Tiskane izdaje
Antisemiti me nasmejijo, ker so zelo smešni.
Zavedam se, da bodo imeli mnogi to izjavo za neresno, če ne celo ostudno, saj so antisemiti skozi stoletja storili veliko grozljivih stvari, vključno s holokavstom. Toda dandanes so samo še smešni.
Stvari, v katere verjamejo, in njihove izjave so absurdne.
Na primer, nekdanji župan Londona Ken Livingstone. Stvari, ki jih izreka, so celo za politika izredno smešne.
Rekel je, na primer, da je bil Adolf Hitler sionist oziroma je imel rad sioniste.
Hitler? Sionist?
Adolf Hitler je bil patološki sovražnik Judov in vsega judovskega. Njegov antisemitizem je bil na osrednjem mestu njegovih prepričanj in je s tem zasenčil vse drugo.
Še ko se je soočal z zadnjim vojaškim porazom, je preusmerjal vlake s pomembnih vojaških nalog, da bi transportiral Jude v taborišča uničenja.
Nekateri so prepričani, da je izgubil vojno (in svetovno prevlado) zaradi svojega antisemitizma. Če bi judovski znanstveniki − na primer Albert Einstein − kot nemški patrioti ostali v Nemčiji, bi imel Hitler verjetno prej atomsko bombo kakor pa Američani. To pa bi spremenilo svetovno zgodovino.
Nihče ne ve, od kod je izviralo njegovo sovraštvo do Judov. Judovski zdravnik njegove oboževane matere mu je bil všeč, in ko je sanjal o tem, da bi postal veliki slikar, je imel judovskega prijatelja, ki ga je obiskal pri njem doma. Nekje na svoji poti je postal grozljivi sovražnik Judov. Teorij o tem je veliko, ampak nobenega določenega odgovora. Toda zgodilo se je v zgodnjem obdobju, ko je bil še na Dunaju.
Zamisel o tem, da bi bila lahko ta oseba v kateremkoli obdobju ljubitelj sionističnih Judov, je skrajno absurdna.
Kot veliko drugih absurdov pa je tudi v tem zrno resnice.
Pred holokavstom so hoteli antisemiti Jude pregnati iz Evrope. Bistvo sionizma pa je bilo, da bi se Judje z vsega sveta naselili v Eretz Izraelu (Palestina). Ti tako ekstremno nasprotni si gibanji sta imeli torej nekaj skupnega.
Theodor Herzl, ustanovitelj sionističnega gibanja, je to dojel že na samem začetku. Šel je v antisemitsko carsko Rusijo, da bi vodilne politike prepričal, da bi mu pomagali, ter jim obljubil, da jih bo rešil tamkajšnjih Judov.
V toku časa je bilo veliko podobnih podvigov. Eden manj znanih se je zgodil tik pred začetkom druge svetovne vojne, ko je desničarski sionistični Irgun (polno ime: Nacionalna vojaška organizacija) sklenil sporazum z antisemitskim vodstvom poljske vojske. Na Poljskem so postavili vojaške vadbene centre za mlade Jude. Hoteli so jih pripraviti na invazijo na Palestino, da bi nato poljski Judje odšli tja. Vojna je preprečila ta podvig.
Sočasno je zloglasni Adolf Eichmann na Dunaju zavzeto »reševal judovsko vprašanje«. Jude je oropal vsega njihovega imetja in jim dopustil, da so emigrirali. Pozneje, proti koncu vojne, je sionističnim voditeljem v Budimpešti predlagal absurdno ponudbo. Če bodo zavezniki poslali deset tisoč tovornjakov v nacistično Nemčijo, bo ustavil iztrebljanje madžarskih Judov (deset tisoč Judov na dan). Po mojem mnenju je šlo v resnici za zakamufliran poskus Heinricha Himmlerja, da bi ločeno sklenil mir z zahodnimi zavezniki.
Potem ko so Eichmanna ugrabili v Argentini in je sedel v izraelskem zaporu, je napisal fascinantno avtobiografijo, v kateri je napisal, da so se mu zdeli sionisti boljši od drugih Judov, saj so predstavljali bolj pozitivno biološko substanco Judov.
Najbolj neposredna povezava med nacisti in sionisti se je vzpostavila že zelo zgodaj. Ko so v začetku leta 1933 nacisti v Nemčiji prišli na oblast, so ameriški Judje razglasili bojkot nemškega blaga. Nacisti so odgovorili z enodnevnim bojkotom judovskih podjetij v Nemčiji (tega se spomnim, saj me je ta dan oče zadržal doma.)
Sočasno je nacistična Nemčija sklenila uradno pogodbo s sionističnimi voditelji. Imenovala se je »Prenos« (Ha'avara v hebrejščini). V skladu s to pogodbo je bilo bogatim nemškim Judom dovoljeno »prenesti« del njihovega denarja v Palestino v obliki nemškega blaga. Ta pogodba je prekinila protinemški bojkot, a je bila tudi velika spodbuda za komaj prebijajočo se judovsko gospodarstvo v Palestini.
To poglavje zgodovine je še dandanes sporno. Desničarski sionisti so sporazum obsodili, a so jih levičarski voditelji, ki so vladali sionistični družbi v Palestini, oklicali za »fašiste«. Sporazum je vsekakor pomagal sionističnemu gospodarstvu, da je preživelo do izbruha druge svetovne vojne, ko je velika britanska vojska v Egiptu nujno potrebovala vse, kar smo lahko proizvedli.
