Ureditev zdravstvenega sistema s tremi prošnjami

Vprašanje zdravstvenega sistema je pomembno, občutljivo, strateško. Dotika se vsakega izmed nas, bodisi danes bodisi v prihodnosti. Govorimo o področju, ki je ključno za delovanje vsake države, saj zagotavlja eno temeljnih dobrin, zaradi katere skupnost sploh obstaja: varnost, zaščito in dostop do oskrbe, ko jo ljudje najbolj potrebujejo.

Če danes ne bi imeli nekaj tako pomembnih mednarodnih organizacij, kot je WHO, bi se lahko ukvarjali z bistveno resnejšimi posledicami. Nekatere infekcije bolezni so namreč brez strateškega obvladovanja lahko močnejše od medicine same.

Zdravje je nekaj, česar si posameznik nikoli ne more v celoti zagotoviti sam. Lahko pa ga kot družba učinkovito varujemo, če stopimo skupaj in ustvarimo sistem, ki deluje v korist vseh. Zdravstvo in sociala sta neločljivo povezana sistema, zato bi morala biti urejena dolgoročno, stabilno in nad dnevnopolitičnimi interesi.

Na tem področju nam ni treba odkrivati tople vode. V naši bližini obstajajo primeri dobrih praks, ki bi jih ob ustrezni volji vseh deležnikov lahko prenesli tudi v naš prostor v razmeroma kratkem času. Ključno vprašanje torej je, ali kot družba zmoremo preseči parcialne interese.

Ali bi morali upoštevati pregovor, da naj čevlje sodi le kopitar? Namreč, na področju zdravstva se vedno pokaže, da aktualna politika nima dovolj znanja o urejenosti zdravstvenega sistema. Spremembe zakonodaje ne bi smele biti sprejete mimo stroke in brez konsenza ključnih odgovornih nosilcev zdravstvene dejavnosti.

Če želimo, da bo v prihodnje kdorkoli pripravljen prevzeti kakršnokoli odgovornost za delovanje sistema, morajo biti tisti, ki sistem poznajo in ga vsakodnevno izvajajo, vključeni v pripravo rešitev. Pri tem je nujno treba jasno ločiti najmanj tri ključne sklope. Prvi je razmerje med zdravstvom in socialo, saj gre za področji, ki ju ni mogoče urejati ločeno.

Drugi je stroka kot temelj vsake kakovostne in varne zdravstvene obravnave. Tretji pa je organizacijsko vodenje zdravstvenih ustanov oziroma bolnišnic. Povedano bolj neposredno: upravljanje sistema in nadzor nad porabo denarja.

Brez jasne razmejitve se odgovornost hitro razprši, odločitve postanejo nepregledne, posledice pa občutijo tako zdravstveni delavci kot pacienti. Spremembe bi zato morale biti premišljene, strokovno utemeljene in usklajene s tistimi, ki sistem ne le poznajo, ampak ga tudi nosijo.

Problem socialnega področja v zdravstvu je, da se v bolnišnicah vse pogosteje prepletajo zdravstvene in socialne stiske. Ko bolezen človeka tako prizadene, da ni več sposoben skrbeti sam zase, sistem v organizacijskem smislu začne razpadati. Bolnišnice tako ne rešujejo več samo zdravstvenih zapletov, ampak pogosto prevzemajo tudi socialne primere, za katere nimajo ne ustreznih kapacitet ne dovolj kadra.

To pomeni, da breme socialnih stisk večinoma nosi zdravstvo, kar ni pravično ne do bolnišnic, ne do zdravstvenih delavcev, ne do pacientov in njihovih svojcev, pa tudi ne do sistema kot celote. Svojci razumljivo pričakujejo, da bodo zdravniki pomagali rešiti posamezne človeške stiske. Toda realnost je, da zdravstveni sistem za to ni bil zasnovan in da teh nalog ne more prevzemati brez dodatnih virov, ustreznih namestitev, kadra in jasne razmejitve odgovornosti.

Pogosto slišimo, da so bili bolniki pred boleznijo samostojni, da so hodili, skrbeli zase in normalno živeli. In seveda je želja zdravnikov, medicinskih sester in drugega zdravstvenega osebja enaka želji svojcev: da bi bolnika čim prej vrnili v izhodiščno stanje. A žal so pričakovanja zdaj pogosto precej večja od realnih zmožnosti sistema. Kljub temu se zdravstveni delavci še vedno trudijo, še vedno iščejo rešitve.

