Utripajo rdeče, opozorilne luči

Ko se evropski voditelji zberejo, da bi razpravljali o prihodnosti celine, na dnevnem redu neizogibno prevladuje znan katalog kriz: industrijska stagnacija, zaostajanje v konkurenčnosti, propadanje okolja, varnostna ranljivost in vse večji primanjkljaj na področju spretnosti. Vendar ta okvir zgreši globljo resničnost: Evropa se ne spopada le z gospodarsko in geopolitično konkurenco, ampak deluje znotraj vse intenzivnejše kulturne vojne za narative, pomen in pripadnost.

Medtem ko je privzeti politični odziv refleksno usmerjen od zgoraj navzdol, naj gre za prilagajanje predpisov, spreminjanje kapitalskih zahtev ali uvajanje državne pomoči, ta tehnokratski pristop pogosto prezre temeljno zgodovinsko resnico: najbolj transformativne ideje v Evropi, ki so premikale paradigme, se niso rodile v kuloarjih Bruslja ali nacionalnih ministrstev, ampak znotraj civilne družbe.

V odločilnih trenutkih so bile prav civilne in kulturne infrastrukture tiste, ki so abstraktne vrednote prelile v živeto resničnost. Dober primer je program Erasmus, ki bo prihodnje leto praznoval 40 let. Danes je Erasmus prepoznan kot ključni steber evropske integracije, kot institucionalni okvir, ki več milijonom mladih omogoča izkušnjo čezmejnega učenja. Je otipljiva manifestacija integrirane Evrope. Njegov uspeh ne tiči zgolj v mobilnosti, ampak v njegovem pomenu. Erasmus je pomagal zgraditi evropski občutek pripadnosti, nekaj, česar ni mogoče uveljaviti z zakonodajo, temveč je treba negovati z doživeto izkušnjo, odnosi in kulturno izmenjavo.

Ko je padel Berlinski zid, sprava med Vzhodom in Zahodom ni bila odvisna le od diplomacije na visoki ravni. Uspela je, ker so civilna družba in kulturne mreže na obeh straneh leta in leta gojile odnose na ravni lokalnih skupnosti. Podobno je uspeh širitve Evropske unije z »velikim pokom« leta 2004 presegel politično retoriko zaradi dolgotrajnih kulturnih izmenjav, ki so po vsej regiji zgradile neodvisne civilne infrastrukture.

Kljub njihovi zgodovinski vlogi pri oblikovanju sodobne Evrope pa se številne od teh institucij, tisočih možganov in civilnih mrež spopadajo z vse večjim administrativnim šikaniranjem, pozivi k ukinitvi financiranja in restriktivno zakonodajo o tujem financiranju, ki je zasnovana z namenom omejevanja neodvisnega javnega diskurza.

Opozorilne luči po vsej EU27 utripajo rdeče. Od agresivne napotitve urada za zaščito suverenosti na Madžarskem in zakonodajnih prizadevanj na Slovaškem, da bi nevladne organizacije označili za »organizacije s tujo podporo«, do vzpostavitve kontroverzne »delovne skupine za nadzor« v evropskem parlamentu, ki je posebej zasnovana, da bi delegitimizirala financiranja tretjega sektorja pod krinko protilobističnih ukrepov, se predloga za omejevanje civilnih prostorov hitro širi.

Tega razvoja dogodkov ne bi smeli razumeti kot osamljene ali čisto birokratske trende. Napadi na civilno družbo, kulturo in neodvisne medije so vse bolj strateški, usmerjeni v erozijo prostorov, kjer družbe usklajujejo pomen, gradijo zaupanje in oblikujejo skupne identitete. Slabljenje teh infrastruktur je način za destabilizacijo demokratičnih sistemov od znotraj, ne da bi sploh prestopili fizično mejo.

Tudi v zgodovinsko stabilnih demokracijah, kot so Avstrija, Francija, Nemčija in Združeno kraljestvo, se neodvisni nadzorniki in kulturni prostori spopadajo z vse večjim pritiskom, saj se parlamentarne preiskave in revizije »politične nevtralnosti« uporabljajo kot orožje proti njihovemu delovanju. Cilj ni le utišati domače nestrinjanje, ampak izolirati skupnosti, ustaviti integracijske programe in razbiti prav tisto prebivalstvo, ki so ga pobude, kot je Erasmus, povezovale desetletja. Strateške posledice tega, da se to dopusti v Evropi, so globoke.

