

O nekaterih stvareh je težko razmišljati in še težje pisati, se pravi razmišljati »naglas«. Dodatno zapleteno je, če se želiš izogniti črno-belemu slikanju stvari, ampak prav zaradi tega je mogoče nujno. Ni lahko razmišljati o smrti, še manj o samomoru, kaj šele o pomoči države pri samomoru! Toliko bolj izjemno se zato zdi, da naj bi o povezanih vprašanjih kar celotna družba razmišljala naglas in se o tem odločala na referendumih.
V zgodnjem poletju leta 2024 sem kolesaril v Bosno. Na prvi etapi med Ljubljano in Kolpo sem se v Kočevski Reki zatekel pred kratkim nalivom v gostilno, kjer je skupina moških klepetala o treh bližajočih se referendumih. Kot vesten državljan sem glasovanje opravil že med tednom na enem izmed predčasnih volišč. Starejši gospod iz glasne druščine je povedal, da sicer vedno voli stranko Nova Slovenija in da med politiki in političarkami najbolj ceni Ljudmilo Novak, vendar bo pri tem referendumu ravnal po svoji vesti in ne po strankarskih napotkih. V preteklosti je imel kar nekaj zdravstvenih težav, ki bi se lahko ponovile, zato je pripoved sklenil z besedami: »Jaz evtanazijo nujno rabim!« Čeprav smo glasovali o tem, ali naj vlada sprejme zakon o prostovoljnem končanju življenja, so tako politiki kot novinarji razlagali, da gre za »zakon o evtanaziji«. Verjetno se jim je zdelo, da se da vse skupaj opisati bolj na kratko – z eno samo besedo. Ampak evtanazija je nekaj precej drugačnega kot pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Evtanazija je, ko »gumba«, ki ga je pripravil zdravnik, ne pritisneš sam, ampak ga zate pritisne drug človek, se pravi, da te milostno usmrti druga oseba in tega ne narediš sam. Razlika ni zanemarljiva, saj govorimo o tem, da bo vse skupaj urejeno na ravni države, se pravi, da ti bo pri enem ali pri obeh korakih »pomagala« država oziroma v njenem imenu – zdravnik. V nekaterih državah res ohranjajo v podobnih zakonih tudi možnost evtanazije, v primeru zakona, o katerem smo se pri nas odločali novembra 2025, pa ta ni predvidena. Strašenje, češ da te bo lahko kdo kar usmrtil zaradi dediščine, je bilo skrajno zavajajoče.
Vsako leto 10. septembra zaznamujemo svetovni dan preprečevanja samomora in strategije, ki jih je država v zadnjih dvajsetih letih zagnala za zmanjševanje števila samomorilnih dejanj, so se izkazale za uspešne, številke namreč niso več tako porazne, kot so bile nekoč. Zakon o pomoči pri samomoru navidezno prihaja v navzkrižje s temi prizadevanji države, v resnici pa je treba vse skupaj premisliti še nekoliko bolj resno … Leta 2009 sem kot laik napisal lepo sprejeto knjigo Samomor: večplastni fenomen, v katero je psihoanalitik Janko Bohak prispeval besedilo o »evtanaziji«. Prijatelj dr. Mance Košir je med psihoanalitike prestopil iz duhovniškega stanu, zato je izkušnje iz tujine s tovrstno zakonodajo pretehtal zares pretanjeno. (Zelo dober zgodovinski pregled tovrstnih zakonov najdete na povezavi, ki se pojavi, če v spletni iskalnik vtipkate »Arnes, Bohak, evtanazija«.) Med šestmesečnim pisanjem knjige sem, razumljivo, moral tudi sam pri sebi razčistiti odnos do samomora. Pozneje sem si na rob desne dlani celo vtetoviral podpičje, ki je simbol preprečevanja samomora, hkrati pa sem si moral priznati, da bi v nekaterih okoliščinah vendarle dopuščal možnost za sámosmrt. Recimo, da se začne vojna, ujame me nasprotna vojska in želi z mučenjem izvedeti informacije o mojih ljudeh, pri čemer bi tudi vedel, da se mi na koncu ne bo pisalo nič dobrega. V tem primeru bi bil pripravljen dvigniti roko nadse in s tem zaščititi svoje ljudi. Umreti bi bil pripravljen tudi, če bi s svojo smrtjo zanesljivo zaščitil ožjo družino ali njenega člana. Tretji primer pa bi bil, ko bi se mi približevala gotova smrt in bi bilo nedvoumno jasno, da bom v zadnjih tednih trpel neznosne bolečine, ki jih niti morfij ne bo mogel blažiti. V tem primeru bi raje umrl, še preden bi se začele najhujše bolečine, res pa je, da človek lahko umre tudi brez pomoči drugih.