To, kar v tem trenutku počnejo bolnišnice, so v resnici mali čudeži. Da nekatere javne bolnišnice ob vseh pritiskih še vedno delujejo, je predvsem posledica predanosti, požrtvovalnosti in izjemne vzdržljivosti zaposlenih. Toda takšen način delovanja ni dolgoročno vzdržen. Če ne bomo jasno uredili razmerja med zdravstvom in socialo, zagotovili dodatnih kapacitet ter razbremenili iztrošenega kadra, bodo bolnišnice počasi, a nezadržno začele ugašati.

Kako torej stroko postaviti na mesto, ki ji v resnici pripada? Osebno nimam težave niti s tem, da je stroka postavljena na zadnje mesto, če bi se kot družba res dogovorili, da je to najboljša pot. Vendar moramo biti potem pošteni: v takšnem sistemu zdravniki ne moremo biti hkrati nosilci zdravstvene dejavnosti in odgovorni za posledice odločitev, pri katerih nismo enakovredno sodelovali.

Če stroka nima dejanske vloge pri oblikovanju sistema, potem tudi ne more biti odgovorna za ta sistem. Odgovornost v tem primeru lahko v celoti prevzame takrat aktualna politika. To je seveda legitimna možnost. Druga možnost pa je, da so zdravniki in druge zdravstvene stroke aktivni, enakovredni in korektni sodelavci pri pripravi rešitev.

A potem mora biti sodelovanje resnično, ne zgolj formalno. Moje razumevanje stroke je precej drugačno od podobe, ki se pogosto prikazuje v javnosti, kjer se zdi, da so v ospredju predvsem finance javnih zavodov. Zame je bistvo stroke preprosto: bolnika obravnavati čim hitreje, čim bolj strokovno, čim bolj uspešno in čim bolj učinkovito.

Za bolnika. In prav v tem je tudi največji prihranek za sistem. Največ bomo kot družba prihranili takrat, ko bomo bolnike obravnavali pravočasno, strokovno pravilno, uspešno in učinkovito. Ne pa takrat, ko bomo težave odlagali, prelagali odgovornost ali ustvarjali dodatne administrativne ovire. Zato je precej skrb vzbujajoče vprašanje, zakaj so bili zdravniki in zdravniška stanovska organizacija v zadnjih štirih letih pogosto izločeni iz vloge korektnega partnerja pri pripravi zakonodaje.

Občutek je bil in žal pogosto še vedno je, da smo zdravniki razumljeni bolj kot trn v peti, ki ovira normalno hojo sistema, kot pa kot konstruktivni sogovorniki, ki kritiko podajamo zato, da bi bile rešitve boljše. Zdravniška zbornica Slovenije je vedno gledala naprej, z namenom, da bi za bolnika lahko naredili največ: strokovno, hitro, uspešno in učinkovito. Kaj so nekatere politične odločitve prinesle v praksi, zdaj ni treba posebej opisovati.

Glavni rezultat je očiten: v javnosti vlada velika zmeda glede tega, kdo je za kaj odgovoren in kdo mora kaj narediti za delovanje zdravstvenega sistema. Zdravniška zbornica Slovenije je in bo ostala stanovska organizacija, v kateri sodelujejo strokovnjaki različnih medicinskih področij z enim ključnim ciljem: izboljšati strokovno oskrbo bolnikov.

Naloga države pa je drugačna. Država mora vzpostaviti transparentno mrežo, jasno organizacijo sistema in definirati osnovno košarico pravic oziroma storitev, ki jih zagotavlja državljanom. Težko bomo hodili naprej brez sodelovanja. Lahko se odločimo, da stroko poslušamo. Lahko se odločimo, da jo preslišimo. Ne moremo pa od stroke pričakovati odgovornosti za sistem, v katerem nima dejanskega vpliva na ključne odločitve.

In nazadnje pride organizacijsko vodenje ustanov, ki je sicer najkompleksnejše, hkrati pa ima relativno največje vzvode za spremembe. Zanimivo je videti, da se šele zdaj zares začenja poudarjati pomen organizacije dela v javnih zdravstvenih zavodih. Pri tem pa se kot rešitev pogosto ponuja zahteva, da mora imeti direktor bolnišnice opravljen tečaj iz vodstvenih kompetenc v obsegu več deset ur. To je, milo rečeno, premalo.

