Utopija sredi Španije

Mestece Marinaleda je že skoraj štiri desetletja dejavni »primer realne in neposredne demokracije«.

Objavljeno
14. februar 2016 20.33
Domen Mikša
Domen Mikša
Marinaleda je mestece s približno 3000 prebivalci, ki so večinoma zaposleni v zadrugah in delajo na polju ter v tovarni, kjer je glavni produkt drevo oljke. Enakost je opazna, tako pri odločanju kot tudi pri plačah.

Mesto je svojo prelomnico doživelo po padcu Francovega fašističnega režima, ko je leta 1979 na prvih lokalnih volitvah zmagala stranka Colectivo de Unidad de los Trabajadores (Kolektiv delavskega združenja). Z dolgoletnim bojem in tudi gladovnimi stavkami je stranki in prebivalcem uspelo razlastiti in podružbiti del ozemlja, imenovanega El Humoso, ki je bil v lasti španskega veleposestnika in vojvode Infantada. Danes na teh posestvih družno delajo prebivalci Marinalede. Glavna panoga je omenjeno oljkarstvo, občino pa že od začetka leta 1979 vodi kontroverzni župan Juan Manuel Sánchez Gordillo, ki o njej pravi, da je »primer realne in neposredne demokracije, kjer velja aktivna politična participacija v vseh procesih odločanja«.

O vsem glasujejo vsi

Medtem ko so neizpolnjene predvolilne obljube in demokratični deficit pri odločanju političnih elit del našega vsakdana, so se v Marinaledi stvari lotili drugače. Župan Gordillo poudarja pomen skupnega dobra in spoštovanja volje ljudstva, zato je tudi pri političnem odločanju prisotna neposredna demokracija. Vse odločitve so sprejete na skupščinah soseščin in generalnih skupščinah, kjer o vsaki odločitvi glasujejo vsi občani, pa naj si bo to odločitev o proračunskih izdatkih občine ali pa odločitev o gospodarskih smernicah občine.

Stopnja nezaposlenosti v Španiji je okoli 25 odstotkov, v pokrajini Andaluzija skoraj 35 odstotkov, medtem ko v Marinaledi nezaposlenost znaša le pet odstotkov, kar jo postavlja na raven držav z najmanjšo nezaposlenostjo v Evropi, kot so Nemčija in Norveška. Osnovno vodilo pri plačah v Marinaledi je plačilna enakost, povprečna plača vsakega zaposlenega, od vodilnih do navadnih delavcev, je 1200 evrov, kar je veliko više od povprečja Andaluzije, ki ji geografsko pripada Marinaleda. Zaradi kupne (ne)moči dandanes v večini evropskih držav nakup nepremičnine postaja vse bolj nemogoča misija. V Španiji je na primer povprečna cena kvadratnega metra nepremičnine v ruralnih predelih okoli 1000 evrov, medtem ko v večjih mestih in obalnem področju cene dosegajo tudi 3000 evrov za kvadratni meter. Zaradi visokih cen nepremičnin številni Evropejci danes živijo kot podnajemniki; tako je le vsak drugi Nemec lastnik nepremičnine, v kateri živi. Zelo kritičen do stanovanjske politike je župan Gordillo, saj je po njegovem mnenju »streha nad glavo osnovna človekova potreba in pravica ter ne sme biti stvar zaslužka in trženja«. V Marinaledi je tako vsak občan deležen brezplačne hiše oziroma stanovanjskega objekta, ki ga je dolžan odplačevati v znesku 15 evrov na mesec tudi 70 let in več in ga ne sme prodati, ker je to proti statutu občine. Prav tako je pri gradnji hiše občan deležen brezplačne pomoči občinskega arhitekta, material za gradnjo pa priskrbi občina s pomočjo andaluzijske oblasti. Edini strošek, ki ga ima občan pri gradnji hiše, je delo pri gradnji, kajti stroškov dela občina ne pokrije. Občani Marinalede so tudi deležni širokega nabora socialnih pravic; vrtci so skoraj brezplačni, zdravstvena oskrba je brezplačna, prav tako tudi šolanje, kar ni običajno za Španijo, kjer se vrsti kup zasebnih šol in medicinskih centrov.

