Tveganj ne bo, če evtanazija ali asistirani samomor ne bosta dovoljena

Katedra za medicinsko etiko Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (MF UL) je že predhodno izrazila izrazito odklonilno stališče v zvezi s predlogom zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja posameznika (ZPPK) (z dne 15. 5. 2023, tudi v imenu senata MF UL). Osemnajstega julija letos je bil v državnem zboru sprejet v večji meri spremenjen zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), o katerem bo 23. novembra izveden referendum. Ker tudi ZPPKŽ po naši oceni prinaša pomembna etična in moralna tveganja za družbo in posameznike ter pomeni hkrati grobo kršitev nekaterih temeljnih predpostavk v medicinski etiki (zlasti načela »najprej ne škodovati«), bi v imenu Katedre za medicinsko etiko MF UL (v nadaljevanju KaME MF UL) pred referendumskim odločanjem ponovno želeli izraziti svoje odklonilno stališče v zvezi z ZPPKŽ, tudi v skladu s Hipokratovo prisego, ki od zdravnika zahteva, »da ne bo nikoli in nikdar nekomu skrajšal življenja«, skladno s čimer slovenski kodeks zdravniške etike v svojem 29. členu navaja, da »zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru«.

Pomoč pri prostovoljnem končanju življenja: kaj je res in kaj ni

Dosedanja praksa v državah, kjer izvajajo evtanazijo ali asistirani samomor, je pokazala, da v mnogo primerih prihaja do zlorab in stranpoti ter pomanjkljivih evidenc in nezadostnih presoj. Varovalke pri izvajanju evtanazije in asistiranega samomora so po dosedanjih izkušnjah neredko le iluzija. Asistirani samomor je visoko tvegan poseg; sredstva, ki se pri tem uporabljajo, niso bila nikdar razvita ali preizkušena za ta namen. Dejanje je tudi nepovratno – lahko temelji na napačni diagnozi ali prognozi, ki sta v medicini razmeroma pogosti. Vemo, da je pri poskusu samomora pogosto obžalovanje le-tega, pogosto gre za klic na pomoč, kar pa bo pri asistiranem samomoru lahko preslišano na škodo bolnika.

Edini način, da do teh tveganj ne pride, je, da evtanazija ali asistirani samomor nista dovoljena. Poleg tega asistirani samomor, ko je enkrat dovoljen in kmalu v večji meri prisoten, pomembno spremeni družbo in zdravstvo; aktivna prekinitev življenja človeške osebe postane sprejemljiva, zagotovljena od države. Zdravljenje, lajšanje trpljenja ter spoštovanje življenja vse do naravnega konca, vključno s preprečevanjem samomorov, pri nas že tako zelo pogostih (suicidologija, veda, ki se s tem ukvarja ima v Sloveniji dolgo tradicijo) – to so zaveze zdravnikov svojim bolnikom, ki se v primeru legalizacije asistiranega samomora v ključnem vidiku prelomijo.

Na referendumski tehtnici je zelo osebna odločitev

Nadalje, dosedanja praksa iz več držav (na primer Belgija, Nizozemska) kaže, da je šel, čim je bil storjen prvi korak legalizacije evtanazije, razvoj prakse kasneje svojo, na začetku nepredvideno pot. Če je bil zakon spremenjen za posamezne, izredne primere neozdravljivo in terminalno bolnih, je sčasoma pomoč pri umiranju postala legalna izbira tudi za psihiatrične bolnike, za mladostnike ali celo otroke, za tiste, ki so zgolj »utrujeni od življenja« (tako imenovano eksistencialno trpljenje), ali za dementne. Še več, postopno se iz najtežjih primerov, zaradi katerih je bil zakon sprejet in ki navajajo prepričljive razloge za željo po smrti, ta pravica širi na povsem drugačne primere, pri katerih so razlogi neprepričljivi, hkrati pa je takih primerov bistveno več kot prvih. Kot primer lahko navedemo Quebec v Kanadi, kjer je v manj kot desetih letih kar sedem odstotkov vseh smrti posledica evtanazije; preračunano na našo populacijo bi to pomenilo okoli 2000 smrti kot posledica pomoči pri samomoru, kar je stokrat več od pričakovanega števila, ki so ga navedli predlagatelji zakona. Menimo, da tudi pri nas lahko pride do podobnega postopnega širjenja indikacij kot tudi deleža smrti kot posledice namerne prekinitve življenja.

