Veliki sestanek s Kitajsko

Predsednik kitajske vlade, Li Keqiang, gosti v Beogradu, glavnem mestu Srbije, predsednike vlad držav iz srednje in jugovzhodne Evrope. Izbor mesta tega velikega sestanka ni bil naključen. Je tudi posledica evropskega širitvenega omahovanja. Napoved predsednika evropske vlade Jean-Clauda Junckerja, v času evropskih volilnih procesov, da v svojo vlado ne bo imenoval novega komisarja, zadolženega za širitev, in pojasnilo, da v času trajanja njegovega mandata ne predvideva novih polnopravnih članstev, ima svoje posledice. Junckerjeva ocena je bila izrečena prehitro in premalo pojasnjujoče, predvsem pa brez upoštevanja ključne politične teze, da se vsakršno politično omahovanje ali negotovost znotraj delovanja Evropske unije neposredno čuti predvsem v balkanskih državah.

Kriteriji nove evropske širitve z državami Zahodnega Balkana so bili do te predsednikove napovedi razmeroma razvidni. Ključna sta bila dva, demokracija in spoštovanje človekovih pravic ter operativna sposobnost izvoljenih oblasti za izvedbo potrebnih reformnih procesov. Vlade držav v regiji so imele cilj in tudi pojasnilo za več neprijetnih reformskih posegov. Evropska širitev je bil ključni spodbujevalni mehanizem. Politično je dogovor deloval. Razmere v regiji so se spremenile. Napovedana upočasnitev pridružitvenih procesov in njihov petletni odmik pa je spremenila realnost dogovora. Geostrateško bi lahko rekli, da je prostor spet postal prazen.

Posledice sta razumela tako nemška kanclerka Angela Merkel kot kitajski premier Li Keqiang. Prva z nenavadno hitro napovedjo berlinskega srečanja s predsedniki vlad držav Zahodnega Balkana in takojšnjim sklicem konec avgusta letos, drugi z potrditvijo – bilo je le malo pozneje, v prvi polovici septembra – da bo Beograd gostitelj njegovega sestanka s predsedniki vlad Srednje in Jugovzhodne Evrope. Ruski predsednik Vladimir Putin je bil častni gost vojaške parade vojske republike Srbije.

Širitev kot politično orodje

Angela Merkel je razumela, da Evropa z upočasnitvijo ali časovnim odmikom širitve izgublja pomembno politično orodje v državah med Dunajem, Ljubljano, Zagrebom, Budimpešto in Atenami. Predlagala je nov dogovor o razvojnih in infrastrukturnih investicijah v regijo.

Sestanek v Berlinu je bil uspešen. Regiji je bil obljubljen poseben evropski gospodarski »new deal«. Kitajski premier je napovedal milijardni obseg novih investicij v omrežje avtocest, posodobitev železnic in energetiko. Vsaj tri so bile že določene, gradnja avtocestne povezave Črne gore z izvrstnim kitajskim kreditnim angažmajem, vlaganja v nove termoelektrarne tako v Bosni in Hercegovini kot v Srbiji ter posodobitev in rekonstrukcija železniške proge med Beogradom in Budimpešto s povezavo skozi Solun na pristanišče Pirej. Ruski predsednik je v teh pozno poletnih mesecih letošnjega leta nenadejano obiskal Dunaj, kjer je bil podpisan še en sporazum o poteku trase plinovoda Južni tok. Podpisan tako zaradi avstrijskega vpliva v Evropski komisiji kot zaradi novega sporočila državam regije, da je projekt realen.

Skrb Angele Merkel je bila upravičena. Kar se je pokazalo takoj po tem. Dogodki, ki bi sicer ostali neopaženi, so nenadoma dobili popolnoma drugačen pomen. Najprej na nogometni tekmi v Beogradu, ki jo je prekinil prelet neke vrste zmaja z simboli Velike Albanije. Nogometna tekma je postala prvo razredna politična in diplomatska tema. Odnosi med Beogradom in Tirano so bili namesto novega napovedanega začetka z obiskom albanskega premiera Rame v Srbiji, pred novimi težavami in posameznimi interpretacijami dogodkov polpretekle zgodovine.

Potem je prišla sobota, 18. oktobra, ko je Merklova govorila tako z Ramo kot Vučićem. O vsebini pogovora predvsem s srbskim predsednikom, ki ima s kanclerko nedvoumno dobro osebno razumevanje, lahko samo sklepamo.

Najprej, da je ključna naloga vodij v regiji, da ohranijo politično in ekonomsko stabilnost. Nato, da je naloga vseh, da spoštujejo sprejete dogovore, torej tudi, da mora biti celovit sporazum Beograda in Prištine podpisan čim prej, saj je kot tak podlaga za definiranje pristopnega poglavja številka 35 in posredno tudi za določitev položaja srbske skupnosti v pokrajini ter rešitve za državljane tako pomembnega vprašanja lastnine, socialne in zdravstvene zaščite ter medsebojnih obveznosti. Odpoved obiska albanskega predsednika vlade ne bila del iskanja nove pomiritve in sprave v regiji, je bilo sporočilo. Obisk je bil preložen za nekaj dni in nato tudi uspešno, sicer z nekaj dodatki, izpeljan.

