Venezuela, Donald, Delcy in kaos

Moj spomin na Venezuelo sega vse do februarja 1999, ko sem v funkciji državnega sekretarja zastopal Slovenijo na inavguraciji novoizvoljenega predsednika Huga Cháveza. Po kratkem vljudnostnem pogovoru z novim predsednikom me je protokol ob mizi posedel na privilegirano mesto, med caracaškim nadškofom Joséjem Alíjem Lebrúnom Moratinosom in visokim predstavnikom Federcámaras, venezuelske gospodarske zbornice, čigar ime sem pozabil.

Spominjam pa se še danes klepeta z obema soudeležencema kosila, še posebej tistega s predstavnikom podjetnikov. Na moje vprašanje, kakšni bodo odnosi s Chávezovo vlado, ki bo očitno socialistično usmerjena, je sogovornik z ironičnim nasmehom odvrnil, da ideologija v Venezueli ne predstavlja nikakršnega problema; vse se kupuje, vlada le dolar, in to pravilo bo veljalo tudi s Chávezom.

Odvetnik Assangea bo branil tudi Nicolása Madura

Sedemindvajset let kasneje, ob konfuznem dogajanju v Venezueli, znova razmišljam o tistih cinično izrečenih besedah. No, tamkajšnji delodajalci, vse od neodvisnosti države vajeni sobivanja in dela s korupcijo in skorumpiranimi političnimi razredi, bodisi diktatorskimi bodisi demokratičnimi, si niso mogli predstavljati, da bi politike nevešč vojak in novi predsednik karkoli spremenil v globoko skorumpirani družbeni realnosti, ki je bila povsem podrejena Združenim državam Amerike. A so se, vsaj za obdobje Chávezove »bolivarijanske revolucije«, nekoliko ušteli.

Ni jim šlo vse gladko, kot so si predstavljali. Določene socialne reforme so segale globoko v družbeno tkivo, nacionalizacija nacionalnih dobrin, v prvi vrsti nafte, prav tako. Chavizem je postal popularen, revnim slojem je z denarjem od prodane nafte dejansko izboljševal življenjske razmere. A prišlo je do neizogibnega trka z ameriškimi interesi, Chávez pa se je začel opirati na nove mednarodne zaveznike, Rusijo, Kitajsko, Kubo, Iran, in si tako »prislužil« nekaj poskusov državnega udara in ameriške sankcije, ki so močno prizadele gospodarstvo in socialne razmere v karibski državi.

Strmoglavljenje Madura vznemirja Trumpove privržence

Ko je po Chávezovi smrti prišel na oblast sindikalist in nekdanji voznik avtobusa Nicolás Maduro, se je marsikaj spremenilo. Retorika je ostala »revolucionarna« in »bolivarijanska«, stara, lepa, nikoli zares izkoreninjena venezuelska korupcija pa se je spet razplamtela, tudi v vojski in državnem aparatu. Lokalne kapitalske elite so se vseeno čutile odrezane od državnih poslov in zato so intenzivno vlagale, skupaj z Američani, v mobilizacijo politične opozicije, ki se ji vendar ni nikoli uspelo poenotiti in ponuditi zares kredibilne alternative.

Tisto, kar je opozicija premogla, so bile limanice o demokraciji in človekovih pravicah ter ponudba k vrnitvi v obdobje popolne podrejenosti Združenim državam Amerike. Zato je venezuelska družba ostajala močno razdeljena, politično življenje pa daleč od demokracije. Maduro, ki ni bil posebno nadarjen, ne v politiki ne v ekonomiji, je predstavljal nekakšen ljudski, na trenutke prostaški obraz chavizma, za katerim so vendar prave niti oblasti in gospodarstva tkali in zapletali drugi, bolj podkovani in preračunljivi akterji.

Nedvomno najvplivnejša med njimi sta bila (in ostajata) podpredsednica, sedaj predsednica, Delcy Rodríguez in njen brat Jorge, po poklicu psihiater in sedaj predsednik nacionalne skupščine (parlamenta). Delcy velja za izjemno spretno in preračunljivo političarko z dvema obrazoma, levičarsko-revolucionarnim za notranjo rabo in pragmatično-pogajalskim za komunikacijo s pomembno tujino. Hči karizmatičnega levičarskega intelektualca in borca Jorgeja Antonia Rodrígueza, ustanovitelja Socialistične lige, ubitega po policijskem mučenju v zaporu v času vlade »socialnega demokrata« Carlosa Andrésa Péreza, se je šolala v Evropi, v Franciji in Združenem kraljestvu, kjer je poleg znanja prava, jezikov in politične ekonomije pridobila tudi uporabno znanje evropskih političnih veščin, vključno z nauki Machiavellija.

Tako je zlahka iz ozadja prerasla svojega predsednika in za njim prevzela in vodila ključne strateške vzvode oblasti in gospodarstva, v prvi vrsti črpanje nafte in trgovanje z njo. Kljub politično napetim odnosom z Washingtonom se je Madurova Venezuela že dolgo pogajala in iskala dogovor z ameriško vlado in multinacionalnimi družbami, ki jih je Chávez nacionaliziral, z namenom, da bi se pod določenimi pogoji vendar vrnile in s tem prekinile embargo ter obnovile potrebno infrastrukturo.

