Upravljanje voda: razdrobljeni, brez koncepta in sistema

Z ustanovitvijo samostojne Slovenije so se zaradi nerazumevanja ideje celovite politike do voda in namerne odločitve za spremembo razmerij politične in ekonomske moči na področju voda začela zmanjševati finančna sredstva. Ustanovljen je bil sklad za vode, ki pa ni zares služil upravljanju voda, ampak drugim politikam, ki vodo vidijo le kot surovino. To nerazumevanje ali namernost traja še zdaj. Najbolj silovito se razpad celovitega upravljanja voda kaže v obravnavanju poplavne problematike, ki je parcialno in zmedeno. Izdelovanje kart poplavne nevarnosti in razredov poplavne nevarnosti, ki smo jih uvedli po letu 2009 kot zahtevo evropske poplavne direktive, se osredotoča le na posamezne odseke rek, in ne celovito na porečja.

Ker je njihova izdelava draga in prepuščena pobudnikom za nove gradnje ali posege (in spremembe namembnosti rabe zemljišča), so predlogi ublažitvenih ukrepov parcialni ali netrajnostni. Večina ublažitvenih ukrepov, predvidenih s takim načinom dovoljevanja poseganja v prostor, tudi ni bila zares izvedena v praksi. Z verovanjem, da poplav pač ne bo zares. Ugotovimo lahko, da nobena vlada še ni spoznala, da bi prav ona morala začeti proces skupnega premišljevanja in odločanja, kako preprečevati velika tveganja zaradi poplav in suš. Te namreč niso samo stvar okolja, ampak tudi prostora, družbene percepcije, nacionalne varnosti in seveda ekonomije.

Poplavna ogroženost

Zaradi mačehovskega odnosa do vodnega prostora, ki ga kaže vsa družba in ki traja že četrt stoletja, so se zmanjšale površine vodnih in poplavnih zemljišč, povečala se je poplavna ogroženost objektov, podaljšale hidrološke suše. Prometnice in urbanizacija odvzemajo vodne površine in silijo k togim ureditvam vodotokov. Nadaljevanje take politike je v popolnem nasprotju s sodobno politiko zmanjševanja poplavne ogroženosti, pri kateri je eden glavnih ukrepov varovanje vodnih zemljišč in razlivnih površin. V instrumentu državnega prostorskega načrta varstvo teh območij pred pozidavami ni predvideno, saj je območje urejanja strogo začrtano in omejeno. Vodna zemljišča in površine razlivanja vode žal niso pravno urejeni niti z drugimi instrumenti upravljanja. Za vodenje upravnih postopkov v kmetijstvu, to je za črpanje kmetijskih subvencij, so kmetijci izdelali prostorske podatke o »dejanski rabi prostora«. Tudi ti podatki so mačehovski predvsem do površin, na katerih je voda. Evidence prostorskih podatkov ponekod niti ne pokažejo, da je neka površina vodotok. Struga vodotoka je ožja za širino krošenj, ki segajo čez vodo. Površin, kjer je voda občasno ali stalno v tleh (mokrišča), ne prikazujejo. Seveda, saj je na njih lahko travnik ali celo njiva. Druge stroke, še najmanj pa vodarska, »svojih dejanskih rab prostora« niso sistematsko evidentirale kot prostorske podatke tako kot kmetijska stroka, saj za vode nikoli ni bilo evropskih subvencij. Še slabše, kljub opozorilom vodarske stroke nobena vlada do zdaj ni ugriznila v kislo jabolko sistematične ureditve pravnega statusa vodnih zemljišč, kot jih določa zakon o vodah, zato številna vodna zemljišča niso vpisana v zemljiški knjigi. Pogosta pa je tudi obratna situacija. Napačno stanje kaže tudi kataster zemljišč (grafični prikaz parcel).

Nerazumevanje ekosistemov in varstva voda

Stanje na vodah kaže na nerazumevanje rečnih in jezerskih ekosistemov in na slab posluh za varstvo voda. Številne brežine vodotokov so deponije odpadkov in gradbenega materiala, preurejene v parkirišča ali zasebna počivališča, deli struge so celo speljani v cevovode in v celoti spremenjeni v parkirišča, ceste, kolesarske steze, dvorišča. Struge so zožene, nekatere so celo izginile. Na takih odsekih voda nima več stika s svetlobo, nima dovolj kisika in nima stika s podzemno vodo. Da je zgodba še bolj žalostna, obdelane kmetijske površine segajo povsem do roba strug. Obvodna drevnina je posekana ali pa drevesa in grmovje lahko rastejo le v strugi. Temperatura vode je v celoti višja, kot bi bila v naravnem stanju, kar je zelo nevarno za avtohtone živalske in rastlinske vodne vrste.