Kar pa nas še posebej skrbi, je to, da bi, ko je enkrat legaliziran asistirani samomor, družba ali okolica svoje najšibkejše posameznike posredno lahko prisilila v tako odločitev, četudi zelo subtilno; v tujini, na primer, poročajo o primerih, ko je bilo bolniku zavrnjeno drago zdravljenje, ponujena pa namesto tega pomoč pri usmrtitvi. Na to nakazujejo tudi nekateri podatki iz držav, ki so uzakonile evtanazijo ali pomoč pri samomoru (na primer Oregon, ZDA), kjer mnogi starostniki navajajo, da dejstvo, da ne bi želeli biti v breme svojcem igra pomembno vlogo pri odločitvi za pomoč pri samomoru. Rešitev gotovo ne more biti to, da družba ponudi možnost pomoči pri samomoru starim, bolnim in trpečim posameznikom, pač pa mora zanje bolje poskrbeti.

Paliativna (blažilna) oskrba lahko danes pomaga učinkovito lajšati bolečino in druge zdravstvene stiske, nujno pa bi bilo treba izboljšati njeno dostopnost, da bi bila na voljo vsakomur takoj, ko jo potrebuje. Paliativna oskrba ne pomeni opustitve zdravljenja, temveč celostno podporo bolniku – obvladovanje bolečine in drugih simptomov ter psihološko in socialno pomoč s ciljem ohraniti dostojanstvo in kakovost življenja. Dovoliti asistirani samomor, ne da bi bila paliativna oskrba dobro dostopna vsem, ki jo potrebujejo, je po našem mnenju nepremišljeno in nevarno. Lajšati je treba tudi osamljenost, potrtost, ki je zlasti pogosta med starimi ljudmi. Najšibkejšim, obrobnim je treba dati vedeti, da niso odveč.

Tretjič zavrnili njeno prošnjo za pomoč pri samomoru

Pomembno je omeniti posledice zakona o evtanaziji in asistiranem samomoru, ki v javni razpravi niso bile dovolj izpostavljene. Evtanazirani bolniki brez malignih bolezni, na primer, vse pogosteje postajajo dragocen vir organov za presaditev; to še posebno velja za tiste, ki so se odločili za evtanazijo zaradi psihičnega trpljenja, med njimi so tudi zelo mladi. Na področje evtanazije vstopa tudi umetna inteligenca z ambicijo, da postane partner pri odločanju o življenju in smrti, pri izvedbi evtanazije in retrospektivni evalvaciji postopkov. Namen je razbremeniti klasične komisije v pričakovanju vse večjega števila teh postopkov.

Ne nazadnje, z uzakonitvijo pomoči pri samomoru se bo po naši oceni lahko pojavila nova, povsem nepotrebna delitev že tako nerazumno razdeljenega naroda. Ob tem pa tudi nepotrebna dodatna odtujitev pogosto preobremenjene zdravstvene stroke v napetem času, ko brez sodelovanja iste stroke ne bo mogoče ohraniti javnega zdravstva. Dejstvo je tudi, da živimo v času geopolitične nestabilnosti, velikih migracij in vojne, ko mehanizmi, ustvarjeni za mirne in stabilne čase, izgubljajo na učinkovitosti. Slovenija, ena najmanjših držav, ki namerava legalizirati asistirani samomor, se izpostavlja dodatnemu tveganju. Ob tradicionalno visoki stopnji samomorilnosti so majhni narodi, kot je slovenski, eksistencialno bolj ogroženi kot veliki in soočeni tudi z manj možnostmi za popravo morebitnih strateških napak pri zgodovinskih odločitvah, kot je legalizacija evtanazije oziroma asistiranega samomora.

Zaradi vseh navedenih skrb vzbujajočih dejstev KaME MF UL, skladno s stališči Komisije RS za medicinsko etiko ter vseh najpomembnejših zdravniških organizacij v Sloveniji (Slovensko zdravniško društvo, Zdravniška zbornica Slovenije, Slovenska medicinska akademija; širše pa tudi tudi Svetovno zdravniško društvo), odločno nasprotuje ZPPKŽ. Le tako bo mogoče zanesljivo preprečiti, da bi živeli v družbi, v kateri bi bili zlasti njeni najšibkejši in najbolj ranljivi posamezniki lahko podvrženi možnim zlorabam in – vsaj posrednim – pritiskom, zdravniki in zdravstveni delavci pa v neskladju z najbolj temeljnimi medicinsko-etičnimi normami (zlasti »najprej ne škodovati«).

***

Izr. prof. dr. Urh Grošelj

Asist. Miha Oražem

Prof. dr. Štefan Grosek, višji svetnik

Prof. dr. Jadranka Buturović-Ponikvar, višja svetnica

Prof. dr. Ksenija Geršak

Prof. dr. Maja Ovsenik

Prof. dr. Lilijana Zaletel-Kragelj

Asist. dr. David Lukanović

Katedra za medicinsko etiko Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani

Prispevek je mnenje avtorjev in ne izraža nujno stališča uredništva.