V začaranem krogu odvisnosti in tveganj

Mladi danes težko najdejo kakovostno redno zaposlitev z urejenim delovnopravnim statusom. Ta je eden od osnovnih pogojev za dostojno življenje, osamosvojitev, pridobitev stanovanja, kredita, ustvaritev družine itd. Vendar niso vsi mladi v enako slabem položaju. Neenakosti se večajo, tudi med njimi.

Po drugi strani pa pomanjkanje zaposlitev in prekarizacija dela nista le problem mladih. Postopoma postaja vse bolj splošna značilnost celotne družbe in se dotika vseh, zlasti tudi starejših brezposelnih, ki iščejo delo, in drugih ranljivih skupin. Narašča revščina zaposlenih. Nekateri kljub zaposlitvi nimajo dovolj sredstev za dostojno preživetje.

Stalni so pritiski in predlogi za znižanje delavskih pravic, za ohlapnejše varstvo delavcev, številne so kršitve pravic delavcev, veliko ljudi dela v različnih nestandardnih oblikah dela, pogosto z manjšim obsegom pravic in slabšim varstvom zaposlitve, pojavljajo se nezakonito lažno samozaposlovanje in druge oblike, v katerih ljudje, ki opravljajo delo za drugega v odvisnem razmerju, ostajajo brez delavskih pravic in delovnopravnega varstva, čeprav bi ga glede na okoliščine, v katerih delajo, potrebovali.

Delavske pravice so ogrožene. To ne preseneča in je posledica prevlade neoliberalne ideologije, ki zatrjuje, da naj bi z zniževanjem stroškov dela in s »prožnejšimi« oblikami dela povečali konkurenčnost gospodarstva in s tem možnosti za novo zaposlovanje. Prekarizacijo dela (ki jo neoliberalni jezik opisuje kot fleksibilen trg dela, vitka delovna zakonodaja, agilna in konkurenčna delovna sila ipd.) poskušajo z vztrajnim ponavljanjem istih argumentov, ki to niso, kot npr. različne metodološko in konceptualno sporne lestvice konkurenčnosti, indeksi fleksibilnosti ipd., prikazati kot nujno in neizogibno, če želimo »nov zagon in nove zaposlitve«.

Vendar te nove zaposlitve – če sploh so, saj mnogi opozarjajo tudi na nevarnost »rasti brez delovnih mest« – so pogosto takšne, da delavcem ne omogočajo dostojnega življenja. Vse več ljudi tava v labirintu različnih negotovih in neurejenih oblik dela, s številnimi tveganji, tudi v nevarnih in nezdravih delovnih okoljih, brez upoštevanja dosežkov razvoja, mnogi s slabim plačilom, vse v imenu večje konkurenčnosti.

Kriza, ki kar traja, je večni izgovor za poseganje v delavske in socialne pravice. A naj ponovim že večkrat povedano, da delavske in socialne pravice niso povzročile krize, zato je povsem nerealno pričakovati, da se bomo iz nje rešili z njihovim krčenjem in nespoštovanjem. Ravno nasprotno.

Zgolj nižji stroški dela ne prispevajo h konkurenčnosti in rasti niti ne zmanjšujejo brezposelnosti, na kar opozarjajo številne raziskave, podprte z ekonometričnimi študijami, in poročila Mednarodne organizacije dela, kar pa ostaja večinoma prezrto.

V korist kapitala

Podatki mednarodnih študij tudi kažejo, da se v zadnjem času razmerje med deležem dohodkov kapitala in tistim, ki gre za plačilo delavcem, ki je bilo prej dokaj stabilno, opazno spreminja v korist kapitala in najbogatejšega sloja prebivalstva. Povečujejo se neenakosti: dohodki in premoženje najbogatejših se večajo, številni ljudje pa so prikrajšani za dostojne delovne in življenjske razmere. Raziskavi Eurofounda in Mednarodne organizacije dela ter tudi poročilo Evropske unije o socialnem razvoju potrjujejo, da so na račun izgubljenih delovnih mest v času krize pozneje namesto rednih zaposlitev naraščale različne prekarne oblike dela, da so se povečale zaposlitve le na vrhu in na dnu lestvice, da se polarizacija in segmentacija med zaposlitvami zaradi neoliberalnih ukrepov v zadnjem času povečujeta.

Zdaj neoliberalno usmerjena politika segmentacijo in neenakosti na trgu dela uporablja kot argument za to, da je treba zmanjšati pravice redno zaposlenih delavcev. To se kaže kot edina možnost, čeprav je segmentacijo mogoče odpraviti tudi tako, da se okrepi položaj prekarnih delavcev in da se vsem delavcem, ki opravljajo delo, zagotovijo dostojne delovne razmere. Prav neoliberalni pristop je povzročil težave, ki se jih zdaj skuša reševati spet z novimi neoliberalnimi ukrepi.