Ob tem pa je Venezuela želela še naprej enakovredno poslovati tudi z Rusijo in Kitajsko, kar je bilo za Američane, še posebej za predsednika Donalda Trumpa, nesprejemljivo. Na tej točki pa se je zgodil prelom; stara nova Trumpova Monroejeva doktrina ne predvideva nobene delitve interesnih sfer z drugimi velesilami južno od Miamija. Latinska Amerika mora znova postati ameriško dvorišče, na severu podobno velja za Grenlandijo, jezi in frustraciji za Trumpa nepomembne Danske z Evropsko unijo navkljub.

Franco Juri. FOTO: Jure Eržen

Trumpova nepotistična administracija, ki jo je venezuelska opozicija z Nobelovo nagrajenko za mir Marío Corino Machado na čelu kovala v deveta nebesa in pozivala k vojaškemu posredovanju, ki naj demokratizira državo in pomete s socialističnim chavizmom, je na koncu ukrepala, v posmeh mednarodnemu pravu, s svojo inačico »posebne vojaške operacije«.

Najprej je z raketiranjem zunajsodno pobila kakih sto ljudi, članov posadk domnevno tihotapskih gliserjev, nato v mednarodnih vodah s kršitvijo vseh možnih konvencij piratsko zaplenila tanker, ki je prevažal venezuelsko nafto, na koncu pa je v soboto, 3. januarja, udarila po Caracasu, kjer so s pravo »filmsko« akcijo ameriške rakete in specialci ubili kakih 60 venezuelskih vojakov in civilistov, 20 kubanskih varnostnikov in zlahka, tudi po zaslugi krta ali krtov v ožjem vrhu venezuelske oblasti, ugrabili predsednika Madura in njegovo ženo ter ju v lisicah, kot kriminalca, osumljena terorizma in preprodaje mamil, odpeljali v ZDA. Pot za »pragmatični« dogovor v izključnem Trumpovem interesu je tako bila končno prosta.

Za prvo sogovornico je Trump izbral novoimenovano predsednico Delcy Rodríguez, ki pa ni bila vključena, tako kot tudi njen brat ne – kar je zelo zgovorno – na ameriški seznam venezuelskih mamilarskih zločincev. Opozicija je osupla; Trump stavi na »trdo chavistko«, ne pa na desničarsko in proameriško Marío Corino Machado. Čemu?

Odgovor je preprost, ameriškega predsednika toliko opevana demokracija nastopaške Nobelove nagrajenke sploh ne zanima, nasprotno, prezira jo, v ospredju in edini bistveni so zanj dobičkonosni posli. In v Venezueli je nastala situacija, ki je – v pravem mafijskem slogu – zanj zelo priročna; državi vlada politična oblast, ki ima soliden in organiziran nadzor nad družbo, vojsko, policijo in naftnimi vrelci.

Ta oblast, bolj kot opozicija, je zdaj podvržena izsiljevanju velikega botra. Ali ga bo ubogala ali pa bo sledila nova, še hujša »posebna operacija«, morda z ugrabitvijo ali celo ubojem novega vodstva, nato pa s prihodom rezervne osovražene opozicije na oblast. Delcy Rodríguez, ki ji nekateri viri, na primer čilski časnik El Mostrador, pripisujejo vse od lanskega aprila tajna pogajanja z Američani, ob mediaciji Katarja, za mirno tranzicijo, ki naj bi sedanji oblasti prizanesla, ostaja zaenkrat zagonetna. Z levičarsko retoriko in priseganjem zvestobe Maduru na eni strani hkrati sprejema Trumpove pogoje na drugi.

Ko je po Chávezovi smrti prišel na oblast sindikalist in nekdanji voznik avtobusa Nicolás Maduro, se je marsikaj spremenilo. Retorika je ostala »revolucionarna« in »bolivarijanska«, stara, lepa, nikoli zares izkoreninjena venezuelska korupcija pa se je spet razplamtela, tudi v vojski in državnem aparatu. FOTO: Pedro Mattey/AFP

In slednji so kruti: 50 milijonov sodčkov nafte pod embargom Ameriki in prekinitev vseh poslovnih in trgovskih odnosov Venezuele s tradicionalnimi zavezniki, Kitajsko, Rusijo, Iranom in Kubo. Trump cinično in prostodušno najavlja, da bo osebno skrbel za dobičke iz prodaje nafte in jih nekaj namenil »venezuelskemu ljudstvu«, pod pogojem, da bo Venezuela kupovala le ameriško blago.

Oblast v Caracasu je v krču, njena brezpogojna predaja, katere alternativa bi bila le brezupna vojna konfrontacija z ZDA, bi lahko sprožila hude turbulence znotraj chavizma, z nevarnostjo nasilnega obračunavanja med njegovimi frakcijami. Razočarana opozicija zaskrbljeno opazuje piruete in vragolije med Trumpom in Rodríguezovo, medtem ko ameriški predsednik s piratskimi zasegi tankerjev v mednarodnih vodah, tudi ladje z rusko zastavo, in provokativnimi napovedmi o prevzemu Grenlandije zaostruje mednarodne razmere in jih vodi k nevarnemu kaosu.

***

Franco Juri, publicist

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stalič uredništva.