Vsi ti dogodki pa niso bili niti približno sprava med sionisti in nacisti. Ta ideja je − smešna.
Do začetka druge svetovne vojne Hitler ni mogel niti sanjati o tem, da bi množično pobijal Jude. To je bilo nepredstavljivo. Zadovoljiti se je moral s tem, da je Jude izgnal iz Nemčije oziroma Evrope, kar se je dogajalo tudi že prej: v Španiji, Angliji in v številnih drugih krajih.
Samoumevna destinacija je bila Palestina, toda tej je vladala Velika Britanija, ki je sprejela zgolj peščico Judov, saj se je bala reakcije Arabcev. Takrat je bila med nacističnimi voditelji priljubljena še ena možnost: Jude bi transportirali na Madagaskar, ki je bil del francoskega imperija. Nič ni bilo iz tega.
Ob izbruhu vojne se je vse to spremenilo. Zgodila se je nova realnost. Z invazijo nacistične Nemčije leta 1941 na Sovjetsko zvezo je postalo življenje ceneno. Ženevska konvencija o civilizirani vojni je bila zavržena in stotisoči ter nato milijoni so pobijali drug drugega.
Hitlerju se je prikazala možnost, na katero si prej ni upal pomisliti. Ne premeščaj Judov, ubijaj jih. Tako se je z množičnimi ustrelitvami, stradanjem, boleznimi in plinskimi celicami začel holokavst.
Ni bilo potrebe, da bi ga k temu kdor koli spodbujal. Pred kratkim je naokoli krožila zgodba, da je Hitlerja k temu pozval veliki jeruzalemski mufti Hadž Amin al-Huseini, Semit, zvest Alahu. Ta zgodba je tako kot druge zelo absurdna.
Hitler ni bil izviren mislec in v njegovem pogledu na svet ni bilo ničesar zares novega.
Antisemitizem je tako star kot krščanstvo, saj je bil dolgo njegov integralni del in je morda še danes.
Ješua Ben-Josef, znan kot Jezus, je bil Jud. Ko je bil zaradi bogokletja križan, je majhna skupina njegovih privržencev v Jeruzalemu živela po njegovih naukih. Judovsko vodstvo v Jeruzalemu jih je preganjalo in tako je bilo med dvema stranema rojeno fanatično sovraštvo.
Vse to bi bila zgolj zgodovinska malenkost, če se ne bi zgodilo nekaj izjemnega. S pomočjo judovskega rabina Savla, ki se je preimenoval v Pavla, so Jezusovi privrženci postali svetovna religija. Stara kultura bogov je razpadala. Abstraktna judovska religija je bila privlačna za številne patricije, a množice sužnjev in proletarcev so zgodbe o križanem božjem sinu in njegovi deviški materi očarale. Krščanstvo je zmagalo in z njim sovraštvo do Judov.
Prepričan sem, da se vsak kristjan ali kristjanka, ki je bil ali bila v otroštvu izpostavljen/-a srhljivim zgodbam o Judih, ki hlepijo po krvi poganskega Jezusa, ne more nikoli popolnoma otresti sovraštva do Judov.
Sovraštvo do Judov je bilo skozi stoletja eno od znamenj krščanstva. Množični izgoni, pokoli Judov, ki so jih izvajali križarji v Nemčiji in Palestini, španska inkvizicija, ruski pogromi, holokavst in še ogromno podobnih pojavov spremlja judovsko zgodovino. (Na žalost to Judov v sodobnem Izraelu ni naredilo imunih proti izražanju sovraštva do drugih.)
Še enkrat bi rad poudaril, da se ni nič kaj takega zgodilo v muslimanskih državah. Ko sem to pred kratkim omenil, so me nekateri profesorji, po rodu orientalski Judje, ognjevito napadli. Navedli so šest primerov, ko so muslimanski vladarji grdo ravnali z Judi. Šest primerov v 1400 letih! Zdi se, kakor da bi orientalski Judje zavidali evropskim Judom njihovo trpljenje in bi radi tudi v tem tekmovali z njimi.
Pogrom ni arabska beseda, ampak ruska.
Vrnimo se k današnjim antisemitom.
Zgolj želeli bi si lahko, da bi po holokavstu preprosto izginili. Toda zdaj so spet tu, v različnih preoblekah in krinkah.
Ni toliko pomembno, kaj govorijo, ampak kakšni toni tvorijo njihovo glasbo.
Lahko diskutiraš o njihovih argumentih. Prav gotovo. Obstajajo tudi nekatera neprijetna dejstva. Prav gotovo. Toda pomembna je glasba. Oh, glasba.
Nekdo je lahko proti Izraelu. Zakaj pa ne? Nekdo lahko kritizira politiko vrste izraelskih vlad. Jaz jo kritiziram. Nekdo je lahko antisionist, čeprav pa si mora biti na čistem, kakšne vrste sionizem mu ni všeč. Toda vse to nima nič opraviti s pravim antisemitizmom.
Nekdo, ki je po naravi teoretik zarote − jaz nisem tak −, bi lahko trdil, da današnje antisemite financirajo zahrbtni sionisti, da bi Jude od tam, kjer prebivajo, privedli v Izrael.
Glede na to, da na obali Tel Aviva slišim francoščino, jim, kot kaže, uspeva.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
