Ugrabljen upor zoper rasizem

Zdaj preziramo sebe bolj, kot je rasist kadarkoli preziral druge rase in kulture. Živimo v nevarnih časih skrajne oslabelosti mišljenja.

Objavljeno
23. junij 2020 06.00
Posodobljeno
23. junij 2020 16.21
Zdaj preziramo sebe bolj, kot je rasist kadarkoli preziral druge rase in kulture. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Pod površino demonstracij proti rasizmu, ki so zajele ves Zahodni svet, se dogajajo izjemno pomembni premiki. Seveda je revolt zoper policijsko brutalnost, ki je vzela življenje G. Floydu, upravičen. Prav tako bi bilo naivno pričakovati, da ob manifestaciji tega revolta ne bo razbita nobena izložba. Toda materialno uničevanje je povsem nepomembno v primerjavi z razkrajanjem tistega, kar tvori temelj naše duhovne kulture.

Upor zoper rasizem se je spremenil. Iz jasno opredeljene emancipatorne zahteve je postal vrtinec pravičniškega srda, ki se hrani z utopijami naivnega egalitarizma in pavšalnimi obsodbami zločinske zgodovine zahodnih držav. Prvič smo se srečali z valom slepega uničevanja spomenikov, ki še najbolj spominja na ISIS in njegovo uničevanje svetovne kulturne dediščine. Še nikoli niso ljudje množično padali na kolena in z odpuščanja prosečimi očmi povešali glave k tlom. In kar je ključno: še nikoli se niso protesti iz ZDA kakor ogenj širili po vsem Zahodu.

Moramo si priznati, pri aktualnih protestih zoper rasizem se poraja nekaj novega. Glavni nosilci srda zdaj niso zatirani, pač pa (samodeklarirani) zatiralci. Ti se svoje odgovornosti ne izogibajo, nasprotno, entuziastično podpisujejo bianko priznanja odgovornosti za vse možne vrste deprivilegiranosti temnopoltih. Nespremenjene parole, s poklekanjem in rušenjem spomenikov na čelu, odzvanjajo tudi v državah s povsem drugačno zgodovino, kot je ameriška. Val demonstracij je preplavil celo dežele, kjer res ni mogoče govoriti o bremenih sistemskega rasizma (na primer Švica). Kaj se dogaja?


Zaton Zahoda?


To je sicer zguljena fraza. Toda, če je nepogrešljivo obeležje Zahoda zaupanje v znanost, potlej določenih sprememb pač ne moremo zanikati. Znanost je sistem, ki pod enim principom pojasni neštete pojave. To ni značilnost zgolj naravoslovja, tudi država je organizirana s pomočjo prava, ki deluje na podoben način: en zakon velja za vse državljane. Ko to načelo zamenja arhaična iracionalnost, se urejanje našega sobivanja začne potapljati v protislovja na vsakem koraku. Še nikoli ni protirasistične drže uzurpirala izključno fraza »črna življenja štejejo«, zato skrb za »vsa življenja« poslej velja kot geslo rasistov. Kopija postane original: le zaščita »črnih življenj« je dopusten način zaščite enakosti. S tem je branje katalogov človekovih pravic (na primer 1. čl. SDČP: »Vsi ljudje se rodijo svobodni …«) postalo rasistična gesta.

Dogaja se razkroj razsvetljenske tradicije, ki je temeljila na mišljenju, argumentiranju, utemeljevanju, iskanju rešitev. Na tem terenu ni več mogoče razlikovati med deklaracijami človekovih pravic in apartheidom. Ni mogoče več uvideti, da ščitenje »črnih življenj« vključuje tudi 80 odstotkov temnopoltih žrtev nasilnih dejanj, ki so posledica kriminala temnopoltih. Pavšalni izraz sovraštva do policije in pozivi k njeni ukinitvi razmere le še slabšajo.