Ampak samomor je v resnici težko narediti. Trikrat več poskusov je pri ženskah kot pri moških, na koncu pa je osemdeset odstotkov samomorilcev moških. Takšna je globalna statistika, ki je bila pred dvema desetletjema drugačna le na Kitajskem (tam je samomor naredilo več žensk kot moških). Na vsak najstniški samomor pride tudi do sto ali več njegovih poskusov, medtem ko je razmerje pri starostnikih ena proti štiri. V tehničnem smislu je samomor zahtevno dejanje, saj ima naša psihofizična struktura kljub krhkosti tudi izjemno vzdržljivost in voljo do življenja. Po drugi strani lahko umremo v nekaj dneh – če nehamo jesti in piti. To je ena od »strategij«, ki sem si jo shranil v male možgane za primer, ko bi stvari na telesni ravni postale neizogibno brezupne. O tragediji, ki se je končala tako, sicer pričuje izjemna zgodba v stripovskem romanu iransko-francoske umetnice Marjane Satrapi Piščanec s slivami. Njen stric, sicer slavni glasbenik, je namreč nehal jesti in piti po dolgoletnem prepiranju z ženo, ki mu je za kapljo čez rob razbila njegov najljubši tar (glasbilo – brenkalo). V nekaj dneh je zares umrl. Zelo poetičen prikaz smrti v zasneženi naravi pa na primer najdemo v južnokorejskem filmu o dveh menihih Pomlad, poletje, jesen, zima in spet pomlad, sicer pa je v več kulturah znano, da starostniki, ko vedo, da prihaja njihov čas, odidejo umret v naravo, zlasti v sneg. Žalostno je seveda, kadar to naredijo, ker ne želijo biti v breme svojcem. Drugače pa smrt – vsaj v mojem razumevanju – ne nosi negativnega naboja (tudi pozitivnega ne, če smo že pri tem), saj je življenjsko dejstvo, ki ga ne moremo spremeniti.

