Tiskane izdaje
Kar trenutno pišem, je domišljijski spis. Prvi po dolgem času. Domišljijski spis, ker je vizija prihodnosti morda najbolj absurdna ideja v mojih mislih. Mogoče sem gledal preveč televizije, bral preveč knjig, ampak prihodnost je oddaljena grožnja, ubije pa te lahko že vrnitev olimpijskih prvakov, ki bodo skupaj s kolajnami iz Ria pripeljali virus zika. Prav zato je leto 2041 zame oddaljeno toliko kot leto 2754. Slednjega najverjetneje res ne bom dočakal, a razmišljati o prvem je v resnici še bolj grozljivo.
Če za trenutek odmislim ves pesimizem, ki tako množično preveva moje okolje, si lahko zamislim sončno popoldne v Ljubljani, prestolnici pol stoletja stare države.
Navkljub vedno bolj invazivni globalizaciji, ki se v našem okolju najpogosteje manifestira kot amerikanizacija, bom to sončno popoldne preživel v eni izmed mestnih kavarn. Podoba kavarniškega mesta bo ena zadnjih relikvij preteklosti, eno zadnjih zatočišč pred verigami neokusne rjave vode, ki pretijo kavoljubcem po vsem svetu. Starbucksa tu nismo potrebovali, ne glede na to, kako trendovsko je delovala njegova podoba na socialnih omrežjih. Ljubljani je uspelo ohraniti integriteto in je gostinstvo prepustila majhnim kolektivom, ki jih redne stranke poimensko poznamo in se s tem ostro ločimo od velikanskih množic turistov. Izgubili smo pekarne, ker nihče več ne misli, da so ujemajoče se barvne sheme vizualnih podob zgolj naključne, a uspelo nam je ohraniti srčiko našega mesta – kavarno.
Na to sončno popoldne se mi bodo ob kavi pridružili prijatelji, vsi po vrsti humanisti, družboslovci, umetniki, torej po kriterijih naših gimnazijskih izobraževalnih enot rojeni pod nesrečno zvezdo. Znova bomo veselo zbrani ugotovili, da nam za uspeh ni bilo treba zapustiti države oziroma da smo se z izobrazbo, pridobljeno v tujini, vanjo lahko vrnili. Pogovor bo tekel o tem, kako nam je uspelo dokazati vsem kemikom, fizikom in biotehnologom, da so filozofija, sociologija in preostale ne neposredno aplikativne vede pomembne, da so ključ do razvoja družbe in bivanja v vsem prijaznem okolju. Smejali se bomo negotovosti, s katero smo gledali na svoja leta po končanem študiju. Z grenkobo se bomo spominjali časov, preden sta se oblast in širša javnost zavedali pomena kulture. Časov, ko smo bili primorani pisati zastonj, ker za naša mnenja ni bilo »budgeta«. Časov, ko smo se morali veseliti neplačane priložnosti, ker nas je intelektualna Smetana vedno znova opominjala, naj ne bomo pohlepni, ker da se je vendar treba za denar dokazati. Zato specializanti kirurgije za svoje delo ne dobivajo plačila?
Tega sončnega popoldneva bomo iz torb na plan privlekli knjige, raznolike in živopisane, in hvaležni bomo, da so država in njene inštitucije poskrbele za tako raznoliko literarno produkcijo. Še dobro, da so bili javni razpisi prirejeni tako, da so manjše založbe lahko ostale konkurenčne in da nismo primorani vedno znova prebirati istih avtorjev, ki vedno znova premlevajo iste teme. Velik uspeh bo tudi, ko bo pogovor nanesel na gimnazijska leta in se bomo spominjali, kako zelo krivičen je bil v času našega maturiranja izbor književnih besedil za slovenščino Republiškega izpitnega centra. Kako smo lahko maturirali, ne da bi poznali eno samo žensko avtorico, saj so bile vse tri na seznamu izbirne, torej smo lahko namesto njih interpretirali moškega avtorja. Kako se je s pripono ali izločila antična pesnica Sapfa, ki je v svoji pesmi edina odkrito govorila o lezbični poeziji, kar je bila edina neposredna omemba homoseksualne ljubezni na maturi.