Pravičniški srd je brez vsebine, lahko le ruši svet, ki ga najde pred seboj. Zato ni naključno, da se lahko opredeli le na negativen način, kot protirasizem in antifašizem. Gibanje, ki smo mu priča, je nazadovalo tudi s stališča komunistične utopije, ki je dejansko poskušala graditi drugačen svet in je le svojo zunanjo mejo, to je berlinski zid poimenovala »antifašistični« zid. Zdaj celo lik W. Churchilla velja za fašista oziroma rasista.

image
Ne smemo pozabiti, da je bilo suženjstvo v ZDA ukinjeno od znotraj. FOTO: Blaž Samec/Delo


Vzvišenost nad lastno zgodovino


Egalitarizem v podobi pravičniškega srda ni zmožen zaznati kompleksnosti problematike. In prav to mu omogoča iluzijo vzvišenosti nad zgodovino, predvsem nad lastno. Ne uvidi, da je rušenje Churchillovih kipov v imenu rasizma mogoče le zaradi Churchilla samega, to je zaradi njegovega boja za liberalno demokracijo. Brez Kolumba tudi metanja njegovega kipa v reko ne bi bilo. Žižek dobro opozarja, da so merila, po katerih Zahod meri svojo zločinsko zgodovino prav produkt Zahoda samega. Turki, denimo, nimajo prav nobenih težav s svojo imperialno zgodovino, nedavna vzpostavitev vojaške baze v Libiji je prej korak v nasprotno smer.

Le Zahod je znal reči »mea culpa«. Ne smemo pozabiti, da je bilo suženjstvo v ZDA ukinjeno od znotraj. Ne kot zmagovit upor sužnjev, pač pa kot mukotrpen boj (dela) belcev za pravilno interpretacijo ustavnih načel. Merila za zločinsko zgodovino Zahoda žal niso nastala čez noč. Zato lahko rečemo, da je prav Churchill omogočil, da njegove lastne besede danes lahko označimo kot rasistične.

Gibanje, ki smo mu priča, tega ni zmožno prezreti, kot slepi fanatizem deluje le po shemi 1-0. Ne prisvaja si le mandata nad prihodnostjo, pač pa tudi nad preteklostjo. Vsako sled preteklosti, ki se ne sklada s trenutno predstavo o pravičnem, je treba uničiti. V tem anahronističnem sovraštvu so si protirasistične demonstracije in praksa ISIS presenetljivo blizu. G. W. F. Hegel nasilne stranpoti islama (La religion et la terreur) ni primerjal z nasilno stranpotjo krščanstva, pač pa z revolucionarnim nasiljem francoske revolucije (La liberté et la terreur). Cerkvi je uspelo prehoditi mučno pot od nasilnega fanatizma križarskih vojn pa do enciklike Pacem in terris iz leta 1963, v kateri potrdi zavezo pacifizmu, svobodi vesti in razsvetljenstvu v celoti. Svojevrstna ironija, da se metafizična bremena, za katera smo verjeli, da so ostala v preteklosti, vračajo na izrazito sekularnih demonstracijah.


Sekularnost EU vs. dedna krivda in poklekanje


Prva stvar, ki pri tem bije v oči, je koncept dedne krivde (izrečene v rasnem registru). Roditi se belopolt pomeni, roditi se kriv. Ne gre za krivdo (zlega) dejanja, pač pa za eksistencialno krivdo rodu. Človek prav tako ne ve, kaj naj si misli o kultu poklekanja, ki je zajel vso Evropo. Kant, avtor razsvetljenskega vzklika, »drzni si vedeti!« (sapere aude!), je tudi avtor kategorične prepovedi moraličnega klečeplazenja (die Kriecherei, animo servili). Pravi, da dostojanstven človek ne sme na kolena pred nikomer. Tudi če je zagrešil najhujši zločin, bo poslušal sodbo in nosil posledice dejanj na nogah.