Solidarni in odrezani od sveta

Največji problem (ali prednost) Marinalede je odtujenost od drugih mest. Javna prometna povezava med Marinaledo in okoliškimi mesti skoraj ne obstaja. Javni promet je sicer v domeni pokrajine Andaluzija, ki Marinaledi ni omogočila povezave s sosednjimi mesti. V Marinaledo ne vozi niti javni avtobus niti vlak. Edini približek javne povezave je avtobus v lasti občine Marinalede, ki odpelje šolarje v srednjo šolo in bližnja mesta, predvsem Estepo, ki ima okoli 13.000 prebivalcev. Sicer pa Gordillo pove, da so odnosi z vsemi drugimi občinami in okoliškimi mesti dobri, medtem ko s špansko oblastjo ni ravno tako.

Marinaleda se poskuša znebiti pritiskov španske državne oblasti, ki jo župan označuje za hlapčevsko marioneto ZDA in Nata. Po besedah župana mesto predstavlja humano družbo, kjer je v osrednji vlogi človek in ne suženj, ki ga je zasužnjila kapitalistična gospodarska politika današnjega sveta. Gordillo, ki hrepeni tudi po globalnih spremembah, pravi, da moč prihaja iz množice oziroma »splošna mobilizacija ljudstva je tista, ki prinaša spremembe«.

Aktualni trendi v Evropski uniji kažejo na vse večjo stopnjo odseljevanja mladih iz ruralnih območij v večja mesta, predvsem zaradi neperspektivnosti ruralnih predelov z vidika zaposljivosti. Zanimivost Marinalede je prav nasproten trend, saj kljub svoji odmaknjenosti večino prebivalstva sestavljajo mladi, k čemur gotovo pripomore zelo nizka stopnja nezaposlenosti, ki je posledica dolgoročne gospodarske strategije.

Španija je v Evropski uniji tik za Grčijo po deležu kaznivih dejanj proti premoženju, kar je gotovo posledica zelo slabih ekonomskih razmer in neperspektivnosti. Prav tako ima večina evropskih držav veliko težav s kriminalnimi povratniki, saj zapori očitno ne služijo namenu rehabilitacije, temveč ustvarjajo povratnike. V Marinaledi se kriminaliteti postavljajo po robu z nekonvencionalnim pristopom, ki po besedah Gordilla daje odlične rezultate. Na celotnem območju mesta Marinaleda ni policijske postaje. Prebivalci stavijo na medsebojni dialog oziroma menijo, da se vsi prekrški lahko rešijo z dialogom. Vsako kaznivo dejanje, ki nima prevelikih razsežnosti, je rešeno po principu dialoga in pogovora na skupščinah, prestopnika ne prijavijo policiji, ampak poskuša zadevo rešiti sama lokalna skupnost. Sicer pa strahu pred kriminalom v Marinaledi ni opaziti, so eno redkih območij, kjer prebivalci še vedno zatrjujejo, da brez skrbi lahko pustijo odklenjena vrata.

Živela revolucija

Grafiti po vsem mestu dokazujejo veliko navdušenost Marinalede nad socialističnimi, komunističnimi in anarhističnimi idejami. Juan Manuel Gordillo, osebni prijatelj Fidela Castra in pokojnega Huga Chaveza, sicer pri tem poudari, da ne podpira nekdanjih komunističnih sistemov vzhodne Evrope, ki so po njegovem mnenju propadli, ker so se oddaljili od navadnega državljana in postali vojaške diktature, zaradi povzdigovanja birokratskega razreda, ki je prerasel v privilegiran sloj družbe. Gordillo ne priznava obstoja komunizma v nekdanjem vzhodnem bloku in zatrjuje, da »njihov sistem ni bil niti komunizem niti socializem. Upam, da bomo nekega dne imeli komunizem v polni obliki, da bomo imeli svet, ki bo temeljil na empatičnosti in čutenju. Danes imamo svet, kjer tri četrtine svetovnega prebivalstva strada, svet, ki je prepojen z vojnami za rudna bogastva in nafto.«

Marinaleda je nedvomno ubrala svojo pot, popolnoma drugačno od preostalega dela zahodne Evrope. Je mestece, ki nima razkošnih trgovskih centrov in reklamnih panojev, zapolnjenih z oglasi svetovnih multinacionalk, ki slepijo potrošnike. Prav takšen je tudi odnos Gordilla do notranjepolitičnih problemov Španije; podpira svojeglavost in neodvisnost pokrajin, kakršni sta Baskija in Katalonija, ter verjame, da »imajo ljudje in narodi pravico do samoodločbe, kar je opredeljeno tudi v Ustanovni listini OZN«.

Marinaleda je, kot pravi njen slogan, utopija, ki je dejansko zaživela. Nedvomno gre tudi za urejeno lokalno samoupravno skupnost, ki zavrača ideale današnje družbe in živi s svojimi ideali, ki so daleč od neoliberalnega zahodnjaškega sveta.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.