Na ta sončni dan bomo že več let uživali enakopravnost, ne glede na spolno usmerjenost. Nikomur se ne bo treba bati, da bi bil deležen neprijetnih pogledov, če bi sredi belega dne poljubil osebo, ki jo ljubi. Tudi strahovi naših staršev, da nam ne bo uspelo dobiti službe, če bomo po svetu hodili s pobarvanimi lasmi, tatuji in piercingi, se bodo izkazali za nesmiselne. Sedeli bomo ob kavi, kakor vsi ostali, in uživali v tem dnevu, kakor vsi ostali. Nihče ne bo drugemu želel nič žalega.
Ko se bo popoldne počasi prevesilo v večer, bomo začeli načrtovati poznejše ure dneva. Izbira bo še vedno pestra. V Ljubljani bo na voljo več kot dovolj prostora za druženje, saj bodo mestne oblasti prisluhnile besedam urbanistov in prepovedale vdiranje kapitala v javni prostor. Pločniki bodo za pešce, ne za lokale in ob dežju se bodo ti lahko zatekli pod arkade, ki ne bodo prevelike veže hotelov, ampak streha nad glavo oziroma senca na sončen dan vsem, ki jo bodo v danem trenutku potrebovali.
Odločiti se bomo morali, katerega od mnogih kulturnih dogodkov obiskati. Vstopnine v večje galerije ne bodo več tako absurdno drage, podobno primernejše bodo tudi cene gledališč. Seveda bo vedno obstajala možnost, da obiščemo katerega od centrov alternative, kamor bomo lahko zašli že samo s prostovoljnim prispevkom. Hvaležni bomo, da se je mesto odločilo sodelovati s svojimi meščani in sprejeti, da vsega, kar ni popolno, ne gre brez premisleka zrušiti. Odpravili se bomo do Roga, ki bo urejen in prenovljen, a še vedno dom raznovrstnim skupinam, ki so ga polnile že v času naše mladosti. Mogoče se bomo odločili na hitro odpeljati kam drugam, saj bo težnja po centralizaciji stvar preteklosti in lahko bomo rekli, da živi vsa Slovenija, ne le njena večja mesta.
Tako se bo končal ta prijeten sončen dan, za katerega upam, da ne bo le vročinski val sredi januarja ali prijetna ohladitev z lahkotnim sneženjem sredi junija. Vizij prihodnosti je tako veliko, da se bo ena morala uresničiti. Upamo lahko, da se bo leta 2041 Slovenija že izoblikovala kot strpna, dovzetna država, ki bo pripravljena misliti na svoje državljane in v kateri bodo državljani pripravljeni misliti drug na drugega. Želim si verjeti, da bomo v središču fokusa ostali mi in da ne bo na prvo mesto nikoli prišel denar. To lahko dosežemo, če se te grožnje zavedamo in se ji aktivno upiramo. Zato pomislimo dvakrat, preden si natočimo kozarec novega ljubljanskega vina, ki je zaprlo velik del grajskega hriba za javnost. Sicer pa se bomo leta 2041 pač primorani omamljati, z vinom, moralo ali poezijo (Charles Baudelaire).
***
Jaka Smerkolj je maturant. Pred kratkim je izšel njegov pesniški prvenec Mogoče jutri . Poleg šole se ukvarja predvsem s pisanjem literarnih in gledaliških recenzij. Je tudi eden od urednikov časopisa Novi dijak, ki ga izdaja Društvo ljubljanskih gimnazijcev.
Prispevek je osebno mnenje avtorja
***
Vse prispevke smo zbrali v dosjeju, do katerega pridete s klikom na ikono:
Na Delu smo se pred 25. rojstnim dnem slovenske države odločili skupaj z vami usmeriti pogled v prihodnost.
Zato smo skupini avtorjev z različnih področij družbenega delovanja postavili naslednje vprašanje:
»Kaj bi bilo treba storiti in spremeniti, da bi bila Slovenija čez 25 let država, v kakršni si želim živeti?«
Njihova razmišljanja lahko vsak dan prebirate na mnenjskih straneh tiskanega Dela in na Delo.si, obenem pa vas vabimo, da tudi vi prispevate svoje poglede na Slovenijo leta 2041. Pošljite nam jih na elektronski naslovTa e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. in izbrane bomo objavili na naši spletni strani.