Zahteve tega gibanja se ne bodo nikoli ustavile, ker je vse zastavljeno tako, da se ne morejo. Tudi če uničimo vse kipe, cenzuriramo vse pravljice, reformiramo naš jezik s politično korektnimi izrazi, obsodimo Aristotela, preimenujemo slaščice (na primer švicarske »Mohrenköpfe«, naše indijančke in podobno), računalniško terminologijo (master/slave) – še vedno se naše zgodovine ne bomo znebili. Vsako mesto, na primer Benetke, vsak zidak v njem ima podpis nekih -fobij in -izmov. In te bomo ves čas na novo odkrivali in obsojali. Tu je najočitneje, da aktualni boj zoper rasizem ni konkretna emancipatorna zahteva (temnopoltih) pač pa brezkončna liturgija dedne krivde (belcev).

Ko se mišljenje umakne pravičniškemu srdu, se umakne tudi možnost iskanja rešitev. Nasprotno, nastajajo nove težave. Največji problem so slepe pege takega gibanja, ki zaradi tega ne vidi, da se, na primer, priseljenci v EU izolirajo od drugih skupin (po ključu nacionalnosti, religije, rase) ter tvorijo paralelne družbe (aktualen primer: Dijon, Stuttgart), očitek rasizma je prihranjen le za Evropejce. Ne vidi vojaške ekspanzije nekaterih držav v regiji, hkrati pa srdito obsoja vlaganje (na primer Vlade Republike Slovenije) v obrambne sposobnosti svoje države kot nevarno »militarizacijo«. Ne vidi, da so predsodki na podlagi rasne ali nacionalne pripadnosti daleč najmanjši prav na Zahodu (kar jasno potrjujejo raziskave), bo pa neomajno vztrajalo, da je vse blagostanje Zahoda posledica rasizma.


Kako naprej


Bizarno bi se slišalo, če bi nekdo trdil, da je za slabe razmere v Sloveniji (na kateremkoli področju) kriva stoletna germanska nadoblast ali turški vpadi. Verjetno tudi socialne deprivacije temnopoltih v ZDA ni mogoče pojasniti izključno s »sistemskim rasizmom«. Toda to aktualnih demonstracij ne zanima. Nihče ne uvidi niti, da je etično sporno, če temnopoltega človeka obravnavamo kot nesvobodno bitje, ki se le pasivno odziva na (»rasistično«) okolico. Toda prav takega – pasivnega in razčlovečenega – temnopoltega človeka te demonstracije potrebujejo: kot figuro, pred katero lahko poklekamo v imenu svoje planetarne krivde.

Priča smo defektom, ki jih proizvaja zahodna metafizika. Rasistični prezir do »divjaštva« Afrike se je obrnil navznoter. Zdaj preziramo sebe bolj, kot je rasist kadarkoli preziral druge rase in kulture. Živimo v nevarnih časih skrajne oslabelosti mišljenja. Dogaja se razkroj razsvetljenske tradicije, ki je temeljila na mišljenju, argumentiranju, utemeljevanju, iskanju rešitev. Vse bolj jo nadomešča arhaično zapriseganje »dobremu« in pokora lastne krivde. To rasizma, te najbolj zavržne moralne drže, ne preprečuje pač pa prej perpetuira.

Ne pozabimo, da živimo v času, ko imajo šibki in deprivilegirani toliko institucionalne zaščite, kot je niso imeli še nikoli. Z drugimi besedami, prav danes je največ možnosti, da tragična smrt G. Floyda ni bila zaman: prek reforme policijskih, socialnih, izobraževalnih in drugih politik. Pot do tega je bila dolgotrajna in mukotrpna, pomislimo le na ceno, ki je bila plačana za uveljavitev človekovih pravic. Ne uničimo še tega spomenika.

---
Dr. Rok Svetlič je raziskovalec v Znanstvenoraziskovalnem središču Koper

Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva.