Večno vračanje kuge

»Madagaskar je prizadela grozovita epidemija kuge.« Naslov, ki se je pred kratkim pojavil v časopisu New York Times, bi lahko zvenel kot povzetek vsebine filmske grozljivke. Pri epidemiji, ki je prizadela Madagaskar, ne gre zgolj za običajno kugo in prav gotovo ne za nekakšno hollywoodsko apokalipso. Gre za kugo, ki jo povzroča bakterija Yersinia pestis, povzročiteljica zloglasne bubonske kuge.

Srednjeveška nevarnost v našem času

Večina ljudi ob besedi »kuga« pomisli na prizore srednjeveške črne smrti in morda se mnogi ob tem tolažijo z mislijo, da je v razvitem svetu takšna starodavna nevarnost že zdavnaj minila. Toda zadnja leta smo zaradi prizadevanj genetikov, arheologov in zgodovinarjev spoznali, da sta človeška civilizacija in kuga povezani veliko globlje in veliko tesneje, kakor smo pred tem domnevali. Nauk, ki smo se ga naučili iz proučevanja teh medsebojnih vplivov v zgodovini, bi lahko spremenil naše razmišljanje o današnjem globalnem javnem zdravju.

Vse nalezljive bolezni povzročajo patogeni – bakterije, virusi, praživali in paraziti –, ki naš imunski sistem spodkopavajo toliko časa, da zbolimo. Ti organizmi so rezultat lastnega biološkega razvoja, sama zgodovina razvoja kuge pa je verjetno (tako kot bi to morda lahko veljalo za virus HIV) najbolj podrobno izdelana biografija patogena v znanosti.

Bakterija kuge v svoji najbolj pogubni obliki je stara okoli 3000 let. Razvila se je v srednji Aziji kot bolezen glodavcev; ljudje so bili naključne žrtve. Iz zornega kota bacila smo ljudje slabi gostitelji, saj hitro umremo in smo tako zanje običajno končna postaja, ne pa prenašalci. Kuga se v glavnem prenaša s piki bolh. Pred nekaj tisoč leti je bakterija razvila gensko mutacijo, zaradi katere se lahko grozljivo hitro prenaša. S to prilagoditvijo se je izboljšala biološka vzdržljivost kuge, tako da je postala prava mora za glodavce – in za ljudi, ki živijo v njihovi bližini.

Zaradi novega genomskega gradiva lahko zdaj z večjo gotovostjo ugotovimo, kako dolgo se je ta mora ponavljala. Ena najbolj presenetljivih in dobro potrjenih ugotovitev znanstvenikov v zadnjih nekaj letih je razširjenost kuge v skupnostih v Evropi in srednji Aziji od kamene in bronaste dobe. Še vedno ostaja nejasno, kakšno vlogo je imela kuga pri propadu teh skupnosti, vendar lahko upravičeno domnevamo, da je ta bolezen zelo dolgo vplivala na zgodovino človeštva.

Danes je popolnoma jasno, da je Yersinia pestis dejansko patogen, ki je povzročil dve najhujši pandemiji v zgodovini človeštva. Črna smrt, ki še vedno obstaja v ljudski domišljiji, je okoli leta 1340 prispela iz srednje Azije in na območju, kjer je izbruhnila, v nekaj letih pomorila polovico prebivalcev. Bolezen se je nato širila še nekaj stoletij in zahtevala še več žrtev.

Konec »večnega« Rimskega cesarstva

Toda to dogajanje se pravzaprav pravilno imenuje »druga pandemija«. Prva pandemija se je začela leta 541, v času vladavine rimskega cesarja Justinijana. Izbruh bolezni je znan kot Justinijanova kuga in tako kot črna smrt je tudi ta pandemija samo v nekaj letih opustošila območje od notranje Azije do obal Atlantskega oceana. Umrlo je več deset milijonov ljudi in osupli tedanji prebivalci so bili prepričani, da bo kmalu sledila poslednja sodba.

