TEŠ6 – drago podaljševanje preteklosti

»Podjetniki, prepričani o svojem projektu, tvegajo z lastnim kapitalom. Problem je, da je HSE v popolni lasti države.
Objavljeno
08. junij 2012 22.22
Lojze Peterle
Lojze Peterle

HSE trdi, da bo TEŠ6 zagotavljal cenejšo električno energijo in da brez nje domači kupci ne bi imeli alternative. Ta argument je zavajajoč, saj temelji na napačnem razumevanju alternative v razvoju nacionalnega gospodarstva in na napačni razlagi delovanja trga električne energije v Evropski uniji. V zdravih tržnih gospodarstvih se nižje cene lahko dosegajo z vstopom konkurenčnih ponudnikov na podlagi donosnosti, ne pa s širjenjem kapacitet in monopolističnimi težnjami enega ponudnika.

TEŠ6 z nadaljevanjem izrabe premoga ne more prispevati k znižanju cen, ne ponuja alternative, ampak jo, nasprotno, dolgoročno onemogoča. Projekt je bil že na začetku zastavljen kot edina možnost brez resne obdelave alternativ. Kar zadeva trg električne energije v EU, je treba vedeti, da se njena cena določa na evropski energetski borzi v Leipzigu in ni odvisna od proizvodne cene. Tako končni potrošnik ni odvisen od kakšnega »izsiljevalskega proizvajalca«.

Kdo skrbi za ceno

Rast cen električne energije glede na druge države ni skrb HSE, ampak slovenske vlade in njene nacionalne energetske politike (NEP). V zdaj veljavno NEP projekt TEŠ6 sploh ni vključen, v prihodnji, ki še ni bila sprejeta, pa je le eden od možnih scenarijev, ki pa bi nas močno oddaljil od skupno zastavljenih evropskih okoljskih ciljev. Namesto da bi Slovenijo po letu 2027 čim bolj razbremenili emisij ogljikovega dioksida zaradi uporabe premoga v TEŠ, se vsiljuje odločitev, ki bi zatrla razvoj konkurenčnih alternativnih obnovljivih virov energije za dodatnih 27 let, do leta 2054. Ob tem dejstvu je tehnološka učinkovitost novega bloka irelevantna.

Alternativa obstaja

V nasprotju s trditvami HSE Slovenija lahko izbira med več možnostmi trajnostne energijske preskrbe. Inštitut Jožef Stefan je pripravil pet energetskih scenarijev za NEP 2010–2030. V dveh predvideva zaustavitev vlaganja v TEŠ6 brez ovir za zagotavljanje varne preskrbe z energijo pa tudi vzdrževanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Sprašujem se, zakaj Slovenija ne bi smela pospešiti podporo neizkoriščenega potenciala obnovljivih virov in s tem tudi tako zaželenega tehnološkega razvoja ter razvoja delovnih mest na področju obnovljivih virov energije in energijske učinkovitosti.

Posodobitev blokov 4 in 5 z obratovanjem najdlje do leta 2027 je mogoča tudi brez državnih poroštev. Brez državnih poroštev za projekt TEŠ6 pa bi bil ta prepuščen ekonomski logiki. Posledično bi se veliko prej sprostil potencial razvoja drugih energijskih alternativ. To je kompromisna alternativna linija, katere cilj je, da se čim prej preselimo iz na premogu utemeljene energetske politike v obnovljive vire.

Študija, ki jo je naročil HSE pri podjetju Evonik Industries za ovrednotenje posodobitve in podaljšanje življenjske dobe blokov 4 in 5, je lahko stvar konfliktnih interesov. Evonik namreč sodeluje tudi pri investiciji v blok 6, ki je konkurenčen projektu obnove obstoječih blokov 4 in 5. V tej študiji je izračun stroškov za prenovo blokov 4 in 5 temeljil na Teševi napačni predpostavki obratovanja za še 150.000 ur, ne pa za realnih dodatnih 83.000 obratovalnih ur, najdlje do leta 2027. Takšen izračun seveda prikaže posodobitev blokov 4 in 5 kot predrago in neutemeljeno alternativo za TEŠ6.

Gospodinjstva, gospodarstvo
in davkoplačevalci

Tako koncipiran projekt, ki naj bi se ob neznani končni ceni financiral s pomočjo državnega poroštva, pomeni veliko tveganje, da bi primanjkljaj na koncu morali pokrivati gospodinjstva in gospodarstvo oziroma davkoplačevalci. To me skrbi kot davkoplačevalca in kot politika. V zdravem tržnem gospodarstvu podjetniki, prepričani o donosnosti svojega projekta, tvegajo z lastnim kapitalom. Problem in politična odgovornost je v tem, da je HSE v stoodstotni lasti države.

