Viktor Orbán: iliberalna demokracija na preizkušnji

Madžarski premier Viktor Orbán je voditelj z najdaljšim stažem v Evropski uniji. Na oblasti je neprekinjeno od leta 2010 in štirih zaporednih izvolitev, kar pomeni več kot 15 let vladavine. Če k temu prištejemo še njegov prvi mandat med letoma 1998 in 2002, potem njegov skupni premierski staž presega skoraj 20 let. V mednarodnih krogih je najbolj znan po ureditvi, ki jo je sam poimenoval illiberalna demokracija.      

Po Orbánovih besedah illiberalna demokracija ohranja formalne elemente demokracije – volitve, parlament, svobodo govora in druge politične svoboščine – hkrati pa zavrača liberalne vrednote kot temelj političnega reda. V ospredje postavlja kolektivno identiteto: narod, družino in krščansko skupnost. S tem se razlikuje od liberalnih demokracij, ki posameznika postavljajo v središče političnega sistema. Orbán zavrača tudi multikulturalizem, odprte meje, pravice beguncev in prebežnikov ter številne druge liberalne norme, ki jih vidi kot nevarne za suverenost države.

Demokracije ne bomo rešili, če ne rešimo srednjega razreda

Njegov model ima številne nasprotnike in tudi posnemovalce. Orbán je navdih za nekatere voditelje v srednji in vzhodni Evropi ter za zahodne konservativce, kot je italijanska premierka Giorgia Meloni ali ameriški predsednik Donald Trump. Kontroverzni ameriški novinar Tucker Carlson, nekoč novinar Fox News, je Orbánu posvetil celotno oddajo, v kateri ga predstavi kot zgled alternativne ureditve, ki naj bi nadomestila, po njegovem mnenju, korumpirano liberalno demokracijo.

Čez slabe štiri mesece bodo Madžari znova volili. Prvič po dolgem času javnomnenjske raziskave kažejo, da Orbán ne bo imel lahke naloge. Glavni nasprotnik bo Péter Magyar, voditelj opozicijske konservativne stranke Tisza, ki je po anketah 12 točk pred Orbánom. Za številne Madžare bodo te volitve referendum o Orbánovem modelu illiberalne demokracije, ki je v preteklih letih preoblikoval politične, pravne in gospodarske temelje države.

Brexit: odločitev, ki še vedno razdvaja Britanijo

Pod Orbánovim vodstvom je vlada Fidesza okrepila nadzor nad mediji in državnimi podjetji, kar je sprožilo obtožbe o klientelizmu, hkrati pa oslabila neodvisnost sodstva. Madžarska je po indeksih transparentnosti zdrsnila na dno evropske lestvice in postala ena najbolj koruptivnih držav v EU. Poleg medijske centralizacije je vlada uvedla tudi nadzor nad nevladnimi organizacijami in akademskimi institucijami, ki so se uprle njegovi viziji, pri čemer je najodmevnejši primer ene najboljših univerz v regiji, Centralnoevropske univerze. Ustanovil jo je George Soros, ki je nato moral zapustiti državo.

Gospodarska politika je bila ključna za vzpon Fidesza. Po svetovni finančni krizi v letih 2008–2009 je Orbán zrahljal neoliberalni red, a ga ni popolnoma zavrnil. Madžarska je kot prva država srednje in vzhodne Evrope po krizi začela eksperimentirati z nacionalističnim populizmom. Fidesz je leta 2010 dosegel ustavno večino, kar mu je omogočilo temeljite reforme.

Orbán je močno redefiniral ekonomsko politiko. Združeval je neoliberalne elemente, kot so uravnotežen proračun, enotna davčna stopnja in regresivne socialne politike, s konservativno-nacionalističnimi ukrepi. Pokojni Nobelov nagrajenec Janos Kornai je opozoril, da je Orbán oblikoval model podjetij »blizu Fidesza«, pogosto ustvarjenih z razlastitvijo prejšnjih lastnikov. Politični analitik Bálint Magyar je takšen sistem označil za »postkomunistično mafijsko državo«, hierarhično piramido z Orbánom na vrhu, ki prežema državo in gospodarstvo.

Ko mit postane ovira: ameriška ustava na preizkušnji časa

Orbán je nacionaliziral strateška podjetja v energetiki, bankah in komunalnih storitvah, uvedel posebne davke za tuje banke in trgovske verige ter aktiviral domačo delovno silo. Hkrati je spodbujal tuje neposredne investicije, predvsem v visoko kvalificirano proizvodnjo, kot je nemška avtomobilska industrija. Njegove reforme so vključevale tudi zavarovanje javnega dolga z zasebnimi pokojninskimi sredstvi, konverzijo posojil iz tujih valut v forinte in javna dela za brezposelne.