Prav ta prekinjena nogometna tekma in tisto povsem namerno in načrtno izzivanje s preletom zmaja je samo dobra ponazoritev, kako so obrobni dogodki v regiji nenadoma postali nenavadno pomembni. O ideji Velike Albanije je v zadnjih letih kar nekajkrat govoril, mislim, da prvič leta 2008 na predstavitvi svoje knjige v dvorani Evropa v enem izmed tiranskih hotelov, publicist Koce Danaj. Objavil je celo zemljevid svoje politične zamisli, ki z mejami zajeda tako v Črno goro kot Makedonijo, Srbijo in Grčijo, pa vendar je vse drugo nekako v mejah nesprejemljive politične ideje. Ko je ob proslavi stoletnice Albanije, konec novembra 2012, predsednik Sali Berisha, pozval sodržavljane k enotnosti, drugi govorec, kosovski premier Hashim Thaçi pa dodal, da ni želja Albancev, da obstajata dve albanski državi ter da bi bila Albanija in Kosovo skupaj boljša, sta se oglasila namestnik ameriškega državnega sekretarja Philip Ruecker in nemški zunanji minister Gvido Vesterwelle z mnenjem o nevarnosti vznemirjajoče retorike nacionalizma. In tu se je končalo. Razlog je gotovo to, da je bila evropska perspektiva držav Zahodnega Balkana takrat bolj odprta in časovno oprijemljivejša.

Posledice Šešljeve izpustitve

Sledila je začasna izpustitev haaškega zapornika Vojislava Šešlja. Mnenjske meritve so pred izpustitvijo kazale njegovi stranki približno tri odstotke politične moči, takoj po izpustitvi se je odstotek skoraj potrojil na slabih devet točk in takoj nato spet zdrsnil na tri. Šešljeva vrnitev in njegovi hujskaški nastopi so bili sprejeti v Srbiji z majhno pozornostjo. Približno toliko je dobil tudi medijskega prostora. Dokler ni zaznal, da so v sosednji državi, Republiki Hrvaški, pred predsedniškimi volitvami. Njegove izjave so postale glavna tema političnega opredeljevanja. Šešelj je dobil skoraj neverjetne minutaže v elektronskih medijih, na primer na televiziji Osijek, kjer je neusmiljeno lahko razlagal svoje koncepte velike države Srbije. Politični odnosi med državama so spet zaostreni. K temu je seveda pripomogla nepotrebna razprava in sprejetje resolucije evropskega parlamenta o Srbiji. Pravzaprav o srbski vladi, ki da se ni opredelila do Šešljeve retorike. Slovenska poslanka Tanja Fajon je med razpravo opozorila na vse nevarnosti in nepotrebnost takšne resolucije, na žalost zaman. Odnosi med Srbijo in Hrvaško so zastali. V času pred nadaljnjo časovno preložitvijo evropskih širitvenih procesov, bi bila posledice Šešljeve izpustitve iz haaškega zapora, najverjetneje rešene politično bolj racionalno in premišljeno. In ne z odpovedjo obiska v Beogradu in nesodelovanja na kitajsko-evropskem srečanju, kot je to storil hrvaški predsednik vlade Zoran Milanović.

Ruska vloga v regiji

Prve dni novembra sta v Aspnu nemški in angleški zunanji minister predstavila svoj načrt za Bosno in Hercegovino. Vsekakor dobronamerno, čeprav v osnovni tezi, ki predvideva vnaprejšnjo zavezo bosanskih političnih liderjev, tudi naivno, vendar predvsem iniciativo, ki ji manjka okvir evropske širitve.

Pred nekaj leti, leta 2007 sem v Londonu poslušal pogovor z uglednim komentatorjem vplivnega tednika Economist, Krsto Cviićem, o razmerah v regiji. Njegova teza je bila v času tik pred veliko krizo razmeroma presenetljiva. Rusija je po razpadu Sovjetske zveze in v času Jelcina imela razmeroma nevplivno in kooperativno vlogo v dogodkih na Zahodnem Balkanu.

Z nastopom Vladimira Putina se je, je zapisal Cviić, ruska vloga v regiji spremenila, saj hoče izkoristiti svoj položaj energetske supersile. Napovedal je bližajoči čas novega rivalstva med Rusijo in Združenimi državami Amerike ne samo v Evropi, temveč tudi v regiji. Na to bo morala biti Evropska unija pozorna. Rešitev je, je takrat sklenil Cviić, samo v polnopravnem članstvu izmučenih držav regije, v Evropski uniji. Pred sedmimi leti je teza o novi energetski bitki za Balkan delovala trdo, z odpovedjo projekta plinovoda Južni tok, pred dobrim tednom dni, pa je dobila svojo potrditev. Tako Juncker kot Merklova sta povedala, da je rešitev projekta samo v dogovoru, da lahko po morebitnem plinovodu teče v skladu z dogovorom tudi plin, ki lastniško ni samo ruski.

Predsednik evropske komisije ima ob razvoju dogodkov in tudi sedanjem beograjskem srečanju kitajskega predsednika vlade s predsedniki vlad držav regije, dober povod za novo definicijo odnosov Evropske unije in držav regije. Znotraj te določitve je bil pomemben tudi nedavni obisk predsednika slovenske vlade dr. Mira Cerarja pri Angeli Merkel. Samo mehanizmi berlinskega procesa in financiranja razvojnih projektov na Zahodnem Balkanu niso dovolj. So pomembni, a vendar premalo. Nujno je oboje. Jasnejša določitev evropske širitvene strategije in gospodarski »new deal« v regiji. V tem kontekstu bodo tudi danes predstavljeni in ponujeni kitajski razvojni projekti ne konkurenčni , ampak gospodarsko dopolnilni.



–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

 Borut Šuklje, Mednarodni svetovalec, Agencija za strateške študije