Zaradi erozije in odlaganja rečnih sedimentov na dno strug in zaradi zarasti v strugah se spreminjajo pretočne sposobnosti in povečujejo nevarnost za poplave. Vzdrževanje vodotokov je sicer urejeno kot državna gospodarska služba. Za to je bil izbran in z uredbo uzakonjen model javno-zasebnega partnerstva s podelitvijo koncesije, in ne eden izmed drugih še mogočih modelov, to je režijski obrat, javni gospodarski zavod ali javno podjetje. Dejstvo je, da vodni objekti, ki so deklarirani kot vodna infrastruktura, niso ustrezno vzdrževani. Zaradi tega so škode ob poplavah večje. Na letni ravni dosegajo 150 milijonov evrov. Skromno ali sploh ne vzdrževani objekti in naprave na vodah pa državljanom zagotavljajo le lažno varnost. Če se temu pridruži še neustrezno obratovanje, na primer prehitro dvigovanje zapornic ali nepremišljeno upravljanje količin vode v akumulacijah, lahko nastanejo pravi rečni cunamiji (udarni/poplavni val, kakršnega smo doživeli na Dravi leta 2012). Sedanja politika na kaotično stanje pri upravljanju voda nima odgovora. Podedovala je sicer nov direktorat za vode in investicije, ki pa je le eden izmed treh direktoratov na ministrstvu za okolje, ki nekaj počenja z vodami. Upravljanje voda potrebuje dolgoročno vizijo, strategije, dolgoročne načrte in celovit pristop, ki ga izvajamo ves čas, ter povezano in usklajeno delovanje.

Sekira neoliberalnih političnih načel in populizem

Upravljavski ciklusi so dolgi, uspehe in spremembe pa lahko pričakujemo šele čez več deset let, kar daleč presega mandat posameznih vlad. Vlade po letu 2000 se tako zaradi neoliberalnih političnih načel, ki so nasprotna dolgoročnosti in javnemu interesu, ne morejo ravno pohvaliti z dobrimi rezultati pri upravljanju voda. V bistvu so bile ves čas nezainteresirane za razvoj dolgoročnih projektov in uvajanje stabilnih, v prihodnost naravnanih javnih programov. Nezainteresirane ostajajo. Premier gasi požare, se seznanja z vodarstvom in prepričuje javnost, da njegova vlada zdaj misli resno. Žal ena vladna skupina ne bo spremenila dejstva, da državne institucije še naprej tonejo v vse večji vakuum neupravljanja in neodločanja. Tveganja za večanje deleža zasebne lastnine v vodovodnih in kanalizacijskih sistemih ter posredno lastništvo nad vodnimi viri in zdaj tudi ambicije po drugačnem vzdrževanju vodotokov se povečujejo. Svoje priložnosti vidijo tudi nekateri »poplavljeni« župani, ki s populističnimi nastopi, izrabljanjem sicer nepreverjenih informacij o »previsokih cenah čiščenja vodotokov« pridobivajo politične točke pri svojih občanih. Ne povedo, da so tudi na njihovo pobudo številne sanacije po poplavah leta 2010 zakrile občinsko tiho podpiranje neodgovornega početja nekaterih svojih občanov. Da se je, recimo, zaradi nasutih smeti na levem bregu reke korito zmanjšalo, zaradi česar je visoka voda leta 2014 siloviteje poplavila desni breg. In da je finančno ovrednoten (sicer neizveden) program čiščenja zaraščene in s komunalnimi odplakami obremenjene občasno suhe kraške struge upošteval cene stroškov za opisan obseg dela, ki jih je leta 2008 potrdila država. Populistične in nepreverjene izjave povzročajo poslovno škodo, v ljudeh vzbujajo še večje nezaupanje v delovanje državnih institucij ter sejejo strah in negotovost. Uresničuje se diskurz antipolitike, ideologije, ki spodbuja protidržavno usmerjeno razpoloženje pri ljudeh in ustvarja predstavo, da nismo sposobni urejati skupnih okoljskih stvari. Kot rešitelji se nam ponujajo zunanji centri ekonomske in politične moči (multinacionalke). Res se zdi, da smo razdrobljeni, brez koncepta in sistema, saj dobesedno pljuvamo drug po drugem in s prstom kažemo na neodgovornosti. In neodgovorno je tudi poročanje javne televizije. Krona je intervju s črnograditeljem na poplavnem območju, ki kaže na neodgovorno ravnanje države. Takim in drugim tudi v afektu izgovorjenim izjavam javna televizija priliva olja na ogenj in ne neha kazati na domnevno državne nepravilnosti. K percepciji, da smo izgubili lastno državo, pripomoremo tudi sami, ker se ne informiramo, ker nismo kritični, nismo konstruktivni, nismo realni, se ne povezujemo in se predvsem pretvarjamo.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Dr. Lidija Globevnik, TC Vode pri Evropskem tematskem centru za vode, tudi predsednica Društva vodarjev Slovenije