Ob novembrskem referendumu leta 2025 se je prvič zgodilo, da nisem odšel na volišče, čeprav sprejetje zakona o pomoči pri končanju življenja zagovarjam, če le ima vse ustrezne varovalke. Za neudeležbo sem se odločil, ko sem ugotovil, da gre na strani zagovornikov in predlagateljev zakona za eno najslabših kampanj, kar smo jim bili priča. Zakon sam po sebi ni (bil) slab (verjetno zato, ker ga ni pisala politika, temveč civilna družba), ampak politiki, ki so ga zagovarjali, resnično niso vedeli, kaj prinaša. Celo državni vrh je začel širiti idejo, da bo vsakdo, ki mu bo v zadnjih tednih življenja težko, lahko preprosto pritisnil na gumb, če bo prej izrazil željo. Tako preprosto so si predstavljali oni in tako preprosto si je predstavljala večina ljudi. Vendar zakon – ko bo nekega dne obveljal – tega ne bo omogočal! Namenjen bo zelo majhnemu številu ljudi z redkimi oblikami bolezni, pri katerih se vnaprej ve, da se razvijejo v obupno, dlje časa trajajoče trpljenje, pri katerem niti sedativi ne bodo zalegli. Pogoji za odobritev postopka so rigorozni in za veliko večino ljudi, ki si bodo tik pred smrtjo tega želeli, postopek nikakor ne bo odobren. Gospod iz Kočevske Reke bi skoraj gotovo ostal brez takšne pomoči, zanesljivo pa bi ostal brez evtanazije. Celo kolumnisti v dnevnem časopisju, ki so zakon zagovarjali, so rožljali s povsem napačnimi argumenti, zato sem kot nekdo, ki naj bi glas oddal v to ali ono smer, ugotavljal, da bomo s sprejetjem zakona sicer naredili nekaj dobrega za peščico ljudi, ki tak postopek res potrebujejo, hkrati pa bo na tisoče ljudi globoko pretresenih ob razočaranju, ko jim bodo zdravniki pojasnili, da s svojo boleznijo in glede na njihovo stopnjo trpljenja še zdaleč niso upravičeni do pomoči pri končanju življenja. Upravičeni bi bili kvečjemu do običajne paliativne oskrbe, v katero pa je država do zdaj vlagala bistveno premalo. Da ne govorimo o tem, da imamo v Sloveniji trenutno samo eno hišo hospica!
Polovičarstvo uradne politike so seveda prepoznali mnogi zdravniki in drugi zdravstveni strokovnjaki, in ker ljudje zdravnikom večinoma zaupamo bolj kot sebi, se je tehtnica po njihovih nastopih v javnosti nagnila v prid predlagateljem referenduma. Če so se nekateri med njimi oglasili z razumnimi ugovori, so bili drugi kljub znanstveni podlagi celo v sozvočju z Alešem Primcem in s skrajno konservativno doktrino, ki veliko bolj kot življenje v resnici poveličuje ... trpljenje. Slabši od zagovornikov zakona so bili torej le še ti, ki so zakonu nasprotovali. Raziskave iz držav, kjer je ta zakonodaja že sprejeta, pa sicer jasno kažejo, da velika večina zdravnikov podpira tak postopek za terminalno bolne in celo, da bi tudi zase pod določenimi pogoji izbrali enak korak. Prav zaradi tega sem prepričan, da bo zakon nekega dne zanesljivo sprejet (po možnosti brez referendumov), in tudi predsednica Zdravniške zbornice Slovenije Bojana Beović je izid referenduma komentirala z besedami, da so zdravniki pripravljeni sodelovati pri izboljšanju zakona.
Na nenavaden način se je v kampanjo vpletel tudi Slavoj Žižek, ki so ga sprva zlorabili in z umetno inteligenco ustvarili posnetek, na katerem naj bi se najbolj znani sodobni filozof izrekel proti takšnemu zakonu, na koncu pa je posnel video, v katerem je izrazil, da želi prav zaradi te zlorabe zakon podpreti. Zanimivo je bilo predvsem njegovo pojasnilo, kako se v predsmrtnem trpljenju razkraja in uničuje človekov duh, kar se zdi za velikega kritika tako religije kot duhovnosti dokaj presenetljivo. Ko gre zares, gre pač zares.
Zdaj vemo, da prihodnji dve leti podobnega zakona še ne bomo mogli sprejeti, kljub nizkotni in vsestransko zavajajoči kampanji pa je dobra stran referendumskega direndaja to, da se je v državi končno razvila javna razprava in je vsak pri sebi moral nekaj časa posvetiti tudi razmišljanju o smrti ... in dragocenosti življenja. Na žalost je tako, da včasih porabimo milijone evrov, da se kot družba zbudimo iz dremeža in začnemo o nekaterih vprašanjih razmišljati dovolj resno, potem pa šele v drugem ali tretjem koraku lahko naredimo pravo stvar. Na pravi način.
***
Žiga Valetič, pisatelj in grafični oblikovalec.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
Komentarji