Tiskane izdaje
Slovenska vlada je v Državni zbor RS poslala koalicijsko usklajen predlog zakona o strateškem razvojnem območju državnega pomena v občini Hoče - Slivnica, ki naj bi bil sprejet po nujnem postopku. Minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek je okoljevarstvenike in zagovornike sonaravne industrijske politike v državi parlamentarne demokracije »provokativno« razglasil za ekoteroriste. Ali si lahko predstavljamo, da bi, recimo, nemška kanclerka ob taki izjavi njenega ministra za gospodarstvo ostala nema, brez ukrepanja? Upravičeno pričakujemo reakcijo predsednika slovenske vlade.
Vlada privoli v izsiljevanje
Globoko se strinjam, da je predlagana tuja investicija Magne Steyr zlasti za celotno razvojno, ekonomsko šibko Podravsko regijo z veliko brezposelnostjo z gospodarskega, zaposlitvenega in socialnega vidika zelo pomembna – a lokacijsko, s strani multinacionalke buldožersko izsiljevalska. Slovenska vlada in vladna koalicija (tudi celotna opozicija z izjemo Združene levice) sta iz več razlogov privolili v izsiljevanje, se takoj vdali pred prostorskim terorizmom multinacionalke (»bomo pa šli drugam«), ki ga omogočata neoliberalna ekonomija in politika, ter predlagali zakonsko izjemo pri prostorskemu umeščanju investicije. Izsiljeni, celo nujni postopek predloga spremembe zakonodaje pa je med drugim v nasprotju zlasti s 67. členom (lastnina – zagotavljanje gospodarske, socialne in ekološke funkcije ob rabi lastnine) in 71. členom (varstvo zemljišč, posebno varstvo kmetijskih zemljišč) Ustave RS. V nasprotju je s številnimi zakonskimi določbami s področja varstva okolja, o kmetijskih zemljiščih itd., s postopki umeščanja večjih objektov v prostor in v nasprotju s sodobnimi trajnostno sonaravnimi izhodišči. Zato bo v primeru pričakovanega (glede na razmerje političnih sil v DZ) sprejetja zakona zgolj po meri velekapitalskih interesov multinacionalke upravičeno sprožena zahteva ustavne presoje in obravnave na evropskih sodiščih. Tudi zaradi tega, ker je bila strokovna in druga zainteresirana javnost za realno in kvalitetno vsebinsko tehtanje »strateško razvojnega območja državnega pomena« vključena odločno prepozno, konkretni podatki o investiciji pa so poslovna »državna« skrivnost ...
Zaskrbljeno se sprašujem, kje se je zataknilo kmetijsko in okoljsko poslanstvo odgovornega ministra in ministrice, ki sta se strinjala s predlogom zakona in s tem zavestno privolila v drugorazrednost javnega interesa glede varovanja strateško pomembne rodovitne zemlje in varovanja okolja, odprtega prostora, ekosistemov. Tako sta ponovila večplastno škodljivo vladno zgodbo predvidene pozidave najboljših kmetijskih zemljišč v okolici Braslovč zaradi izbora še bistveno dražje in policentričnemu razvoju (izogibanje Celju in dodatna okrepitev gravitacijskega območja Ljubljane) nenaklonjene inačice tretje razvojne osi.
Zmanjšanje prehranske varnosti in vodnoekološka ogroženost
Vlada RS torej tujemu investitorju zagotavlja za izkoriščanje (ne za sonaravno rabo) najbolj kvalitetna kmetijska zemljišča v uporabi, čeprav se Slovenija uvršča med evropske države z največjo stopnjo prehranske ogroženosti. V poosamosvojitvenem obdobju se je površina kmetijskih površin zmanjšala za skoraj 100.000 hektarov, v povprečju pa se je v zadnjem obdobju pozidalo okoli sedem hektarov kmetijskih zemljišč na dan – oziroma za zemljišče povprečne slovenske kmetije.
Tako zdaj razpolagamo le še z 850 kvadratnimi metri njivskih površin na prebivalca, od tega je 480 kvadratnih metrov žitnih površin (svetovno povprečje: 1000). Za dokaj varno stopnjo prehranske varnosti pa bi po oceni kmetijskih strokovnjakov na prebivalca potrebovali vsaj 2000 kvadratnih metrov njivskih oziroma 700–800 kvadratnih metrov žitnih površin. Slovenija pridela le okoli tretjino potrebne zelenjave ter manj kot dve tretjini žit in krompirja za lastno prehransko oskrbo. Pozidava 100 hektarov rodovitnih polj in potem leporečno govoričenje o »nadomestnih kmetijskih zemljiščih« je – na omejenem planetu – podcenjevanje zdrave kmečke pameti. Pozidano zemljišče ne bo več zmoglo opravljati eksistenčno pomembne ekosistemske vloge, zmanjšale so bodo samočistilne zmogljivosti okolja.
Udejanjanje predloga zakona prinaša dodatne okoljske pritiske in s tem povečuje lokalno in regionalno vodnoekološko ogroženost zelo občutljivih (ranljivih) in z vidika oskrbe z neoporočno pitno vodo nenadomestljivih območij talne vode. Po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje (Arso) za obdobje 2009–2015 se območje talne vode Dravsko-Ptujskega polja (Dravska kotlina) uvršča med vodnoekološko zelo občutljive (plitvost talne vode, prepustnost fluvioglacialnih sedimentov) z večjo obremenjenostjo, torej med zelo ranljiva območja talne vode. Kemijsko stanje vode Dravsko-Ptujskega polja je bilo ocenjeno kot slabo (nitrati, atrazin itd.), zato vsako dodatno onesnaževanje talne vode, zlasti možno industrijsko onesnaževanje z nevarnimi kemikalijami (lakirnica, ličarska dejavnost) na širšem vodovarstvenem območju povečuje vodnoekološko tveganost pri zagotavljanju varne in zanesljive oskrbe prebivalstva s kakovostno pitno vodo. Očitno si tako predstavljamo udejanjanje pred kratkim v slovensko ustavo zapisane pravice do pitne vode!
Z vidika sodobnih trajnostno sonaravnih kriterijev je treba oceniti tudi utemeljenost predvidenega, izjemno obsežnega obsega »potrebnih« zemljišč (100 hektarov) za obravnavano investicijo. Poslovna cona Komenda kot ena največjih poslovnih con v Sloveniji obsega 93, tržnih zemljišč pa je 75 hektarov. Vendar po desetih letih od prvih investicij (jesen leta 2006) kljub izjemno ugodni prometni legi (ob avtocesti, v bližini letališča in Ljubljane) ostaja drugi del cone še vedno tržno slabo izkoriščen. Na osnovi okvirnih primerjav meri npr. površina osrednjega podjetja Magne Steyr v Gradcu (Graz) okoli 40–50 hektarov, zaposluje pa več kot 5500 ljudi.
Poslovne cone, degradirana območja – prednostni za umeščanje predvidene investicije
Za slovenske geografske, prostorske, okoljske in kmetijske razmere je predlagani lokacijski model obsežne pozidave dragocenega odprtega prostora za industrijske naložbe izrazito neprimeren. Prva prioriteta v trajnostno sonaravnem modelu umeščanja industrijskih in drugih investicij pa bi bila raba razpoložljivih prostorskih kapacitet v (pre)številnih obstoječih poslovnih conah. V Sloveniji je po ocenah okoli 400 poslovnih con, med njimi so tudi večje od 50 oziroma 100 hektarov. V Podravski statistični regiji je največja poslovno-proizvodna cona Tezno Maribor, ki obsega skoraj 110 hektarov, na voljo pa je še vedno 40 hektarov zemljišč.