Takšna zahteva skoraj postavlja vodenje bolnišnice na raven vozniškega izpita, kot nekaj, kar lahko opravi skoraj vsakdo, če plača izobraževanje in ima na voljo nekaj službenega ali prostega časa. A vodenje bolnišnice ni administrativna formalnost. Je zelo zahtevna organizacijska naloga, pri kateri se vsakodnevno prepletajo stroka, kader, oprema, prostori, finance, odgovornost, varnost bolnikov in nepredvidljive razmere.

Že organizacija dela v bolnišnici z eno samo operacijsko dvorano je zahtevna. Kaj, če je dvoran več, morda 25? Treba je zagotoviti, da so vsi bolniki ustrezno pripravljeni, da so člani zdravstvenega tima pravočasno na mestu, da so materiali pripravljeni, izvidi urejeni, prostori razpoložljivi, postopki usklajeni, pri tem pa je treba vmes reševati še nujne primere, premestitve, zaplete in nepredvidene odsotnosti.

Z vsakim dodatnim prostorom, timom, bolnikom, posegom in nepredvidenim dogodkom se kompleksnost sistema precej poveča. Vodenje bolnišnice zato ne more temeljiti zgolj na formalnem tečaju, ampak na globokem razumevanju zdravstvenega sistema, procesov, ljudi in odgovornosti. Bolnišnica mora delovati kot dobro uglašen simfonični orkester.

Vsak glasbenik mora poznati svojo vlogo, vsak instrument mora biti uglašen, vsak posameznik mora vaditi sam, nato pa še skupaj z drugimi. Šele takrat lahko med predstavo vse poteka usklajeno, tekoče in brezhibno. Enako velja za bolnišnico. Če želimo, da sistem deluje, morajo biti ljudje pripravljeni, procesi jasni, odgovornosti razdeljene, vodenje pa strokovno, izkušeno in sposobno razumeti celoto.

Na bralce naslavljam prošnjo. Pravzaprav ne samo ene. Tri. Prva prošnja: poskusite si v glavi narisati jasno ločnico med socialo in zdravstvom. Kje se konča eno in začne drugo? Jaz si jo zelo težko. In če si je tudi vi ne morete, potem to pomeni, da moramo to področje spet obravnavati skupaj. Ne zato, ker bi bilo vseeno, kdo je za kaj odgovoren, ampak ker življenje bolnika ne poteka po administrativnih razdelkih.

Druga prošnja je seveda povezana z zdravniki in stroko. Če menite, da smo zdravniki pomemben dejavnik pri obravnavi bolnikov, potem nam omogočite, da to počnemo strokovno: čim bolje, čim hitreje in čim bolj učinkovito. Tretja prošnja pa je povezana z organizacijo in vodenjem. Če menite, da bomo z boljšo organizacijo lahko rešili pomemben del našega zdravstva, potem na ključna vodstvena mesta postavite ljudi, ki imajo znanje, izkušnje in dejansko sposobnost urejati sisteme.

In, kot je gospod Radmilovič povedal o medicinskih sestrah: ne norčujte se iz njih, ampak jih konkretno plačajte. Enako velja za ljudi, ki znajo dobro voditi poslovanje zdravstvenih ustanov. Če finančni direktorji svoje delo opravijo dobro, jih za to tudi ustrezno nagradite. Morda tudi z deležem, na primer 0,1 odstotka bruto prometa ustanove.

Tisti, ki ste finančno poučeni, boste hitro razumeli, da bi bile ob takšnem sistemu marsikatere bolnišnice precej hitreje finančno urejene. In še zadnji predlog: naj bo vodenje bolnišnice strokovno, finančni direktor pa naj uredi plačevanje, poslovanje in finančno stabilnost ustanove.

Vsakdo naj opravlja tisto delo, za katero ima znanje, odgovornost in kompetence. Šele takrat bomo lahko govorili o sistemu, ki ne temelji na improvizaciji, ampak na jasni organizaciji, odgovornosti in sodelovanju.

***

Boštjan Kersnič, dr. med., specialist nefrologije, SB Novo mesto in predsednik odbora za bolnišnično in specialistično zdravstvo pri Zdravniški zbornici Slovenije. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.