko in protihrvaško, tisto, ki je bilo resnično takšno, ustaško, pa kot domoljubno in hrvaško. Pozablja se, da je velika večina Hrvatov podpirala partizane, in ne ustašev, ter da je v hrvaški ustavi v temeljnih izhodiščih jasno zapisano, da je antifašistično gibanje temelj naše državnosti, ne pa NDH. Danes, toliko let po drugi svetovni vojni, je skrajni čas, da se prerekanja o naravi antifašizma in naravi ustaštva na dnevnopolitični ravni končajo,« je dejal Josipović.

Imena ustašev se sramežljivo umikajo z ulic

Da bo tako imenovana revizionistična mera polna, še en krog delitev pa sklenjen, se je nato zgodil še en škandalozen in revizionističen dogodek. Pripravili so ga platforma DOMiNO (politična platforma, ki temelji na trdnih in okostenelih vrednotah domoljubja, družini in suverenosti) in Hrvaški suverenisti, ki v svojih vrstah združujejo domoljube in večinoma manjše krščanske politične stranke. Dogodek, ki so ga imenovali Razprava o žrtvah Jasenovca, se je zgodil v hrvaškem saboru! Voditelja sta bila Nikola Banić in Igor Vukić, oba znana po tem, da odločno, brez konkretnih dokazov, zanikata vse ustaške zločine. Vukić na primer trdi, da je v Jasenovcu umrlo od 700 do 1600 zapornikov, večinoma zaradi bolezni. Podatki, da je bilo v taborišču, ki je bilo ustanovljeno leta 1941 in je delovalo do aprila 1945, ubitih več kot 83.000 ljudi, največ Srbov, Judov in Romov, a tudi Hrvatov, nasprotnikov NDH, pa tudi več kot 300 Slovencev, za njiju niso pomembni oziroma so izmišljeni.

Še spomenik v Jasenovcu bi se zjokal

»Še spomenik v Jasenovcu bi se zjokal, ko bi vedel, kaj vse se okoli njega dogaja,« je dejal eden od uglednih evropskih politikov.

Nov tek na dolge proge delitev na ustaše in partizane se je na Hrvaškem torej spet začel. Tako kot se je začelo leto 2026, z dokaj temno ideološko popotnico, v kateri se je povsem na koncu lanskega leta oglasil celo kontroverzen in skrajno nacionalističen pevec Marko Perković Thompson, ki je javno, na koncertu pred nekaj tisoč privrženci, ki spet niso mogli brez vpitja ustaških gesel, pozval, naj »rdeča jugokomunistična oblast« v Zagrebu odstopi. S tem je, kot so dejali nekateri komentatorji, »Thompson končno stopil iz ideološke omare in pokazal, kdo je«.

Na drugi strani hrvaška HDZ-jevska oblast napoveduje in obljublja v novem letu številne ukrepe, ki naj bi prinesli precej olajšav za državljane, uravnoteženo socialno politiko in učinkovitejšo birokracijo. Za zdaj so vse obljube zgolj mrtve črke na papirju. Optimistov, ki verjamejo, da bo res vse tako, kot oblast obljublja, ni prav veliko, skeptikov je veliko več. Ti so si skorajda edini, da bo oblast svoje neuresničene obljube spretno zamaskirala v (še eno) ideološko bitko.

***

Dejan Vodovnik, nekdanji dopisnik Dela iz Hrvaške.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.