Nenavadno gibanje
cene projekta

Naj spomnim HSE, da je bila prva predstavljena vrednost investicije marca 2006 656 milijonov evrov in je nato narasla v naslednjih investicijskih programih do 1425 milijonov evrov ter v zadnjem programu prišla do 1303 milijone evrov (vse v tekočih cenah). Zneski teh investicij vključujejo tudi strošek financiranja, ki ga HSE v svoji izjavi ni prištel, in ne pričakujem financiranja tega projekta z lastnimi viri.

Največji vpliv na tako drastično povečanje investicijske vrednosti je imela pogodba z glavnim dobaviteljem opreme, podjetjem Alstom. Med drugim, mehanizem eskalacijske klavzule v pogodbi je bil močno naklonjen dobavitelju in je dopustil, da je narasel celotni pogodbeni znesek skupaj z maržo dobavitelja. Že samo zato lahko dvomim, da nam je bila predstavljena zadnja cena projekta.

Sprašujem se, kako je mogoče, da se »na zahtevo« oziroma po prvi resni kritiki zniža cena celotnega projekta za 120 milijonov evrov in se nato brez resne diskusije odloči, da projekt teče naprej. Dovolim si domnevati, da je bila cena prej napihnjena – ali pa ob novi ne bomo dobili tega, kar je obljubljeno. Takšne predračunske in tehnične spremembe ne krepijo verodostojnosti projekta in napovedujejo podražitve v nadaljevanju. Ugotovitve protikorupcijske komisije puščam ob tej priložnosti ob strani.

Osebno spremenjeno stališče

Na obisku v TEŠ leta 2009 mi je vodstvo predstavilo projekt v najlepši luči. Pod tem vtisom sem nekoliko ublažil svoj kritični odnos do njega. Vendar sem pozneje z dodatnim študijem ugotavljal vse več odprtih vprašanj, nerealnih predpostavk in nepreglednega ravnanja. Predvsem pa iz zgodbe štrli dejstvo da velikost vlaganj na kilovat bistveno presega evropsko povprečje. Za to razliko nisem videl stvarne razlage.

Prepričan sem, da investitor ne obravnava primerno štirih ključnih elementov, ki bodo dolgoročno določali ceno električne energije iz TEŠ6: stroškov premoga, razvoja skupnega energetskega trga, zahtev izvajanja nizkoogljične strategije v EU ter stroškov ob zaključku projekta.

Pred nami je že četrta različica investicijskega programa, vsakič z drugačnimi številkami. Številke lahko prirejamo, stvarnosti ne moremo. Ob takšnih dejstvih je lahko moje mnenje z vso odgovornostjo samo odklonilno. Neetično se mi zdi s takšnim projektom obremeniti državo in njene davkoplačevalce.

Tri izstopajoče ugotovitve vlade iz aprila 2011

⚫ »Projekt gradnje bloka 6 TEŠ od vsega začetka ni bil vóden pregledno ter v skladu z načeli vestnega in poštenega gospodarstvenika. Obstajajo utemeljeni sumi preseganja pooblastil vodstva TEŠ pri izvedbi posameznih dejanj v zvezi s projektom.«

⚫ »Pred odločanjem o bloku 6 TEŠ ne investitor ne krovna družba HSE nista preverila zadostnosti, kvalitativne ustreznosti in cenovne konkurenčnosti osnovnega energenta, lignita. Prav tako ne investitor TEŠ ne HSE nista preverila možnosti proizvodnje električne energije v skladu s tedanjimi načrti rudnika z obnovljenima obstoječima blokoma 4 in 5.«

⚫ »Obnovljena bloka 4 in 5 za obdobje, na podlagi predpostavk (to je delovanje za nadaljnjih 150.000 ur, op. a.), ki jih je v študiji predvidel naročnik, ne moreta biti sprejemljiva opcija že zaradi okoljskih vidikov. Dejstvo je, da bistvenega povečanja izkoristka in zmanjšanja izpustov ogljikovega dioksida s takšnimi posegi ni mogoče doseči. Lahko pa bi bili sprejemljiva opcija (to je delovanje za nadaljnjih 83.000 ur, op. a.) s stroški od 55 do 80 milijonov evrov za blok 4 in od 51 do 87 milijonov evrov za blok 5, ki bi omogočila zaključek rudarjenja do leta 2027, v skladu s prvotnimi načrti.«

 

*****

Lojze Peterle je evropski poslanec in predsednik osamosvojitvene vlade
Republike Slovenije

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.