Svojo konservativno-nacionalistično retoriko je Orbán povezal z družbeno-ekonomskimi ukrepi za spodbujanje rodnosti ter podporo »zaslužnim« delavcem in družinam. Model je tako kombinacija proto avtoritarne politike, etničnega nacionalizma in socialno-ekonomskih spodbud – kar nekateri označujejo kot iliberalni kapitalizem. Orbán je svojo ekonomsko strategijo poimenoval »vzhodni vetrovi«, s čimer se je simbolno distanciral od zahodnega liberalizma in se zgledoval po hitro rastočih azijskih gospodarstvih.

Na političnem in pravnem področju je Madžarska v mandatu Viktorja Orbána prešla v državo, kjer izvršna oblast skoraj ne pozna učinkovitih pravnih zavor in ravnotežij. Medijski pluralizem je omejen, saj je več kot 80 odstotkov medijev na Madžarskem, neposredno ali posredno, pod nadzorom Orbánove vlade. Istočasno je Orbán zmanjšal neodvisnost sodstva in državne uprave ter na vodilna mesta na najvišjih sodiščih, vključno z ustavnim sodiščem, nastavil sebi zvest kader. S spremembami ustave in zakonskih okvirov, ki pogosto določajo nenavadno dolge mandate za položaje teh Orbánovih kadrov, pa je zagotovil, da bodo ti kadri ostali na ključnih položajih več let tudi po tem, ko Orbán ne bo več na oblasti.

Orbánove zmage na volitvah niso zgolj rezultat kulturnih in identitetnih nagovorov. Njegova retorika se je uskladila z nezadovoljstvom ljudi nad neoliberalnim ekonomskim redom, hkrati pa omogočila ustvarjanje političnega in gospodarskega aparata, ki je skoraj popolnoma pod nadzorom Fidesza. Kritiki opozarjajo na temno stran tega modela: v prvih šestih letih vladavine je pet njegovih najtesnejših sodelavcev prejelo približno pet odstotkov vseh javnih naročil v vrednosti 2,5 milijarde dolarjev.

Ustavni sodnik, ki ga ustava ni mogla zaščititi

Če Magyarjeva stranka Tisza zmaga, bo morala računati na to, da je Orbánov kader v državnih institucijah in podjetjih nameščen za dolge mandate, ki jih je mogoče spremeniti le z dvetretjinsko večino. Zgodovina kaže, da bo politična tranzicija po 15 letih Orbánovega vladanja zelo zahtevna.

V tem kontekstu Orbán postavlja vprašanje, ki presega Madžarsko: ali demokracija lahko obstaja brez liberalizma? Njegov model združuje gospodarski nacionalizem, socialno usmerjene politike in politično centralizacijo ter ponuja drugačen recept za stabilnost, kot ga zagovarja zahodni liberalni red. Za njegove podpornike to pomeni večjo avtonomijo države in jasen okvir vrednot, za kritike pa je opozorilo o krčenju političnih svoboščin in koncentraciji moči.

Madžarska je laboratorij, v katerem se preizkušajo meje demokracije, kapitalizma in nacionalizma. Orbánova politika je hkrati primer, kako hitro vlada lahko preoblikuje institucionalni okvir in vpliva na medije, sodstvo in gospodarstvo, ne da bi izgubila volilno legitimnost. Za analitike in voditelje v regiji predstavlja izziv: ali je iliberalni model mogoče prenesti drugam ali gre zgolj za lokalno epizodo, povezano z zgodovinskim in kulturnim kontekstom Madžarske?

Ali lahko ustave res ustavijo avtoritarizem?

Ne glede na rezultat volitev bo Orbánov eksperiment z iliberalno demokracijo še nekaj časa predmet razprav o modelih demokracije. Njegova strategija kaže, kako populizem, nacionalizem in centralizacija oblasti lahko preizkušajo meje demokracije, hkrati pa vzpostavljajo ekonomski in družbeni aparat, ki utrjuje moč vladajoče stranke za dolgo obdobje. Madžarska tako ni le eksperiment, ampak tudi opozorilo in izziv za liberalni demokratični red, ki se po svetu spopada s polarizacijo, nezadovoljstvom volivcev in krizo zaupanja v institucije.

Orbánova vladavina bo zato ostala primer, kako država – čeprav formalno demokratična – lahko oblikuje svojo prihodnost po logiki nacionalne suverenosti, poudarjene identitete in strateško vodenega gospodarstva. Ne gre le za Madžarsko: to je vprašanje, ki bo postalo pomembno za Evropo in širše, saj kaže, da v času globalne krize liberalne demokracije obstajajo alternative, ki preizkušajo meje legitimnosti modela, ki je v svetu prevladoval v zadnjih nekaj desetletjih.

***

Bojan Bugarič profesor prava na Univerzi v Sheffieldu. 

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.