Resnično nujne in večplastno primerne industrijske pozidave prostora naj bi se, glede na pičlost uporabnih in zelo rodovitnih kmetijskih zemljišč, razen na nezasedenih zemljiščih obstoječih poslovnih con udejanjale na t. i. degradiranih, opuščenih industrijskih in drugih območjih in delno (tretja prioriteta) tudi na zaraščenih, kmetijsko manj pomembnih površinah (ob izjemno veliki, 64-odstotni gozdnatosti Slovenije). Na obsežnem pogorišču slovenske industrije so namreč ostala obsežna opuščena, tako ali drugače degradirana industrijska in druga, trenutno razvojno in varovalno neuporabljena zemljišča.
V okviru še potekajočega interdisciplinarnega projekta o degradiranih območjih (Oddelek za geografijo FF, FGG, Geodetski inštitut Slovenije) je bilo po začasnih rezultatih sistematičnega terenskega popisa na območju zgolj sedmih od dvanajstih statističnih regij Slovenije doslej popisanih skupaj 1695 hektarov funkcionalnih degradiranih površin. Brez dvoma pa skupna površina degradiranih območij v Sloveniji bistveno presega 2000 hektarov, ki bi jih bilo treba po izvedeni sanaciji in prenovi sistematično in izrazito prednostno uporabiti pri prostorskemu umeščanju bodočih investicij ter gospodarskih in drugih dejavnosti. Prav degradirana območja predstavljajo ključno alternativo gradnjam na dragocenih kmetijskih zemljiščih.
V Podravski statistični regiji je bilo v letu 2016 po začasnih rezultatih evidentiranih 83 funkcionalnih degradiranih območij v skupni površini 211 hektarov. Ob upoštevanju dejstva, da so nekdanja industrijska in druga degradirana zemljišča praviloma solidno infrastrukturno opremljena, bi bilo treba z vidika večplastnega (ne le ozko ekonomskega) kriterijskega postopka prednostno preveriti možnosti za lokacijo investicije Magna Steyr v obstoječih poslovnih conah regije in/ali v celoti ali delno na opuščenih zemljiščih (»brownfield« investicija, kot je poslovna cona Tezno) – namesto predvidene zelo obsežne pozidave pretežno odprtega prostora (»greenfield« investicija). V naslednji fazi iskanja večplastno primerne, optimalne lokacije pa bi bilo kot sicer bistveno manj želeno lokacijo treba strokovno sistemsko preveriti možnosti prostorske umestitve investicije na kmetijsko opuščenih (zaraščanje) ali manj kakovostnih kmetijskih zemljiščih. Velikost predvidenega zemljišča (100 hektarov) za omenjeno investicijo je izjemno obsežna in zahteva kritično strokovno presojo.
Prav vsak hektar pozidanih kmetijskih površin v globalno vse bolj zaostrenih prehranskih razmerah zmanjšuje nacionalno varnost Slovenije in njenih državljanov. Predvidena pozidava odprtega prostora prinaša za prihodnje »strateško pomembne investicije« zelo nevarno, interesom kapitala podrejeno lokacijsko prakso in logiko. Dolgoročno in trajnostno sonaravna prostorsko-razvojna politika bi morala že vsaj deset let razpolagati ne le z ažurno vodenim katastrom opuščenih industrijskih in drugih degradiranih površin, pač pa bi morala imeti v vseh regijah na razpolago eno večje, tudi ekosistemsko, kmetijsko in vodnoekološko sprejemljivo potencialno območje za umeščanje večplastno primernih razvojnih investicij.
Zato: da za optimalne, trajnostno sonaravne industrijske in druge investicije in ne prostorsko-okoljskemu, protikmetijskemu terorizmu velekapitala. Ali kot je v sobotni prilogi Dela zaključil Luka Omladič: »Potrebujemo razvoj, ki za svojo bistveno dimenzijo vzame prav ohranjanje okolja.«
Prof. dr. Dušan Plut,
zaslužni profesor Univerze v Ljubljani in član IO Gibanja za trajnostni razvoj Slovenije
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