Vlade in mednarodni organi so že po svoji strukturi nenaklonjeni tveganju, nagnjeni k skupinskemu mišljenju in vezani na kratkoročne volilne cikle, zato so slabo opremljeni, da bi izolirano iskali inovativne izhode iz večdimenzionalnih kriz. Zanašajo se na neodvisne civilne in kulturne ekosisteme, ki v javno razpravo prinašajo alternativne rešitve, premoščajo vrzeli v zaupanju in širijo nabor možnih odzivov.

Civilna družba se na tem področju izkaže, saj prevzema operativna tveganja na lokalni ravni in premošča vrzel v zaupanju med državljani in institucijami. To je nekaj, česar vlade ne morejo doseči. V tem smislu civilna družba in kulturne infrastrukture delujejo kot demokratični imunski sistem Evrope, saj ohranjajo odpornost, posredujejo pri razlikah in krepijo legitimnost.

Obramba neodvisnih fundacij zato ni stvar progresivne dobrodelnosti ali kulturne sentimentalnosti, ampak geopolitična nujnost in prvi pogoj za strukturne inovacije. Zaradi sistemskih groženj se mnogi v tem prostoru obračajo k ohranjanju zgodovinske dediščine, da bi zasidrali svojo legitimnost. Številne ključne zbirke, ki dokumentirajo, kako so filantropske fundacije zgradile intelektualni oder za povojno Evropo, bodo kmalu odprte za javnost v Zgodovinskem arhivu Evropske unije (HAEU) v Firencah.

Ti zapisi, ki vključujejo korespondenco in viharjenje možganov nekaterih vodilnih mislecev in zagovorniških skupin na celini, naredijo več kot le ponazoritev preteklih dosežkov. Zagotavljajo empirični dokaz, da civilni sektor deluje kot bistveni evropski laboratorij za raziskave in razvoj, kjer se ideje razvijajo, dokler niso dovolj zrele, da jih država prevzame in razširi.

Ta zgodovinski načrt je natanko tisto, kar mora sodobna politika EU zaščititi s strukturnimi reformami. Namesto ponavljanja znanih floskul o evropskih vrednotah morajo voditelji aktivno zaščititi neodvisne mreže, ki jih ustvarjajo, začenši z njihovo finančno varnostjo.

Da bi to dosegli, bi morali v večmilijardni proračun bloka uvesti strogo zaščito financiranja, ki bi zagotovila, da strateških stebrov, kot sta sklad za znanstvene raziskave Obzorje Evropa ali dolgotrajni kulturni program Ustvarjalna Evropa, ni mogoče ideološko izkoriščati za izključevanje neodvisnih akterjev.

Prednostna naloga bi morala biti tudi vzpostavitev trdnih in funkcionalnih pravnih varoval za spremljanje in kaznovanje držav članic, ki uporabljajo birokratske omejitve za slabljenje neodvisnih fundacij in nevladnih organizacij. Vendar morajo biti obrambni ukrepi usklajeni tudi s strukturno integracijo in pripravo formalnih institucionalnih poti, kot je pobuda AgoraEU, ki ustvarjajo hrbtenico evropskega ekosistema javnega interesa, zmožnega oblikovati tako narative kot politike, in prek katerih lahko oblikovalci politik sistematično prenašajo v praksi preizkušene ideje v odločanje na ravni EU.

Pred skoraj štiridesetimi leti je edinstveno javno-filantropsko partnerstvo rodilo program Erasmus in dokazalo, da domišljija lahko zmaga nad institucionalnimi pragovi. Ob sedanji ostri mednarodni konkurenci se morajo evropski voditelji zavedati, da ne morejo zagovarjati demokracije in inovacij v tujini, če dopuščajo, da se prav tisti, ki so ustvarili te uspehe, doma utišajo.

***

André Wilkens, direktor European Cultural Foundation (ECF). Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.