Poznejši zgodovinarji so se tako kakor pri črni smrti spraševali, ali je sploh mogoče, da bolezen glodavcev povzroči smrt tako velikega števila ljudi. Toda zadnja leta so odkrili genske sledove tega patogena v grobovih iz 6. stoletja, dokazi o DNK pa prepričljivo dokazujejo, da je bakterija Yersinia pestis kriva tega starodavnega množičnega umora, tako kakor bi to dokazovali v sodobni sodni dvorani. Kuga je povzročila demografsko krizo, ki je pomagala uničiti Rimsko »večno cesarstvo«.

Pandemije kuge so bili ekološko zapleteni dogodki, ki nam še vedno poženejo strah v kosti. V njih je sodelovalo vsaj pet vrst, povezanih v nevarno zaporedje: bakterija; gostitelj, ki jo je prenašal, denimo svizec ali skakač; bolha kot prenašalec bakterije; podgane, ki živijo blizu ljudi; in človeške žrtve.

Bacil je moral najprej zapustiti rojstno srednjo Azijo. Pri Justinijanovi kugi se je to verjetno zgodilo tako, da je izkoristil omrežje ladijskih prometnih poti v Indijskem oceanu. Ko je prispel v Rimsko cesarstvo, je odkril okolje, ki ga je človeška civilizacija popolnoma spremenila, našel pa je tudi množične kolonije glodavcev, ki so se redili v številnih kaščah starodavnega sveta. Razcvet človeške vrste je pripomogel k razcvetu glodavcev, zaradi povsod navzočih podgan pa je bil izbruh kuge še intenzivnejši in dolgotrajnejši.

Vse več je dokazov, da so tudi podnebne spremembe pripomogle k izbruhu prve pandemije. Samo nekaj let, preden se je kuga pojavila na obalah Rimskega cesarstva, je planet doživel več dogodkov, ki so povzročili eno najhitrejših podnebnih sprememb v zadnjih nekaj tisoč letih. Več ognjeniških izbruhov – leta 536, ko so zgodovinarji poročali o letu brez poletja, in nato spet v letih 539 in 540 – je pretreslo globalni podnebni sistem.

O tem, kako so podnebni dogodki pripomogli k izbruhu kuge, se strokovnjaki še ne strinjajo, vendar sta pojava med seboj brez dvoma povezana, nauk, ki smo se ga iz tega naučili, pa je koristno dodatno poudariti: zapleten odnos med podnebjem in ekosistemi vpliva na človeško zdravje na različne nepričakovane načine.

Nevarnost na Madagaskarju grozi vsem

Sedanja kuga na Madagaskarju je stranska veja »tretje pandemične kuge«, globalne širitve bakterije Yersinia pestis, ki se je začela na Kitajskem konec 19. stoletja. Še vedno nimamo na voljo cepiva; antibiotiki so sicer učinkoviti, če jih uporabimo dovolj zgodaj, toda odpornost proti protimikrobnim zdravilom ostaja resna grožnja.

To je verjetno najpomembnejši nauk, ki smo se ga naučili iz dolge zgodovine te nadloge. Biološka evolucija je zvita in nevarna. Manjše mutacije lahko spremenijo virulenco ali sposobnost prenašanja patogena in evolucija je neusmiljena. Morda res obvladujemo kugo kljub časopisnim naslovom v vzhodni Afriki. Toda naša dolga skupna zgodovina z boleznijo kaže, da je ne obvladujemo popolnoma in da je takšno stanje verjetno začasno – poleg tega je treba vedeti, da so nevarnosti, ki ogrožajo javno zdravje na kateri koli točki našega planeta, pravzaprav nevarnosti, ki ogrožajo javno zdravje na vsem planetu.

______

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

***

Kyle Harper je profesor zgodovine antičnega sveta na Univerzi v Oklahomi in avtor knjige The Fate of Rome: Climate, Disease and the End of an Empire (Usoda Rima: podnebje, bolezen in konec cesarstva).