Bi bili radi »konkurenčni« tako, da ste čedalje bolj poceni in prožni, da so vaše delovne in življenjske razmere čedalje bolj prekarne, negotove? Vedno bo še kdo, ki bo še bolj poceni in še bolj prilagodljiv.

Potrebni bodo korenitejši premiki v našem razumevanju delovanja družbe, razmerja med kapitalom in delom, pozitivne vloge delovnega prava, socialne države in temeljnih socialnih pravic kot človekovih pravic za splošen družbeni razvoj in blaginjo ljudi ter, na drugi strani, katastrofalnega učinka prevlade ekonomskega (neo)liberalizma, ki služi le peščici na račun vse večjega izkoriščanja ljudi in naravnih virov.

Prekarni delavci ostajajo brez pravic

Delavske in socialne pravice konkretizirajo in udejanjajo človekovo dostojanstvo in na njem temelječe človekove pravice v vsakdanjem življenju ljudi, seveda le, če so v resnici uveljavljene, in ne le deklarirane, v praksi pa neupoštevane in sistematično kršene.

Ena najhujših oblik izigravanja delavskih pravic so prikrita delovna razmerja, ko se ljudem ne prizna status delavca in se jim v celoti odreče delovnopravno varstvo. Problem niso samozaposleni in espeji, ki v resnici opravljajo samostojno delo oziroma dejavnost; problematično pa je, če ta status zgolj prikriva delovno razmerje in oseba dela tako, kot je značilno za delavce in delovno razmerje, tako da bi potrebovala varstvo in delavske pravice, pa se ji to zanika.

Nelegalne oblike odvisnega dela, s katerimi se prikriva delovno razmerje, so prekarne, tvegane tako za delavce, ki v njih delajo, pa tudi za delodajalce. V študijah je izkazana tudi korelacija med pomanjkljivim delovnopravnim varstvom in povečanjem tveganja za nastanek nesreč in poškodb pri delu. Seveda se tveganje za delodajalce povečuje tudi z verjetnostjo, da bodo sankcionirani, in s težo sankcije, ki jih zadene v primeru kršitev. Prav zato morajo biti sankcije dovolj visoke in sorazmerne s težo kršitev, učinkovite in odvračilne.

»Prekarci« so v začaranem krogu odvisnosti in tveganj, zato se ob kršitvi njihovih pravic težko odločijo za njihovo uveljavljanje, ker se bojijo za zaposlitev in jo »varujejo« tudi za ceno zanikanja marsikatere pravice, ki jim pripada. Skrajni primer tega so delavci, ki po več mesecev niso prejeli plač, pa so vseeno hodili na delo in ga opravljali. Zakaj? Ker je pritisk brezposelnosti velik in strah pred pomanjkanjem utemeljen. Ker je sodna pot za mnoge prekarne delavce, ki nimajo nič, razen svoje negotove zaposlitve, predolga, predraga in preveč negotova. Zato je še toliko pomembnejša močna, bolj učinkovita in bolj prisotna inšpekcija dela. Država je dolžna zagotoviti, da se zakonodaja, ki jo je sprejela – tudi na področju delovnih razmerij – spoštuje in da se pravice delavcev, vseh, tudi »prekarcev«, ne kršijo.

Poleg tega pa nezakonite prakse prikritih delovnih razmerij, kakršna sklepajo nekateri delodajalci – če ta niso preganjana in ustrezno sankcionirana – pomenijo nedopusten socialni damping in posreden pritisk na doseženo in priznano raven pravic delavcev ter so poleg tega nelojalna konkurenca drugim delodajalcem, ki spoštujejo delovno zakonodajo.

Za človekovo dostojanstvo in socialni razvoj

Kdo potrebuje delovno pravo in delavske pravice? Vsi. V ureditvi, v kateri večina ljudi za svoje preživetje dela za drugega za plačilo v odvisnem, podrejenem razmerju, je obstoj delovnega prava nujen.

S perspektive človekovih pravic mora to biti takšno, da spodbuja koncept dostojnega dela, kakovostna delovna mesta in preprečuje prekarizacijo dela.

Sodobno delovno pravo je sicer produkt kapitalističnih družbenih razmerij, jih po eni strani omogoča in vzdržuje, po drugi strani pa jih spreminja, nadgrajuje in blaži. Po eni strani je njegova funkcija družbeno konservativna, ker ohranja obstoječa razmerja med delom in kapitalom, po drugi strani pa družbeno progresivna, angažirana in avantgardna, ker je izraz zahtev za drugačno, bolj socialno pravično družbeno ureditev, za socialni razvoj, ker je rezultat (sindikalnih in političnih) bojev mnogih za več delavskih pravic, bolj humane delovne razmere, za več enakosti in solidarnosti in ker z že doseženim odpira pogled naprej na polje možnega.

S prekarizacijo dela sedanji neoliberalizem vse to razgrajuje.

***

Dr. Barbara Kresal, profesorica na Fakulteti za socialno delo in Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, raziskovalka na Inštitutu za delo pri Pravni fakulteti